Na šestem festivalu CestArt tudi razstava Twin spirit

Čas branja 4 min.

Na šestem festivalu CestArt tudi razstava Twin spirit

Maja Hajdinjak

6. 7. 2025, 10.59

Deli članek

Facebook

Kopiraj povezavo

Povezava je kopirana!

Deli

Velikost pisave

Manjša

Večja

Tudi letos je festival ponudil zanimivo bero del sodobne umetnosti, vprašanje pa je, koliko ljudi si jih je sploh ogledalo

cestart2025, festival, gornja-radgona — 6. festival CestArt, junij 2025.

Prejšnji petek je v obmejnem prostoru med Gornjo Radgono in Potrno na avstrijski strani zaživel festival CestArt. V nekdanji carinarnici na slovenski strani in v Pavlovi hiši v Potrni so odprli mednarodno skupinsko razstavo z naslovom Twin spirit. Ta se skozi skrbno izbrana dela gostujočih umetnikov na eni strani odziva na specifično situacijo srečanja dveh različnih kultur v iskanju skupne identitete skozi dialog in dopolnjevanje, na drugi strani pa opazuje perspektive avtorjev, ki vabijo občinstvo k premisleku o tem, kako želijo doživljati sočloveka in naravo – kot odtujen predmet ali kot bitje, do katerega lahko razvijejo empatijo.

Vrsta umetniških instalacij

V ospredju letošnjega festivala so različne umetniške instalacije. Na ogled je prostorska in zvočna instalacija intermedijske umetnice Nike Erjavec z naslovom Mot(e)nje posesti. Delo povezuje elemente kiparstva in zvočne umetnosti, nanaša pa se na eno najbolj perečih tegob današnjega časa, odnos med idejo o neskončnem človeškem napredku in idejo o samonikli naravi. Delo je prejelo letošnjo nagrado skupine OHO za mlade vizualne umetnike.

Z avdio-vizualno instalacijo z naslovom Kristalni preporod: Transformacija skozi kaos se predstavljata Urška Čuk in Amadej Plesničar. Njune kristalne strukture so simbol transformacije, v kateri se iz kaosa in razkroja s pomočjo svetlobe dviguje novo življenje.

Umetniški dvojec Hoelb/Hoeb (Barbara Hölbing in Mario Höber) vse od leta 2019 raziskuje odnose bližine, osebnega prostora, izgube, socialne izključenosti in vsakodnevnih dejanj za starostnike, bolnike v vegetativnem stanju in osebe s hudimi okvarami. Razstavljena umetniška instalacija Stroj za empatijo je ustvarjena za sodelovanje dveh oseb (iz občinstva). Sestavljata jo dve sedali, ko se prva oseba usede in udobno namesti, se mehka podlaga začne zibati tako, da oseba izgublja ravnotežje in ji lahko druga oseba pomaga tako, da jo objema. Pri tem pride do osebnega stika in fizične bližine, ki sčasoma preide v sprostitev in sprejemanje drugega.

Na ogled je tudi instalacija Julije Potočnik, nastala v okviru projekta Pronicanje svetlobe II. Svetlobna konstelacija, sestavljena iz pletene žice, ustvarja igrivo kuliso in spreminja urbani ambient v simulaker naravnega habitata. Instalacija danosti prostora poudari s svetlobnimi elementi in sprehajalno promenado ob Muri spreminja v svojevrsten svetlobni amfiteater.

Poljub avtorjev Nike Oblak in Primoža Novaka je še ena v nizu videoinstalacij. Tandem na področju sodobne umetnosti raziskuje sodobno družbo pod vplivom medijev in kapitala, dotična instalacija pa ponazarja dva protagonista, ki se, ujeta vsak znotraj svojega monitorja, skušata poljubiti skozi digitalni prostor. Včasih jima to uspe, pogosteje pa ne in tako ostajata asinhrona vsak v svoji dimenziji. Gre za referenco na današnji čas, kjer se vse pogosteje komunicira prek raznih zaslonov, aplikacij, družbenih omrežij in se obenem izgublja pristen stik s sočlovekom. Ob tej se umetnika predstavljata še z videoinstalacijo Ravnovesje. Na ogled je še instalacija Moritza Wehrmanna z naslovom Alter ego (različica II). V instalaciji je srečanje med dvema obiskovalcema razstave paradoksalna izkušnja: sočasna izkušnja nenavadnosti/različnosti in empatije/podobnosti.

S ciklom Supernove: Umetnost vodi ljudstvo se predstavlja tudi mlada kiparka Nina Tovornik. Gre za predelavo plakata Nikolaja Pirnata Partizanka v jurišu, ki je tudi sam interpretacija Delacroixeve slike Svoboda vodi ljudstvo. Veriga interpretacij izpostavlja pomen zgodovinskih naukov o neizogibnosti konflikta v razredno razslojenih družbah in svari pred nevarnostjo slepega sledenja obstoječim družbenim dinamikam, kar se danes izraža v stiskah delavcev zaradi neurejenih delovnih razmer, tudi na področju umetnosti. Na ogled je še delo Efg, katerega avtorja sta Saša Bezjak in Andrej Štular. Gre za dva na eni strani različna avtorja, ki sta si hkrati tudi podobna.

Festival za koga?

V okviru festivala so v parku ob Muri postavili še stripovsko razstavo Butalci v mestu. Njen avtor Marko Kociper je v sodelovanju z Miho Zupanom zasnoval več likov iz znamenitega knjižnega dela, ki vzpostavljajo dialog z mimoidočimi. Kompozicije prinašajo vsakovrstne aluzije na sodobnost, predvsem pa dobro mero vizualnega humorja. Festival je letos ponudil še dvakratno izvedbo ulične gledališke predstave ustvarjalcev Fabla Collective (Inan Sven Du Swami in Mojca Špik) z naslovom Ali ptice sanjajo o letenju?, nastop žonglerke TjaTrix (Tjaša Stanek), Pomurskega tamburaškega orkestra ter kvinteta Aeternum.

Kot so zapisali organizatorji, naj bi bilo poslanstvo festivala povezovanje s področja kulture v regiji in širše, izumljanje novih umetniških prizorišč in skozi jezik sodobne umetnosti prebuditi in ozaveščati publiko. Predvsem zadnje bi jim glede na porazno obiskanost dogodkov lahko veliko bolj uspelo, če bi v prvi vrsti vložili nekaj več truda v promocijo festivala, za katerega, tako se zdi, vsaj v petek popoldne ni vedel nihče od domačinov, kaj šele potencialni obiskovalci od drugod. Kot drugo pa bi glede na izjemno kakovost razstave, ki prav vsako leto ponudi res zanimiva dela na področju sodobne umetnosti, nekaj, česar v pokrajini ob Muri ne vidimo ravno vsak dan, lahko še nekaj truda vložili v organizacijo in predstavitev. Tako smo v petek na slovenski strani zaman čakali na uradno odprtje razstave z vsaj kakšno pozdravno besedo in še kakšno več o umetniških delih. Letošnji festival (mimogrede, razstava v carinarnici naj bi bila na ogled ob petkih in sobotah med 19. in 21. uro ter ob dogovoru) je bil očitno namenjen samemu sebi.