Net8

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kristjan Nedog je psihiater, ki zna o človekovih stiskah govoriti mirno, natančno in brez odvečnih poenostavitev. Ob delu zdravnika v javnih zavodih in kot zasebnik je s svojim znanjem in mnenjem vstopal tudi v javni prostor.
Na gimnaziji v Murski Soboti je med letoma 1987 in 1991 obiskoval program naravoslovno-matematičnega tehnika, leta 1998 pa je končal študij na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Pogovor z njim je tudi pogovor o tem, kako živeti v času, ki človeka pogosto potiska čez rob — in kako se znova učiti ravnovesja.

Že 27 let delate kot psihiater. Ko poslušate ljudi, o njihovih stiskah, strahovih in načinih, kako se poskušajo prilagoditi svetu — kdo je danes sploh »normalen«?

»Zakaj ne bi bili normalni vsi? Ali pa nihče. Odgovor je vsekakor odvisen od meril, ki jih ima vsakokratni sogovornik. Zato se tisti, ki delamo na področju duševnega zdravja, besedi 'normalnost' po možnosti izogibamo. Normalnost je navsezadnje stvar dogovora.

Recimo, da danes popoldne sredi mesta, pri 33 stopinjah Celzija v senci, srečate golega človeka, ki se sprehaja po cesti. Kdo od vaju je bolj normalen? Vi, ki ste v tej vročini oblečeni, ali on, ki je slečen? Odgovor se ponuja sam. Ampak on je tisti, ki tvega, da bo odpeljan na psihiatrijo, ker ni normalen. In to samo zato, ker je splošni družbeni dogovor tak, da po mestu pač ne hodimo goli. Zakaj že?«

Velikokrat rečemo: samo utrujen sem, imam težko obdobje. Kdaj pa stiska vendarle ni več samo običajen odziv na življenje, ampak nekaj, pri čemer človek potrebuje pomoč?

»Mejo je težko narisati za vse ljudi na istem mestu. Odvisna je od tega, kako dobro v nekem življenjskem obdobju prenašamo stres in kakšen je naš odziv nanj. Navadno rečemo, da moramo biti pozorni takrat, ko nas izzivi vsakdana — recimo slab teden — pripeljejo do tega, da ne funkcioniramo več tako, kot bi želeli. Ko je moteno naše vsakdanje funkcioniranje, ko težko opravljamo delo, skrbimo zase, vzdržujemo odnose ali se vračamo v običajen ritem, je čas, da poiščemo pomoč.«

Net8

Se vam zdi, da imamo danes res več duševnih težav kot nekoč — ali jih samo prej prepoznamo, poimenujemo in diagnosticiramo?

»Vsakega malo. Sodoben stil in tempo življenja sta vsekakor bolj obremenjujoča za posameznika. Pričakovanja družbe so vedno večja in človek preprosto ni ustvarjen za tolikšno storilnost. Zato je duševnih težav več. Je pa res, da jih tudi prej in bolje prepoznamo. Stigma, povezana z duševnimi težavami, počasi izginja, zato se ljudje prej odločijo poiskati pomoč.«

Diagnoza je lahko olajšanje, ker človek končno razume, kaj se z njim dogaja. Lahko pa postane tudi nalepka, ki ga začne določati. Kako gledate na to dvojnost?

»Diagnoza je pravzaprav šifra in pripadajoč izraz, pogosto še najbolj pomembna za ZZZS, da ve, kaj plača zavodu, ki človeka zdravi. Sam se v pogovoru z ljudmi, ki poiščejo pomoč, pogosto izogibam formalnim diagnozam. Raje govorim o stiski, težavi ali počutju, kot da bi takoj uporabil izraze, kot so depresija, anksioznost ali stres. Ljudje to lepše sprejmejo.«

Zdravstvo

Otroci na prvi pregled pri pedopsihiatru čakajo tudi štiri leta. Zakaj?

Pogosto se zdi, da človek ni bolan sam od sebe, ampak ga izčrpava tudi svet, ki je prehiter, preglasen in preutrujen. Kje je meja med zdravljenjem človeka in prilagajanjem takšni družbi?

»Zdravljenje posameznika nikoli ne more in ne sme preiti v prilagajanje družbi. Vsaka terapevtska intervencija mora biti prilagojena konkretnemu človeku, njegovim težavam in njegovi osebnosti.

Psihiatrija je vedno bila in bo do neke mere tarča kritik, ker je družbeno občutljiva, pa tudi družbeno kritična medicinska stroka. Vendar dobrega psihiatra to ne odvrne od njegovega osnovnega poslanstva.«

Net8

Ko človek prvič išče pomoč, se pogosto znajde pred izrazi psihiater, psiholog, psihoterapevt, psihoanalitik. Kako bi čisto preprosto razložili razliko med njimi?

»Psihiater je zdravnik s specializacijo, preostali niso. S pacientom prepozna njegovo težavo, problem, stisko ali izziv, potem pa skupaj izdelata načrt, kako to stisko zdraviti oziroma reševati. Pri tem psihiater pogosto uporablja tudi zdravila, ne pa nujno.

Psiholog je druga vrsta strokovnjaka, ki je končal študij psihologije in ne dela nujno z ljudmi v zdravstvenem sistemu. Danes so dobri psihologi pogosto dejavni tudi v industriji, odnosih z javnostmi in podobnih okoljih, ker so tam bolje plačani kot v zdravstvenem sektorju.

Psihoterapija je zdravljenje oziroma razreševanje duševnih težav s pogovorom, psihoanaliza pa ena od njenih bolj poglobljenih in specifičnih oblik.«

Zdravila so v psihiatriji pogosto predmet javnih razprav. Kdaj so nujna pomoč in kdaj obstaja nevarnost, da bi postala prehiter odgovor na zapleteno življenjsko situacijo?

»Pri zdravilih je ključna odgovornost. Osebno pričakujem, da kolegi zdravniki vseh specialnosti zdravila predpisujejo s polno odgovornostjo in samo takrat, ko je to potrebno. Če je zdravilo predpisano na tak način, ne more biti predpisano prehitro ali zgolj kot rešilna bilka.«

V javnosti se pri kritikah psihiatrije pojavljajo izrazi, kot so medikalizacija, patologizacija, celo indoktrinacija sodobne psihiatrije. So ti izrazi pretirani ali vendarle opozarjajo na nekaj, kar mora stroka jemati resno?

»Prav je, da je stroka pozorna na vsako konstruktivno kritiko v družbi in da ob tem preizprašuje tudi svoj vrednostni sistem. Se mi pa zdi, da je danes v družbi vseeno preveč nekonstruktivne in pavšalne kritike na račun psihiatrije, ki prihaja iz različnih interesnih okolij in nima prave osnove. Scientološka cerkev je bila, recimo, ustanovljena tudi na osnovi izrazitega nasprotovanja psihiatriji, češ da so vse duševne bolezni izmišljene in ne obstajajo. To je zelo nevaren, predvsem pa neresničen diskurz, ki se je med njihovimi pristaši zelo dobro prijel.«

Jure Kljajić

Med letoma 1998 in 2004 ste bili soorganizator in sovoditelj oddaje Recept za zdravo življenje v izobraževalnem programu RTV Slovenija. Kako je govoriti o duševnem zdravju na televiziji, kjer moraš biti strokoven, razumljiv, kratek in hkrati ne smeš preveč poenostavljati?

»Velik izziv. Pa vendar je bilo to zelo lepo obdobje mojega življenja. Oddaje so večinoma potekale v živo, tako da ni bilo prostora za popravke. Ampak ko enkrat ustvariš ustrezno 'kemijo' s sovoditeljico, so stvari tekle večinoma brez težav in sem pred kamerami prav užival. Moram priznati, da to obdobje občasno pogrešam.«

Visok količnik samomora

Samomori tudi med šolarji. Kateri so opozorilni znaki in kako pomagati?

Pisali ste tudi kolumne za Finance, torej za bralce, ki živijo v svetu dela, uspeha, odgovornosti, denarja in pritiska. Je poslovni svet posebej občutljiv prostor za izgorelost, tesnobo in skrito ranljivost?

»Na prvo žogo bi človek rekel, da. Poslovni svet ima svoje specifike, ki lahko hitro pripeljejo do preobremenjenosti, izgorelosti in podobnega. Vendar se mi zdi, da v urejenih podjetjih ta nevarnost ni nič večja kot v splošni populaciji.

Ljudje, ki so v poslovnem svetu zadovoljni in uspešni, ne izgorevajo nujno. Veliko bolj izgorevajo tisti, ki so na delovnem mestu tako ali drugače maltretirani — s strani delodajalcev, neposredno nadrejenih ali sistema dela. In ti ljudje pogosto sploh niso del tistega 'poslovnega sveta', o katerem največ govorimo.«

Če bi morali izbrati tri največje stiske sodobnega človeka, katere bi izbrali?

»Pričakovanja družbe, odnosi vseh sort in samopodoba.«

Pixabay

Veliko ljudi pravi: »Vse imam, pa nisem dobro.« Kaj se skriva za tem stavkom?

»Točno to, kar stavek pravi. Ljudje vedno manj razumejo staro modrost, da 'imeti' še ne pomeni biti dobro, biti izpolnjen, pomirjen ali srečen. In pri tem ne gre samo za materialno imetje. Gre tudi za to, da nekdo ima partnerja, otroke, prijatelje. Če je vse to zgolj rezultat slepega zbiranja in sledenja nekemu načrtu brez globine, je neuspeh zagotovljen. Ljudje se pehajo za 'imetjem', in ko imajo vse, umrejo revni.«

Živimo v času stalne povezanosti, a vendar se zdi, da je osamljenosti veliko. Kako se kaže? Jo ljudje sploh prepoznajo kot osamljenost — ali pride pogosto preoblečena v razdražljivost, nespečnost, utrujenost, praznino?

»Osamljenost je zelo kompleksen pojem. Ljudje jo pogosto zamenjujejo z različnimi drugimi težavami, zato pri njih res zasledimo posledice, kot jih opisujete v vprašanju. Pri tem je najpomembneje razlikovati samoto od osamljenosti. Precej ljudi živi samih, pa niso osamljeni. Še več pa je tistih, ki ne živijo sami in imajo navzven aktivno družbeno življenje, a so vendarle zelo osamljeni.«

Modri ponedeljek

V Pomurju največ samomorov v državi

Je izgorelost bolezen posameznika ali simptom kulture, ki človeka uporablja do izčrpanosti?

»Ne bi si upal reči, da gre že za simptom kulture. Morda pa samo živim v naivnem prepričanju, da ni tako, in si ne upam priznati resnice. Kdove. Za zdaj menim, da gre predvsem za stanje posameznika, ko njegove obrambne kapacitete popustijo. Pri tem je pomembno vedeti, da smo ljudje v različnih življenjskih obdobjih različno odporni. Stresa ne prenašamo vsi enako, pa tudi isti človek ga ne prenaša enako skozi leta. Zato moramo biti pozorni na svoje počutje in ne živeti v prepričanju, da smo močni in lahko prenesemo vse. To je zanesljiva pot v izgorelost.«

Profimedia

Slovenija ima še vedno bolečo stopnjo samomorilnosti. Dolgo je veljalo, da so posebej ogroženi moški in da tudi težje spregovorijo o stiski. Ali to še drži? In če nas za nekoga skrbi — ali je nevarno vprašati neposredno: razmišljaš o samomoru?

»Naj takoj povem, da je ta stari kliše večinoma preživet. Še pred petnajstimi ali dvajsetimi leti je držal, moški so bili dva- do trikrat pogosteje samomorilni kot ženske. Vendar ste nas ženske v zadnjih letih praktično ujele. Prav tako ni več tako pomembne razlike med tem, kateri spol lažje spregovori o težavah in stiskah. Moški smo se kar sprostili okrog tega.

Vprašati človeka, ali razmišlja o samomoru, po mojem ni nevarno. Je pa težko. Takšna neposredna vprašanja so nekaj, česar se je treba naučiti. Tukaj pride do izraza izkušenost sprašujočega. Isto vprašanje se namreč da zapakirati na mnogo različnih, manj eksplicitnih načinov. Treba je ugotoviti, kakšen tip vprašanja bo vsakokratni sogovornik sposoben sprejeti, ne da bi se prestrašil in se pred nami zaprl.«

Počitnice si predstavljamo kot mir, počitek v senci in kozarec nečesa hladnega. V resnici pa se marsikomu začnejo s seznamom opravil, pakiranjem, živčnostjo in vprašanjem, zakaj so vsi v družini nenadoma tako glasni, bližnji — in prisotni. Zakaj je dopust postal stresni test?

»To, kar omenjate v vprašanju, je — na žalost ali pač ne — vse res. Tempo življenja je danes neusmiljen in večina ljudi se nagiba k storilnosti. Takšni ali drugačni. Službeni ali tisti na socialnih omrežjih. Kakovostno preživet čas s samim seboj ali bližnjimi je nekaj, kar nam je postalo tuje. Mnogi to vidijo skoraj kot izgubo časa. Med dopustom pa smo v to nekako logistično primorani. In takrat nastanejo težave.«

Profimedia

Vsaka generacija ima svoje izzive, a zdi se, da so današnji mladi ves čas izpostavljeni primerjanju, pričakovanjem in idealom. Kaj je po vašem danes najtežje pri odraščanju?

»Težko je že to, da svet misli, da je danes težje kot nekoč. A je bilo nama kot najstnikoma lahko? Kolikor se spomnim, niti ne. Vsaka generacija ima svoje izzive, ki se njej seveda zdijo najtežji.

Je pa res, da so pričakovanja in standardi glede tega, kaj vse mora najstnik imeti, doseči in pokazati, danes veliko višji kot nekoč, predvsem pa vseprisotni. Pred štiridesetimi leti nismo imeli interneta, pametnih telefonov in družbenih omrežij. Tudi če je neka lepotica na Sejšelih razlagala, da je njeno telo najlepše in naj si vse mladenke sveta prizadevajo, da bodo imele podobno, je ni slišal nihče, razen tistih, ki so bili z njo na plaži. Danes pa je svet globalna vas.«

So današnji mladi bolj krhki kot nekoč ali predvsem bolj izpostavljeni? In kako naj starši vedo, kdaj je najstniško zapiranje vase še del odraščanja, kdaj pa opozorilni znak?

»Rekel bi, da oboje. Da so mladi danes bolj izpostavljeni, sva že rekla. So pa žal tudi bolj krhki. Permisivna vzgoja v vseh oblikah, ki je vsaj po moje postala standard, je naredila svoje.

Kje je meja, je težko vprašanje in nima enovitega odgovora. Otroci so danes manj komunikativni 'v živo', kot so bili nekoč, ker imajo pač druge kanale komunikacije. Ni pa vsaka zaprtost vase že razlog za alarm. Starši naj bodo predvsem pozorni na nenadne in očitne spremembe otrokovega vedenja.«

Kaj bi morali starši mladih razumeti, preden začnejo popravljati, svetovati in moralizirati?

»Predvsem to, da mladi niso idealna bitja, tako kot tudi sami nekoč niso bili. Pa tudi njihovi starši ne in nobena generacija pred njimi. Starši vse prepogosto na otrocih popravljajo lastne napake iz preteklosti in jih skušajo obvarovati pred napakami, ki so jih sami storili. To seveda ni mogoče. Pogosto pa vodi v neizogibne medgeneracijske konflikte.«

Novice

V stiskah niste sami. Kam se lahko obrnete po pomoč?

Imate štiri hčere. Vam je psihiatrično znanje pri starševstvu pomagalo ali ga včasih otežilo?

»Lažje vsekakor ni. Če bi vprašali katero koli od mojih hčera, bi po moje brez oklevanja rekla nekaj v smislu: 'Bog nas obvaruj očeta psihiatra.' Zdi se mi, da sem se doma bolj ali manj uspešno trudil ne biti psihiater. V kolikšni meri mi je to uspevalo, bi bilo res vprašanje za hčere. Lahko pa brez dvoma zatrdim, da si v kriznih trenutkih s psihiatričnim znanjem nisem mogel pomagati čisto nič.«

profimedia

Najprej ste želeli v Dubrovniku študirati turizem, a vam je napoved vojne to preprečila. Se vam zdi, da je bila psihiatrija potem nadomestna pot — ali pot, ki vas je pravzaprav čakala?

»Zanimivo vprašanje. Če moram izbrati eno od vaših možnosti, bi rekel, da je bila to pot, ki me je čakala. Na njej sem ustvaril praktično vse svoje nadaljnje življenje, kot ga poznam danes — od družine do kariernega razvoja.

Ta pot me je definirala in iz mene naredila človeka, kakršen sem danes. Niti predstavljati si ne znam, kako bi bilo videti moje življenje, če bi leta 1991 res odšel v Dubrovnik.«

DS Rakičan

Kdo se poteguje za direktorski stolček?

Turizma niste nikoli povsem opustili. Čeprav vas je karierna pot odpeljala v psihiatrijo, ste danes prek vina in nastanitvenih kapacitet povezani tudi z destinacijo Jeruzalem Slovenija. Se ta dva svetova pri vas kdaj srečata — ali ju raje držite narazen?

»Trudim se, da ju ne povezujem preveč. Resnici na ljubo turizma nisem nikoli povsem opustil. Vedno ga aktivno spremljam, prek vina pa sem že nekaj let tudi sam vključen kot ponudnik storitev in nastanitvenih kapacitet v destinaciji Jeruzalem Slovenija.

Psihiatrično plat skušam držati stran. Čeprav ima oboje opraviti z ljudmi, sta resorja vendarle precej daleč narazen.«

Učili ste se grščino. Kaj človeka, ki se ukvarja s psiho, pritegne h grščini — filozofija, mit, začetki evropskega mišljenja ali preprosto osebna radovednost?

»Resnica je v vsem po malem. V osnovi so me pritegnili dežela in ljudje. Že več kot pol življenja hodim vsako leto tja na dopust. Tam se moj duh preprosto izgubi in zlije z neko osnovno matrico.

Ne iščem znanih letovišč. Raje se izgubim na kakšnem neobljudenem otoku, katerega imena v Sloveniji povprečen državljan še slišal ni. Tam začutim zibelko civilizacije, mir — in tudi znanje jezika nekako pride samo po sebi. Ko enkrat znaš njihov jezik, te Grki preprosto posvojijo. Takrat zanje nisi več turist. Si njihov.«

Belmondo

In potem je tu še vino. Ne kot pobeg od človekove zapletenosti, ampak kot drug način branja sveta: skozi pokrajino, čas, potrpežljivost in mero. Odraščali ste v Kapelskih goricah, torej v prostoru, kjer vino ni samo pijača, ampak tudi del pokrajine, družinske in kulturne izkušnje. Pozneje ste opravili tudi najvišjo stopnjo vinske šole WSET. Kaj vas je pri vinu tako pritegnilo?

»To ste zelo lepo rekli. Prav po burgundsko. Burgundci pravijo: naša vina niso pijača. Niti hrana. Naša vina so način, kako svetu predstavimo našo zemljo, našo deželo, naš svet.

Odraščal sem v Kapelskih goricah in bil kot tak 'poln sam sebe' glede poznavanja vinske scene. Življenje mi je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja nekje v Nemčiji pokazalo, kako je moje znanje o vinu v bistvu skoraj nično. Ves moj napuh je izpuhtel, posul sem se s pepelom in začel dejansko učiti o vinu. O pridelavi, zorenju. O vinskem svetu, starem in novem, o trendih, tržišču.

Nekako sem zašel v svet WSET. In ko sem enkrat začel, nisem mogel nehati. Spomladi 2017 sem bil drugi Slovenec z diplomo WSET četrte stopnje. Res je, to ni več šala; ta diploma velja za eno najbolj cenjenih vinskih izobrazb na svetu. Tisto poletje sem napisal še častno diplomsko nalogo na Vinski akademiji Avstrije, k čemur lahko pristopijo samo diplomanti WSET, in prejel naslov vinski akademik. Naslov diplomske naloge je dejansko združeval psihiatrijo in vino.«

Novice

Poučevanje zamenjala za politiko in pomembno prispevala k razvoju Porabja

Vino je lahko kultura, pokrajina in druženje, lahko pa tudi odvisnost, bolečina in družinska rana. Kako kot psihiater gledate na to dvojnost — in kje se po vašem začne nevaren odnos do alkohola?

»Vino je mogoče povsem brez težav vključiti v naše življenje, dokler uživamo v zmernosti. Kar koli že to pomeni. Zmernost je danes velika modrost pri kupu užitkov, ne samo pri vinu. Pretiravanje s čimer koli je škodljivo, tako da vino tu ni velika izjema.

Meja je vedno osebna. Pri hrani, pijači, športu, delu. Takole bom rekel: ko človek preneha uživati v vinu, ga torej uporabljati, in ga začne zlorabljati, v kakršnem koli smislu, je meja prekoračena.

Pomembno je vedeti, da tukaj niso najbolj pomembne količine. Nekdo lahko popije štiri decilitre vina dnevno in ob tem zdravo živi, vino pa pije zgolj iz užitka, pa ne bo imel težav. Nekdo drug ga popije zgolj dva decilitra dnevno, vendar se z njim pomirja, ker je v stiski in ni pripravljen poiskati pomoči. Tukaj je problem.

V življenju gre vedno za vprašanje ravnovesja. Psihiatrija in vino tukaj nista izjemi.«

Aleš Cipot

Ko ste v družbi, se vam notranji diagnostik izklopi? Se ljudje bojijo, da bo psihiater v petih minutah videl skozi njih — ali vam na zabavah, ravno nasprotno, zelo hitro povedo svoje življenje?

»Ljudje tega pravzaprav ne pričakujejo, ampak se tega bojijo. Še vedno mnogi mislijo, da psihiater ves čas vidi skozi ljudi in premleva diagnoze. Mene to ne moti, kvečjemu zabava. Že na začetku kariere sem sam s seboj sklenil dogovor, da po koncu delovnega dne izklopim svoj psihiatrični čip. Takrat sem samo še Kristjan. Zato se me ljudje na zabavah praviloma ne izogibajo, občasno pa kdo mojo prisotnost vendarle izkoristi za kakšno hitro konzultacijo. To večinoma ni zares moteče.«

O avtorju

Norma Bale