»Ko sem leta 1965 šel v vojsko, sem doma rekel, da bi tudi tam rad bral Vestnik. Nato mi je mama vsak drugi teden poslala dva izvoda. Ko sem ju dobil, mi je bilo zelo lepo, saj takrat še ni bilo dosti časopisov. Od slovenskih je prihajala le Ljudska pravica. Sam pa sem želel izvedeti, kaj se dogaja v domačih krajih, in z Vestnikom sem tudi lažje prenašal domotožje.« Po pripovedovanju so ga sovojaki večkrat spraševali, ali v vojski nima dovolj časopisov, da vedno prejema pošiljke, on pa jim je odgovarjal, da je to lokalni časopis. »V obdobju, ko sem bil v vojski, je Tito prvič obiskal Mursko Soboto. Domov takrat nisem mogel, sem pa to videl in prebral v Vestniku. Fotografijo sem takrat tudi pokazal kolegom in jim dejal, vidite, to ni kateri koli časopis,« obuja spomine Lončar. Po vrnitvi iz vojske je ostal naročen na časopis vse do danes. Prakso branja Vestnika med služenjem vojaškega roka pa je prenesel tudi na sina.

Ines Baler

Zgodbe, ki jih drugi nimajo

»Meni so najbolj všeč drobni dogodki, ki jih drugi mediji ne zaznajo. Recimo novosti v bolnišnici ali poprave mostov. Včasih so tudi kakšni politični komentarji, a ne preveč, kar mi je všeč. Nimam rad, če časopisi vsebujejo preveč široke debate in politično kreganje. Vaš časopis tega nima in tako je prav,« pravi Sobočan. Poudaril je recimo zgodbe preprostih ljudi, potopise in prispevke o življenju Pomurcev v tujini iz Pena. Rad pa prebira tudi zgodbe o običajih, kajti pravi, da se ti razlikujejo od kraja do kraja. Na Vestnik je sogovornik navezan že od mladosti in še danes ima raje fizično obliko časopisa. Pravi, da kakšne zanimive zgodbe prebere tudi večkrat. »Najraje vzamem časopis, grem v spalnico, prižgem nočno lučko in berem. Boljše mi je tisto, kar otipam, televizija in internet me ne pritegneta preveč. O prebranem lahko kasneje tudi premišljujem, analiziram dogajanje in takšen je moj ritual,« dodaja. Z ženo Emo sta bila večkrat tudi na Vestnikovem izletu, najbolj pa mu je ostal v spominu izlet v Olimje zaradi dobrega vzdušja in pestrega programa.