Knjiga Tine Klement nastala v želji po drugačnem koncu
Tina Klement je 23-letna študentka germanistike iz Banovec. V samozaložbi je pred kratkim izdala roman Prebliski in odmevi. Prvi del načrtovane trilogije Nazaj k tebi je hkrati njena prva knjiga. V pogovoru nam je razkrila, od kod je prišla ideja za lastno delo, kaj še načrtuje, in nam omogočila podroben vpogled v nastajanje knjige.
Kako je nastala ideja za knjigo? Kako dolgo ste jo pisali?
»Že od nekdaj rada berem, obsesija z branjem pa se je razvila decembra lani, ko sem si kupila ebralnik. Z lažjim dostopom in širšo izbiro knjig sem prebrala vsaj štiri do pet knjig na teden, vse v angleščini ali nemščini. O prebranih knjigah sem pripovedovala fantu in se večkrat pritoževala, da se zgodba ne razvija, kot sem si želela. Nato mi je svetoval, naj napišem svojo knjigo s takim koncem, kot si sama zamislim. Še isti večer sem sedla za računalnik in začela pisati svojo zgodbo. Najprej za šalo, potem pa so besede kar tekle in nastajalo je poglavje za poglavjem. Za celotno knjigo s 347 stranmi sem potrebovala približno dva meseca. Samo pisanje ni trajalo dolgo, včasih sem brez premora napisala tudi po trideset strani. Največ časa sta mi vzela ponovno branje in popravljanje napak.«
Ali ste vnaprej vedeli, kaj boste pisali, ali se je zgodba sama razvijala?
»Pisati zgodbo ni bilo težko, saj za to ni nobenih pravil. Najpomembnejši dejavnik je domišljija, ki mi je na srečo ne primanjkuje. Imela sem okvirno idejo, o čem hočem pisati, torej kakšni bodo liki, dogodki in glavni zaplet. Vendar so se med pisanjem pojavljale nove ideje, ki so vplivale na razplet zgodbe. Tako da sem bila ob koncu pisanja presenečena nad končnim rezultatom. Včasih se mi je zgodilo, da nisem vedela, v katero smer zgodbo razviti, in sem imela težave z odločanjem, kako naj osebe ravnajo in kakšne bodo posledice teh odločitev. Na splošno pa je bila moja težava preveč idej naenkrat kot pa premalo.«
Temeljijo liki v knjigi na resničnih osebah iz vašega življenja?
»Vse osebe in dogodki so popolnoma izmišljeni, nič ne temelji na lastnih izkušnjah. Vendar podzavestno osebne vrednote malo vplivajo na značaje v knjigah. Vsako delo ima neko osebno noto, tudi če ni namerno. Tako da vedno obstaja verjetnost, da kakšne karakterne poteze oseb iz svojega življenja projiciram na like v knjigi. Ni pa nobeden zrcalo realne osebe. Glavni lik v romanu – študentka Katherine – ni vezan name. Nikoli je nisem enačila s seboj ali svojimi izkušnjami, tudi če je knjiga pripovedovana z njene perspektive v prvi osebi. Ko pišem, pripovedujem z njene perspektive, ne pa ona z moje. Celotna knjiga je pisana ravno s te perspektive, torej Katharinine, tako da v tem delu nisem imela izkušnje, da bi pripovedovala recimo z moškega vidika. Obstaja pa možnost, da bo do tega prišlo v nadaljevanju trilogije, saj bo v drugem delu zgodbo pripovedovalo več oseb, ne več samo Katherine.«
Kje najdete ideje za pisanje?
»Sama najraje berem preproste romane, ljubezenske, družinske, kriminalne ali pustolovske. Pri študiju obravnavamo bolj kompleksna dela za branje in analizo, tako da potem pozneje rada odklopim s takšnim enostavnim branjem. Na splošno je veliko ljubezenskih romanov napisano po istem kopitu z različnimi zapleti in čeprav sem se temu želela izogniti, me je vseeno ob koncu potegnilo v to smer. Zgodbo sem skušala popestriti s tem, da se glavna junakinja zaveda teh klišejev in jih tudi sama izpostavi, zato tudi konec ni klasičen. Posebnega postopka pri pisanju nimam. Tisto, česar se v trenutku domislim, zapišem in potem napisano spreminjam, ko dobim boljšo idejo. Vendar je večina končne zgodbe ostala enaka, kot sem si jo zamislila na začetku.«
Kateri avtorji ali dela so za zdaj najbolj vplivali na vas?
»Najraje berem romane, kot so dela Colleen Hoover in Penelope Douglas. Preproste, vendar čustvene zgodbe, ki se te dotaknejo. Ravno ti dve pisateljici sta najbolj vplivali name.«
Zakaj ste se odločili knjigo pisati v angleščini?
»Knjige najraje berem v angleščini. Preberem tudi slovenske in nemške romane, vendar vedno redkeje. Sama sem pisala v angleščini, ker imam dobro angleško besedišče. Z angleškim romanom je tudi trg širši in lahko doseže več bralcev, kot če bi pisala v slovenščini. Knjiga je izdana prek Amazona in se prodaja svetovno, fizična knjiga, kot e-knjiga. V prihodnosti bom knjigo prevedla tudi v slovenščino.«
Imate kakšen najljubši citat iz svojega romana?
»Najbolj všeč mi je predgovor, ki se potem ponovi na koncu dela in tako sklene celotno zgodbo. Začne se tako: Ko je vsega konec, se spomini vračajo v prebliskih in odmevih. Zdi se mi, da vsak pozna ta občutek, ko se spominja česa iz preteklosti, bodisi osebe, ki je ni več, ali lepših časov, trenutkov. O tem govori tudi zgodba, ki jo Katherine pripoveduje skozi celotno knjigo.«
Ste kdaj razmišljali o pisanju pod psevdonimom?
»Sem. Ravno zato, ker je roman v angleščini in bi mi to omogočilo doseči več tujih bralcev. Potem sem si vseeno premislila, saj sem zadovoljna s končnim delom in ga z veseljem delim pod svojim imenom.«
Nam lahko zaupate kaj o prihodnjih projektih?
»Trenutno pišem že nadaljevanje romana, ki se odvija več let po dogodkih v prvi knjigi. Težko povem kaj o vsebini, ne da povem preveč. Treba bo knjigo prebrati. Verjetno bo tej sledila še tretja knjiga. Tako da bo trilogija. Imam pa tudi že ideje za druge projekte, individualne zgodbe, ki ne bodo vezane na ta roman.«
