Profimedia

Pred kratkim sem na enem od programov hrvaškega nacionalnega radia naletel na oddajo, ki me je obenem osupnila, očarala in spravila v dobro voljo. Dokumentarna radijska drama je predstavila tako imenovani Zbor za pritožbe v Zagrebu, ki vsakodnevne težave pretaka v pesmi in jih izvaja v javnosti.

Petnajst članic in članov poje o ekonomski krizi, podražitvah, varčevanju, korupciji, nepotizmu, nizkih plačah, dolgih čakalnih vrstah v bolnišnici, neprijaznih voznikih avtobusov, dragem pivu in še o marsičem, vse skupaj z namenom, da si tisti, ki se pritožijo, in tisti, ki pojejo, vsaj za kratek čas olajšajo dušo. Zbor je bil kar presenečen nad izjemnim odzivom ljudi, ki so mu povedali, kaj vse jih muči.

Vendar ta fenomen ni nov in ni nastal v hrvaški prestolnici. Uradno naj bi prvi zbor za pritožbe nastal v finski prestolnici Helsinki leta 2006, neuradno pa naj bi bil organiziran že leto prej v angleškem mestu Birmingham. Podobni zbori so kmalu vzniknili v Gentu v Belgiji, Sankt Peterburgu v Rusiji ter v Hamburgu in Kasslu v Nemčiji. Po ogledu videoposnetkov na internetnih straneh so se tovrstni zbori razširili skoraj po vsem svetu. Nastali so med drugim v Bodu na Norveškem, Budimpešti, Chicagu, prestolnici Aljaske Juneauu, na otoku Gabriola v Kanadi, Melbournu, Jeruzalemu, Singapurju, Vroclavu, Hongkongu, Filadelfiji, Durhamu v Severni Karolini, Enschedeju na Nizozemskem in Tokiu. Leta 2008 pa tudi v Mariboru in Ljubljani, priznam, da tega prej nisem zasledil.

Seveda oblasti niso bile povsod vesele takšnega pritoževanja, ki je hitro pridobivalo priljubljenost. Tako je singapurska vlada na primer prepovedala zboru nastopanje na tamkajšnjem festivalu z izgovorom, da so nekateri člani tujci in da zato ne morejo komentirati domačih zadev. Organizator festivala je na to odgovoril z vprašanjem: »Naš dirigent je Malezijec, kako lahko zbor nastopa brez njega?«

Včasih pa so se zgodile tudi smešne in presenetljive stvari. Zbor v Helsinkih je na primer zapel pritožbo državljana, da so Švedi na tekmovanju za pesem Evrovizije vedno bolje uvrščeni kot Finci. Le nekaj mesecev kasneje je Finska prvič zmagala na tem tekmovanju, Švedska pa je končala na petem mestu. Če smem pripomniti, tudi mene moti, da so naši južni sosedje na tekmovanju za pesem Evrovizije vedno bolje uvrščeni kot mi.

Vsekakor ne gre gledati na zbor za pritožbe kot na nekaj neresnega in šaljivega. Zagrebški je na primer uradno zapisan v vseh potrebnih zakonskih dokumentih in je povsem legitimen.

Ne vem, zakaj sem se ob tem najprej spomnil na nekatere nesmiselne in bizarne zakone v Ameriki, nad katerimi se tamkajšnji ljudje že dolgo čudijo in pritožujejo, a ti še vedno veljajo. Tako na primer besedilo zakona v Kansasu pravi, da če se srečata vlaka na istem tiru, niti eden od njiju ne sme nadaljevati vožnje, dokler drugi ne odpelje mimo. V Kirklandu v zvezni državi Illinois je štorkljam prepovedano leteti prek mesta in ulic, v Južni Dakoti je prepovedano zaspati v sirarni, v Tennesseeju z lasom loviti ribo, v mestu Ordinance v Oklahomi pa postaviti hipnotizirano osebo v izložbo trgovine. Pa daj. Moram priznati, da sem se ob tem od srca nasmejal.         

Toda če malo pomislim, smo tudi v Sloveniji predvsem v obdobju korone imeli nekaj bizarnih zakonov, kot na primer prepoved uživanja hrane na prostem. Kot da te bo takoj napadel roj virusov, ko boš naredil prvi grižljaj. Ali pa prepoved gibanja med občinami, pa čeprav bi šel peš po makadamski cesti. Tako sem se pri skrivnem obisku sorodnikov počutil kot kakšen ilegalec med drugo svetovno vojno. Saj podobno je bilo verjetno tudi v drugih evropskih državah.

A kolikor opažam v zadnjem času, se vse bolj kopičijo zahteve po kazenski odgovornosti tistih, ki so si takšne neumne zakone izmislili in se z njimi izživljali ter ljudem kratili osnovne človeške pravice. Ti tega ne bodo kar tako pozabili. Star slovenski pregovor pravi: »Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje.« Ali če zapojem najbolj priljubljen pregovor enega od naših sodelavcev: »Kdor drugemu jamo koplje, volk iz gozda.«