Maja Hajdinjak

V okviru praznovanja tedna splošnih knjižnic je Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota gostila prevajalko, pesnico in doktorico ameriške književnosti Kristino Kočan, ki je uredila antologijo sodobnih pesnic Maribora z naslovom Za robom jezika, ki je letos izšla pri založbi Litera. Antologija na novo postavlja in vrednoti tradicijo slovenskih ustvarjalk, ob tem pa rekonstruira periodični tok pisave žensk v Mariboru in opozarja na nevidnost nekaterih slovenskih pesnic. Z njo se je pogovarjala pesnica Petra Bauman, ki je tudi sama uvrščena v antologijo. V pogovoru sta se med drugim dotaknili položaja slovenskih pisateljic nekoč in danes.

Nič manj vredne

V antologiji je predstavljenih 24 pesnic 20. in 21. stoletja, ki so povezane z Mariborom. Kot je povedala Kočanova, je vrstni red v knjigi kronološki, s čimer lepo prikaže razvoj pesništva na Slovenskem, ne le v Mariboru. Najstarejša med predstavljenimi je Angela Žužek, rojena leta 1902, najmlajša pa Ana Svetel, ki je rojena leta 1990. Na začetku in še na sredini 20. stoletja so se pesnice držale bolj tradicionalnih pesniških oblik, danes pa uporabljajo sodobne načine pesnjenja, medtem ko tematsko gledano že v preteklosti, sploh med drugo svetovno vojno je to opazno, veje iz njihove poezije emancipacija, saj so ženske takrat stopile v vloge, ki so bile prej v moški domeni. Sodobnost se po mnenju urednice antologije vidi tudi v tem, da so si avtorice že pred desetletji drznile stopiti v dialog z drugimi ustvarjalci – kiparji, slikarji, pisatelji ... »Zame je to bil kazalec, da se niso čutile nič manj vredne in nič slabše od svojih moških kolegov,« je rekla Kočanova.

Naslov Za robom jezika izhaja iz verza ene od pesmi avtorice Nevenke Miklič Perne, nakazuje pa dialog med pesnicami, ki se zvrstijo v knjigi – da za robom jezika nekdo vendarle govori in mogoče prihaja v ospredje. Pomenljiva je tudi naslovnica, ki jo je ustvaril Kristijan Robič, kjer je z rdečo barvo ponazorjena rana, ki se počasi zapira. S tem nakazuje na dolgo časa podrejeni položaj žensk v poeziji in literaturi na splošno, ki pa se v zadnjih letih vendarle nekoliko izboljšuje.

Nekatere zgolj pod psevdonimom

»Če imam možnost dati glas nekomu, bodisi ko sem v vlogi prevajalke bodisi ko sem v vlogi urednice, se mi zdi pomembno, da dam glas nekomu, ki je mogoče malo bolj na nekem robu. Zdi se mi, da smo zelo izpostavljeni nekemu 'mainstreamu', popularizaciji, temu, kar je in, kar je nagrajeno,« je razlog, zakaj se je odločila napisati antologijo pesnic Maribora pojasnila Kristina Kočan. Motiv za to pa je bil tudi ta, da se odzove na dve publikaciji: prva je zbornik Skupaj iz leta 1973, ki ga je izdala slovita mariborska peterica Andrej Brvar, France Forstnerič, Drago Jančar, Marijan Kramberger in Tone Partljič, druga pa je Mariborska knjiga iz leta 1999, ki jo je uredil Brvar. »V prvem so pesniki pred 50 leti želeli dokazati, da se da dobro pisati tudi zunaj Ljubljane, želeli so preseči provincializem in gotovo je bilo to takrat zelo pomembno simbolno dejanje, ampak čeprav so bili zelo pomembni akterji v tem prostoru, niso prav zelo pripuščali zraven pesnic. Tudi Erika Vouk, ki je letos dobila Prešernovo nagrado, je bila ves čas v njihovi senci. Povsem neupravičeno. V Mariborski knjigi pa je vključenih 36 avtorjev in samo ena avtorica. Odločila sem se, da če bo kdaj možnost, si bom vzela toliko časa in pregledala, kdo vse je že ustvarjal pred nami in bi si zaslužil vključenost v antologijo,« je pojasnjevala.

Pri izboru pesnic si je začrtala stroge literarnoteoretske kriterije, od univerzalnosti do notranje koherence, z namenom, da bi bil izbor čim manj subjektiven. »Pomembno se mi je zdelo, da vključim pesnico, rojeno na začetku prejšnjega stoletja, to je že omenjena Žužkova, po drugi strani pa sem želela, da so med mlajšimi avtoricami take, katerih ustvarjanje sega še v ta čas,« je opisovala Kočanova, ki je vire iskala po različnih knjižnicah, med drugim ji je kot vir služila Antologija slovenskih pesnic, ki jo je pred leti uredila Irena Novak Popov. Do del nekaterih starejših pesnic je bilo težje priti, saj jih veliko ni imelo svojih pesniških zbirk, ker so lahko objavljale le v revijah. To se je spremenilo po letu 1990, ko so imeli na splošno avtorji in avtorice boljše možnosti za objavljanje. Angela Žužek je objavljala denimo feljtone v Mariborskem večerniku Jutra, objavljala jih je lahko pod svojim imenom, medtem ko so ji poezijo v reviji Nova obzorja dovolili objavljati le pod psevdonimom Joža Strmec. »Tak je bil trend, pri čemer lahko potegnemo vzporednice tudi z znano ameriško pesnico Emily Dickinson. Za časa svojega življenja je objavila deset pisem in nekaj pesmi, ampak vse pod psevdonimom in z zelo grobimi uredniškimi posegi, kar je pomenilo tudi neko mero cenzure. Šele po njeni smrti, v 50. letih prejšnjega stoletja, so izdali njena zbrana dela. Zahod je začel kanon na novo vrednotiti že mnogo prej, pri nas pa se to dogaja zdaj. In to delo ni hvaležno,« je poudarila urednica.

Maja Hajdinjak

Več možnosti

Sogovornici sta se na literarnem večeru dotaknili tudi pomena razredne pripadnosti za možnost objavljanja. Če pobrskamo po slovenski pesniški zgodovini, bomo prej ali slej naleteli na Luizo Pesjakovo, ki je že v 19. stoletju objavljala v Kmetijskih in rokodelskih novicah, izdala je pesniško zbirko, novelo in roman. A to ji je bilo omogočeno, ker je bila iz privilegiranega družbenega razreda. V tistem obdobju je bilo vprašanje razreda bistveno, da so se imele ženske sploh možnost gibati v določenih krogih. Prelomna točka je bila po mnenju Kočanove prav druga svetovna vojna, takrat so se pojavile tudi partizanske pesnice, denimo Ljuba Skornšek, in že takrat pa tudi danes razredno vprašanje ni tako zelo pomembno. »Do objave lahko pride vsak, ki je dovolj angažiran in pokaže dovolj talenta, nekateri uspejo tudi zgolj zaradi gole vztrajnosti. Svet je drugačen, veliko je možnosti, da rineš naprej. Je pa zanimiv fenomen poezije ravno ta, da se v nekih turbulentnih časih, kot je bila vojna, zatekamo k njej,« ugotavlja Kočanova, pri čemer opozori tudi na odnos moških literatov do žensk.

V 18. stoletju je nastala krilatica Kinder, Küche, Kirche, ki je žensko omejila zgolj na vlogo gospodinje, ki skrbi za otroke in hodi v cerkev. »Krilatica ni tako prastara in neaktualna. Neki ugledni starejši pesnik – ne bom ga imenovala, da ga ne očrnim, ker je sicer dober poet – je povedal, da ženska, ko enkrat postane mama, nima več kaj povedati, torej lahko neha pisati. To je grozljiva izjava. Seveda se ženske pogosto ukvarjajo s temo materinstva, kar vidimo tudi v tej antologiji, ampak po mojem mnenju ni s tem nič narobe. Materinstvo je temeljno človekovo vprašanje, o tem sem prepričana, ker je nekaj univerzalnega. Zdi se mi, da je bilo na to vprašanje predolgo gledano nekako zviška ali z neke napačne perspektive.«

Maja Hajdinjak

Veliko na en mah

Antologija Za robom jezika je doslej doživela dober odziv, med drugim je bila predstavljena na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. »Na eni od predstavitev je bilo veliko mladih in vprašala sem jih, ali posegajo po antologijah. Rekli so, da zelo malo, ampak to je pač realnost pri nas. Meni pa se zdijo antologije privlačne predvsem zato, ker nam vedno ponudijo neko izhodiščno točko za raziskovanje izbora pred nami tako, da če nas kdo posebej pritegne, ga lahko podrobneje raziskujemo, sicer pa dobimo veliko na en mah, zlasti ko spoznavamo neke kulture in literarne prostore. Konkretno za to antologijo bi si želela, da bralci posežejo predvsem po tistih pesnicah, ki ne živijo več, ravno zato, da vidijo, kakšno bogastvo imamo na tem področju.« Z izidom tovrstnih knjig pa vedno obstaja tudi možnost, da se bo tudi v šolskih kurikulumih pojavila kakšna pesnica več. »Vsak opomnik pomaga. In če pride kaj od tega v nekaj tako živega, kot je šolski sistem, mi to največ pomeni,« je še dejala Kočanova. Dogodek se je sklenil z branjem pesmi obeh sodelujočih.