Andraž Purg

Svojo športno pot sem začela v prvem razredu osnovne šole, ko sem se s prijateljicami vpisala k baletu. Sprva mi je balet pomenil predvsem zabavo ob glasbi in druženje, a tam sem se naučila tudi pravilne drže, izboljšala motoriko in spoznala, kako pomembno je gibanje. Naša baletna učiteljica je bila stroga, natančna in zahtevna, naučila me je, da se vsak gib lahko izboljša s trudom, vztrajnostjo in nenehnim ponavljanjem. Ta zgodnja izkušnja mi je pomagala razviti disciplino in me pripravila na številne športne izzive.

V drugem razredu sem balet zamenjala s košarko, saj jo je takrat trenirala tudi moja starejša sestra. Že kot otrok sem bila izrazito tekmovalna, zato mi je košarka ponudila večjo dinamičnost, timsko igro in me postavljala pred nepredvidljive izzive, ki so zahtevali hitro prilagajanje. Želja po napredku in uspehu me je gnala naprej ter me spodbujala, da sem z vsakim dnem napredovala in razvijala svoje sposobnosti.

Andraž Purg

Sprva mi je šport pomenil sproščeno preživljanje prostega časa – na treningih sem sklepala (nova) prijateljstva, se zabavala in hkrati razvijala tekmovalnega duha. Takrat še nisem razumela, koliko več mi šport lahko ponudi. A ko so treningi postajali intenzivnejši in so prišla prva tekmovanja, sem začela dojemati, da ne gre več le za igro.

Košarka kot ekipni šport me je naučila, kako pomembna sta sodelovanje in medsebojna podpora. Sprejemanje porazov je bila ena izmed težjih lekcij, a prav vsak neuspeh me je okrepil – naučila sem se prepoznati lastne napake in jih vzeti kot del učenja ter rasti. Šport me je pripravil na realnost življenja: pokazal mi je, da uspeh ni samoumeven, ampak zahteva trud, vztrajnost in predanost.

Bolj kot sem bila vpeta v šport, bolj pomembno je postalo iskanje ravnovesja med šolo, treningi in počitkom, pri čemer so ključno vlogo imeli tudi starši. S sestro sta naju redno spremljala in vsak dan vozila na treninge, tekme ob koncih tedna pa so postale priložnost za druženje in izlete po Sloveniji. Še danes, čeprav sestra ne trenira več košarke, me vsi skupaj še vedno spremljajo in spodbujajo na vseh tekmah. Šport je postal in bo vedno ostal del naše družinske dinamike – je nekaj, kar nas povezuje in krepi naše medsebojne odnose.

alesfevzer.com

Z leti sem spoznala, da šport ni le pot do telesne moči, temveč tudi do notranjega ravnovesja. Po napornem dnevu postane trening prostor za oddih – gibanje sprošča napetosti, bistri misli in vrača občutek moči. Telesna aktivnost mi pomaga preoblikovati stres v umirjenost, negotovost v samozavest. Med gibanjem sem sprostila odvečno negativno energijo, ki se je počasi začela pretvarjati v nekaj pozitivnega. Skrbi so zbledele, postala sem bolj sproščena in mirna, predvsem pa bolj pozitivna do sebe in okolice.

Šport ima pomembno vlogo pri otrokovem razvoju, še posebej danes, ko so otroci vse bolj oddaljeni od naravnega gibanja. Zaslon, sedeči način življenja in preobilje informacij iz digitalnega sveta vse pogosteje nadomeščajo igro na prostem, spontano raziskovanje okolice in socialne stike. Zdi se mi, da imajo otroci, ki se premalo gibljejo, slabše razvite osnovne motorične sposobnosti, so manj telesno vzdržljivi in imajo več težav z zbranostjo ter samoregulacijo čustev.

Profimedia

Čeprav sama nimam neposrednih izkušenj z delom z mlajšimi otroki, jih pogosto opazujem v klubu, kjer treniram. Opaziti je, da imajo nekateri otroci težave z razumevanjem navodil, pomanjkanjem potrpežljivosti, osnovno koordinacijo in vzpostavljanjem medsebojnih odnosov, pogosto pa tudi hitro obupajo, če jim vaja ne uspe takoj.

Zato si želim, da bi več otrok imelo priložnost odkriti lepoto športa. Ne gre za to, da bi vsi postali profesionalni športniki, ampak da bi skozi gibanje gradili samozavest, se naučili vrednot, ki jih nosi ekipno delo, ter razvijali pozitiven odnos do sebe in okolice, ker je šport naložba v prihodnost, ki bogati tako posameznika kot celotno družbo.