Ines Baler

Jožek Horvat Muc je avtor knjige Romski muzikanti v Prekmurju, ki je izšla pri Inštitutu za romološke študije. Glasba ima pri romski identiteti poleg jezika najpomembnejšo vlogo in prav to je bil prvi povod, da se je lotil zbiranja gradiva o romskih muzikantih, se pogovarjal z ljudmi in vse to dokumentiral. Za naslov je namensko izbral besedo muzikanti in ne glasbeniki, ker je prva za Prekmurje bolj značilna in ker si tudi Romi tako pravijo.

»Jaz nisem muzikant, sem pa v preteklosti skrbel za produkcijo pri marsikateri romski skupini, zanje pisal besedila, skupaj smo izdajali plošče, zgoščenke. Ker v Sloveniji še nihče ni zbral tovrstnega gradiva in naredil nekega arhiva, se mi je zdelo vredno, da ga zberem za prihodnje rodove in za tiste, ki bodo želeli o tej temi vedeti več,« je dejal.

V uvodu knjige je recenzija, ki jo je prispeval muzikolog in profesor na ljubljanski filozofski fakulteti Svanibor Pettan. Knjiga po njegovem ponuja zgodovinsko in sodobno dokumentirano gradivo in spoznanja o romskih glasbenikih na skrajnem severovzhodu Slovenije, ki so prvič zbrana in predstavljena v sklopu ene publikacije. »Rokopis ima predvsem dokumentarno vrednost – dokumentira obstoj in dejavnosti posameznikov in ansamblov med prekmurskimi Romi, ki sem jim občasno pridružijo tudi Neromi,« je zapisal in dodal, da ima potencial kot samostojna izdaja, vreden pa je tudi kot temelj za nadaljnje analitične in sistematične raziskave.

Delo je razdeljeno na pet poglavij. V prvem boste lahko prebrali več o romski kulturi, v drugem, kako se je nekoč pisalo o glasbi Romov, izvedeli boste več o romskih muzikantih, o posameznih romskih muzikantih, v zadnjem delu knjige pa je avtor imensko navedel glasbenike po naseljih z romsko populacijo.

Osebni arhiv

Danes ne obstaja

Kot enega najbolj prepoznavnih romskih glasbenikov je avtor navedel Gezo Baranja, ki je bil aktiven v 50. in 60. letih 20. stoletja. »Vsi poznejši pomembni glasbeniki, ki so delovali samostojno ali ustanavljali skupine, so bili njegovi učenci ali so z njim igrali. Pomembna sta bila tudi njegov brat Luka in Jurij Horvat, ki so mu govorili Pedo. Bil je violinist in je imel svojo skupino, ki je bila na nastopih vedno zelo urejena. To velja izpostaviti, ker so bili Romi takrat siromašni, občudovanja vredno je tudi to, kakšne inštrumente je imela skupina. Pedo je prihajal s Pušče in je bil tudi prvi Rom, ki je bil zaposlen,« pove. Navedeni so začrtali veliko smernic za poznejši razvoj romske glasbe, za katero so značilni predvsem violina, bas, kitara, cimbale. Seveda avtor ni pozabil na Miška Baranjo, za katerega pravi, da je prekmurska glasbena legenda, ne le romska. Izvedeli boste več tudi o skupini iz Beltinec, ki je bila zelo povezana z Vladom Kreslinom, skladba Črna kitara pa je produkt njihovega sodelovanja.

Arhiv Vestnika

Jožek Horvat Muc je izpostavil še obdobje 70. in 80. let, ko sta bili zelo poznani neromski skupini Zasilni izhod in Magnet, kmalu zatem sta na sceno prišli še Legija in romska skupina Inspiracija. »Te skupine so nastopale povsod, kar se spomnim še iz otroštva, in v knjigi so našteti tudi nekateri posamezni Romi, ki so igrali v različnih skupinah, tudi neromskih.« Je pa sogovornik poudaril, da so prve priložnosti, da so se romski glasbeniki predstavili pred širšo publiko, ponujale romske organizacije, ki jih vodi in v katerih deluje. »Ali na srečanjih romske kulture, festivalih romske glasbe, na prireditvah Drugačnost nas združuje, Ciganski noči, ob dnevih Romov,« je našteval.

»V Prekmurju muzikantje igrajo, ampak če mene sedaj kdo vpraša, izvirne romske glasbe pri nas ni. Nisem strokovnjak, ampak obstoječa glasba se je podredila komercializaciji, balkanski, panonski glasbi ...« razmišlja avtor. V knjigi je opisal posamezne glasbenike, glasbene skupine, kot tudi tiste, ki niso ustvarjali romske glasbe, ampak so se oziroma se še glasbeno udejstvujejo. Sicer pa je bila regija skozi desetletja vseskozi tako kulturno raznolika, da avtor pravi, da so v romski glasbi kdaj prevladovale madžarske prvine, drugič balkanske, tretjič kakšne druge. »Igralo se je tisto, kar so ljudje poslušali.«

Tudi v angleščini

Knjiga je izšla v dvojezični obliki, vsakemu delu slovenskega besedila sledi še angleški prevod. Horvata so k temu spodbudili romologi in strokovnjaki iz drugih držav. »Knjigo sem že poslal tudi kolegom v tujini. Nekateri jo že imajo v svojih knjižnicah, prav tako sem jo posredoval predavateljem romskega jezika, kulture, zgodovine, ki o njej govorijo in širijo glas,« poudari avtor, ki je doslej napisal že 57 knjig. Večinoma sam, nekatere v sodelovanju.

Jure Kljajić

Glede zadnje, ki prinaša bralcem več o glasbeni dediščini Romov, je poudaril še, da je bila večina romskih glasbenikov samoukov. »Pri tem lahko omenimo še eno legendo, Jožeta Horvata iz Zenkovec, ki je v Kopru poučeval na glasbeni šoli, čeprav ni imel opravljene glasbene šole in se je vsega naučil sam,« opiše. Sam meni, da se v Sloveniji zamenjujeta pomena znanja in izobraževanja. »Marsikateri Rom obvlada glasbo, čeprav ni hodil v glasbeno šolo. Poglejte samo orkester sto romskih violin,« navede za primerjavo in pristavi, da tam množica glasbenikov igra brez not in kljub temu navdušuje množice po vsem svetu.

Kljub vsemu pa določena gradiva in notni zapisi za romsko glasbo obstajajo. »V slovenskem prostoru je največ na tem področju naredil Imer Brizani, ki je izdal nekaj knjig z notnimi zapisi. Seveda so si Romi tudi sami delali zapise, ampak so jih večinoma uporabljali zase.« Sam se je pisanja knjige lotil tako, da se je povezal z glasbeniki, ki jih je poznal, prav tako pa k sodelovanju povabil tiste, ki hranijo gradiva o starejših skupinah. Aktivno je knjigo ustvarjal eno leto in podrobneje obdelal 20. in 21. stoletje. Prve vire je namreč zbral za leto 1900.

Srečal se je tudi z nekaterimi težavami, kajti kot pravi, Romi sebe poznajo po vzdevkih, soimenjakov pa je zelo veliko, tako da mu je kar nekaj časa vzelo preverjanje identitete ljudi na arhivskih fotografijah. Pisal je tudi o godbah, po njegovih podatkih so bile tri, prihajale pa so iz Šalovec, Hodoša in Serdice in so izvajale tako imenovano plej muziko. Ob koncu je romske muzikante razdelil po naseljih. V knjigi boste našli glasbenike, ki so prihajali s Pušče, iz Černelavec, Borejec - Vanče vasi, Zenkovec, Lemerja, Serdice, Vadarec, Cankove, Beltinec, Murske Sobote.

Jožek Horvat Muc je omenil še, da ni pozabil niti na aktualne in znane romske glasbenike. V našem pogovoru je denimo omenil Denisa Horvata, ki je po njegovem mnenju eden najboljših glasbenih producentov v Sloveniji. Je brat Sandija Horvata Sunnyja, poznan je tako v Sloveniji kot v tujini, živi pa na Primorskem, kamor se je preselil iz rodnega Prekmurja.