Pexels

Božični prazniki so danes popolnoma drugačni, kot si bili nekoč. Kot opozarja etnologinja Jelka Pšajd iz Pomurskega muzeja Murska Sobota, danes pogosto ohranjamo le še zunanjo podobo praznikov, medtem ko se njihova vsebina izgublja.

Slovenija

Kolumna: Najprej je bil mir in potem luč. Zdaj je kič, miru pa od nikoder

Božič na Slovenskem ima zelo globoke korenine. Pred njim nastopi adventni čas, ki je bil v krščanskem koledarju čas priprav na Kristusov prihod, zaznamovan z umirjenostjo in postnimi dnevi.

Preplet poljedelskih, živinorejskih in duhovnih elementov

Božični krog prazničnih dni sovpada z zimskim sončnim obratom, ki je imel za naše prednike poseben pomen. Zimski čas je veljal za dobo duhov, ko so se pokojni vračali na ta svet. Prav zato v božičnem času prepoznamo preplet poljedelskih, živinorejskih in duhovnih elementov ter čaščenje prednikov. Božična slama, panj, kruh in polažič niso bili le simboli, temveč del obredov, povezanih z rodovitnostjo, blaginjo in preživetjem skupnosti. Veliko dejanj je bilo namenjenih tudi ohranjanju rodovitnosti pri kokoših, kar kaže na močno povezanost praznikov z vsakdanjim kmečkim življenjem.

Dom Kuzma

Pomembno vlogo so imeli obredni obhodniki, ki so v božičnem času prihajali na domove. Z njimi je bila tesno povezana simbolika ognjišča in ognja, središča doma in obrednega dogajanja. Med najstarejše običaje sodi koledovanje, predkrščanska navada, kar potrjujejo tudi poimenovanja kolednih svetkov na Goričkem, ki izhajajo iz latinskega calendae. Čeprav so koledniki peli tudi pesmi verskega značaja, njihovo izročilo sega globlje v predkrščanski svet.

Polažiči, vlažili ali balažiči

Posebno mesto so imeli polažiči – prvi obiskovalci, ki so v prednovoletnem času stopili v hišo. Polažič, imenovan tudi božji gost, je veljal za poslanca prednikov. Prinašal je srečo, rodovitnost in bogastvo, kar so spremljala številna obredna dejanja ob hišnem ognjišču. Pšajd pojasnjuje, da so polažiči, laziti – izhaja iz besede plaziti se, laziti – v različnih pokrajinah nosili različna imena: v Pomurju so se imenovali polažiči, vlažiči ali balažiči, v Prlekiji pa barbarčjaki ali lazarji. Polažiči so sprva hodili ponoči in kot lunarna bitja v človeški podobi preganjali zimo, prebujali naravo ter simbolizirali novo življenje. Polažiči so bili za naš konec bolj pomembni od kolednikov.

Pixabay

Koledniški obhodi so največkrat potekali v skupinah dečkov, ki so ob prihodu v hišo voščili, prosili za darove in se zanje zahvalili. Če daru niso prejeli, se je zahvala lahko spremenila v hudomušno smešnico ali celo simbolno prekletstvo, kar je pomenilo sramoto za hišne gospodarje. Ker so bile novoletne kolednice časovno zelo blizu božiču, so se oblike in obrazci pogosto prepletali. Polažiči – dečki so pri nas hodili tudi na dan svete Barbare ali svete Lucije, a je ta praksa danes praktično povsem izginila.

Jure Kljajić

Izgubljata se vsebina in pomen

Sčasoma so se božične šege začele izgubljati - predvsem njihov pomen, vsebina in namen, opozarja Pšajd. To velja tudi za obhode ob godu svete Lucije, ki niso bili le vzgojni, temveč predvsem simbolni – povezani s prinašanjem svetlobe in dobrega v čas najkrajših dni v letu. V teh običajih so se prepletali predkrščanski in krščanski elementi: obhodi, čarna in magična dejanja, vedeževanja ter številne prepovedi. Danes od tega ni ostalo skoraj nič, razen ponekod obnovljenih obhodov, ki imajo predvsem družabno in zabavno vlogo.

Boštjan Rous

Čeprav so božično-novoletne šege na slovenskem etničnem ozemlju v osnovi zelo podobne, Pšajd poudarja, da so bile Lucijine šege predvsem značilne za panonski svet. Prav v Pomurju so se nekatere oblike ohranile dlje, a tudi tu danes izginjajo koledovanje, polažiči in njihov prvotni pomen. 

V preteklosti so božič praznovali doma, znotraj družine in kraja bivanja. "Danes se je praznovanje, če karikiram - preselilo na ulice in v trgovske centre, kjer prevladujejo blišč, hrup in potrošnja. Advent je zamenjal tako imenovani veseli december. Namesto umirjenosti in pričakovanja svetlobe smo priča kičastemu bleščanju lučk in vsebinam, ki se ponavljajo iz leta v leto in so enake povsod po svetu. Božiček je nadomestil božičnega Jezuščka, Dedka Mraza in svetega Miklavža, darila pa so postala izraz potrošništva, ne simbolike.