Profimedia

Danes je »modri ponedeljek«, dan, ki naj bi veljal za najbolj depresivnega v letu. Ali je res kaj na tem in kje se začne resna duševna stiska, smo se pogovarjali z Vanjo Gomboc, psihologinjo, ki je zaposlena kot raziskovalka na UP IAM Slovenskem centru za raziskovanje samomora in kot asistentka na UP FAMNIT, Oddelku za psihologijo.

Novice

Na Madžarskem tik ob meji zaprli gostilno, priljubljeno med Slovenci

Čeprav »modri ponedeljek« nima znanstvene podlage, se je izraz v javnosti precej uveljavil, priznava Gombočeva. Kot pojasnjuje, je povezan z obdobjem po decembrskih praznikih, ki ga pogosto zaznamujejo praznična utrujenost, hladno vreme, krajši dnevi ter tudi več finančnih skrbi. V tem času nekateri ljudje doživljajo žalost, pomanjkanje motivacije ali občutke osamljenosti, vendar je ključno razlikovati med prehodno januarsko otožnostjo, ki sčasoma izzveni, in depresijo kot duševno boleznijo.

UP IAM in UP FAMNIT

Podatke beležijo od leta 1965

Prav ob tem dnevu se je zdelo smiselno odpreti tudi temo samomorov, o kateri se v javnosti pogosto govori zadržano, čeprav gre za izjemno pomembno družbeno vprašanje. Razsežnost problema potrjujejo tudi podatki, saj Slovenija v primerjavi z drugimi državami v evropskem in svetovnem merilu sodi med države z višjim številom umrlih zaradi samomora. Podatke o samomorih v Sloveniji beležijo že od leta 1965. Količnik samomora, ki predstavlja število samomorov na 100.000 prebivalcev, je bil najvišji v letih pred osamosvojitvijo Slovenije, nato pa je začel postopoma upadati. V zadnjih desetletjih se je znižal in v zadnjih letih ostaja razmeroma stabilen, kar je spodbudno. Podatki za leto 2025 še niso na voljo, podatki za leto 2024 pa kažejo, da je bilo število umrlih zaradi samomora najnižje doslej, pojasnjuje Gombočeva.

Profimedia

Ob pogledu na nacionalne podatke pa se pokažejo tudi pomembne razlike znotraj države. V vzhodnih slovenskih regijah v povprečju beležijo višji količnik samomora kot v zahodnih, kar velja tudi za pomursko regijo, kjer v zadnjih letih opažajo njegovo povišanje. »Podatki za leto 2024 žal kažejo, da je bil količnik samomora najvišji prav v pomurski regiji,« pojasnjuje sogovornica.

V Pomurju največ samomorov

Ob nacionalnih podatkih pa se pokažejo tudi pomembne razlike znotraj države. V vzhodnih slovenskih regijah v povprečju beležijo višji količnik samomora kot v zahodnih, kar velja tudi za pomursko regijo, kjer v zadnjih letih opažajo njegovo povišanje. »Podatki za leto 2024 žal kažejo, da je bil količnik samomora najvišji prav v pomurski regiji,« pojasnjuje sogovornica.

Ob tem opozarja, da statistika umrlih zaradi samomora ne odraža zgolj številk, temveč tudi življenjske zgodbe in globoke stiske posameznikov. »Pri interpretaciji teh podatkov moramo biti previdni, saj nanje vpliva več dejavnikov in ne morejo v celoti zajeti kompleksnosti posameznih življenjskih okoliščin. Vsak podatek je povezan tudi z ljudmi, ki so zaradi samomora izgubili bližnjega ter se soočajo z izgubo in žalovanjem,« poudarja.

Profimedia

Ne smemo se bati obsojanja

Poleg številk pa pomembno vlogo pri razumevanju stiske igra tudi okolje, v katerem posameznik živi. V določenih okoljih se namreč lahko pojavijo dodatne ovire pri iskanju pomoči. Posameznik sicer pozna oblike pomoči, ki so mu na voljo, vendar so stališča okolja do duševnih težav negativna ali pa jih sam tako zaznava. V takšnem okolju se težje odloči za iskanje strokovne pomoči, saj se boji obsojanja ali nerazumevanja. Stroka zato poudarja pomen normalizacije iskanja pomoči – podobno kot poiščemo zdravniško pomoč, kadar nas boli del telesa.

Novice

Kolumna: Iskren pogovor je največje darilo

»Ljudje, ki so v hudi stiski, svojo situacijo pogosto doživljajo drugače kot takrat, ko se počutijo razmeroma dobro. V takšnih trenutkih se jim lahko zdi, da jim nihče ne more pomagati ali da so njihove težave prevelike. Čeprav to ne drži, pa lahko te misli posameznika ovirajo pri iskanju pomoči,« pojasnjuje sogovornica.

Niste sami

Zato je pomembno poudariti, da obstajajo različne oblike pomoči, med katerimi lahko vsak najde tisto, ki mu najbolj ustreza. Na voljo so osebni zdravnik, centri za duševno zdravje odraslih ter otrok in mladostnikov, dispanzerji za mentalno zdravje, centri za krepitev zdravja, centri za socialno delo, psihološke svetovalnice, nevladne organizacije ter spletni viri, kot je platforma To sem jaz oziroma spletna stran Živ Živ.

»Tistim, ki se soočajo s hudo duševno stisko, želimo sporočiti, da niso sami. Pomembno je, da si dovolijo spregovoriti in se odpreti nekomu, ki mu zaupajo. Pomoč je na voljo in ni znak šibkosti, če jo poiščemo,« poudarja sogovornica. Veliko lahko naredi tudi vsak izmed nas – že s tem, da smo pozorni drug na drugega in posamezniku v stiski pokažemo, da smo zanj tu. Ljudje svojo stisko pogosto sporočajo bolj ali manj neposredno, bodisi skozi pogovor bodisi skozi spremembe v vedenju, kot so umik iz družbe, izguba zanimanja za dejavnosti, žalost, obup ali nenadne spremembe razpoloženja. Že pogovor in prisotnost lahko posamezniku sporočita, da ni sam in da ni spregledan.

Če potrebujete pogovor ali ste v stiski, lahko pokličete:

· 116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan)

· 116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro)

· 01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)

· 031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan)

· 080 11 55 – SOS telefon (24h/dan)

Celoten članek preberite v naslednji številki Vestnika, ki bo izšel že ta četrtek.