Osebni arhiv

Nekoč …

S koncem novembra, začetkom decembra se je začenjal advent, ki pomeni Kristusov prihod. Božični krog prazničnih dni je bil čas zimskega sončnega obrata, doba duhov, ko so se pokojni vračali na ta svet.

 Na domove so prihajali obredni obhodniki, kjer je močno prisotna simbolika ognjišča in ognja ter dejanj in pojavov, povezanih z njim. Božič naj bi izhajal iz besede kračun, to je kratek; ob božiču je dan kratek, a se veča, raste. Dan pred božičem se splošno imenuje sveti post, predstavlja zmago svetlobe zaradi daljšanja dneva, vstajenje narave, zmago življenja nad smrtjo.

V adventu so verniki hodili k zornicam, na poti v cerkev so si svetili s smolnatimi trskami. Po večerih so česali perje, luščili bučno seme, dekleta in žene so izdelovale cvetje iz krep papirja in z njim okraševale obpotne križe, kapelice ali verske podobe v hiši. Zaradi umirjenosti, zadrževanja v hišah in kratkih dni so za advent v preteklosti rekli, da »je brezsrčni starec, sovražnik slehernega veselja in zahteva od ljudi le pokoro, post in molitev«.

Z različnim preteklimi rituali in praksami v božično-novoletnem obdobju so naši predniki častili pokojne in si poskušali pričarati rodovitnost. V zvezi s kultom vode, vodnih izvirov in žrtvovanja so na novo leto darovali vodi in krasili studence s papirnatimi trakovi okrašeno smrekico.

Velikokrat je namesto božičnega drevesa, v Pomurju imenovano betlehem, božič, krispan, gelič, s stropa visela vejica, na njej pa jabolka, medenjaki, orehi. Na drevesu so viseli keksi, salonski/svileni cukri, oviti v svetleč papir, stekleni obeski, pobarvani orehi, za ponazoritev snega pa so uporabili kose vate. Smreka se je krasila na sveti večer in je stala do svečnice. Lučke so se nanjo redko obešale. V resnici so bite to na veje pritrjene svečke. Da ne bi povzročile požara, so jih ugašali, ko so odhajali iz prostora.

Danes …

S koncem novembra (že sredina novembra!) postaja tradicionalna prireditev prižig prazničnih lučk, ki v slovenskih mestih in večjih krajih »obuja pristno adventno vzdušje«. To je čas svetlobnih doživetij, čarobnih bitij, Vilinskih luči (op. keltskih prinašalk luči) in še marsičesa ter marsikoga. Tudi manjši, odročnejši kraji želijo biti »in« in prav v ničemer zaostajati za velikimi

Jure Kljajić

Posamezniki/lastniki in vaške skupnosti lučke obešajo ter prižigajo na nepremične objekte: mostove, garaže, fasade in okna hiš, robove streh in hiš, otroška igrala, ulične svetilke, debla dreves, na tla pritrjene velikanske krogle v podobi obeska, pa tudi na avtomobile. Največ svetlobnega vzdušja letos doživljamo na ograjah. Prižig lučk je usmerjen na balkonske, vrtne in stopniščne ograje. Po barvitosti in številčnosti lučk izstopajo ograje, ki mejijo na sosedovo zemljišče. Na kovinskih, lesenih, pletenih ograjah/plotovih ter živih mejah je osvetlitev dolga po več metrov. Za posebno doživetje se je potrebno zapeljati v strnjena naselja, kjer se bliska, izstreljuje in migeta od lučk na čisto vsaki ograji in velja rek: če ima sosed, moram imeti še jaz, ampak več in boljše.

Advent je postal veseli december, čas zabave in nakupovanja. V preteklosti so v tišini, lagodnosti in umirjenosti pričakovali adventni čas oz. prihod svetlobe; najprej je bil mir in potem prihod luči. Sedaj pa, lučke s kičastim bleščanjem in migetanjem, mira pa od nikoder! Če imamo srečo, vidimo med utripajočimi ograjami okrašeno tudi kakšno naravno smrečico, posajeno na dvorišču.

Človeška potrošniška neumnost je tako brezmejna, da z lučkami okrasi vse, kar nepremično stoji obrnjeno na glavno cesto. Bog ne daj, da na ulici nepremično obstojim za več kot dvajset minut – postala bom pravšnji, še neokrašen objekt za praznične lučke. Pa še Jelka mi je ime.