Slikar Marjan Drobec je najraje ustvarjal pozno v noč
V svojih 84 letih je ustvaril od 500 do 600 likovnih del.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Marjan Drobec iz Dragotinec je dolgoletni slikar samouk, ki se je s slikarstvom ukvarjal več kot sedem desetletij. Zanj se je navdušil pri petnajstih letih, ko je k njim na počitnice prišel stric Ivan. »Ko sem gledal strica, kako slika, sem tudi sam dobil voljo, da poskusim,« se spominja Drobec in dodaja, da od takrat ni nikoli prenehal ustvarjati – do lani, ko mu je to preprečilo zdravstveno stanje.
Vsaka njegova slika je nastala iz notranje motivacije in ljubezni do umetnosti. Nikoli ni imel formalnega znanja, vseh slikarskih tehnik se je priučil sam. Kljub številnim povabilom na slikarske kolonije se jih je večinoma udeleževal le redko, saj mu je pogosto primanjkovalo časa. Ob tem priznava, da kolonije sicer omogočajo izmenjavo mnenj, a da sam najraje ustvarja samostojno. »Ko si sam, razmišljaš samo s svojo glavo,« meni Drobec.
Kot je dejal, je bil čez dan zaposlen v tehnični trgovini, takrat še v Vidmu ob Ščavnici, kjer je opravljal fizično zahtevno delo. Slikarstvo mu je zato pomenilo oddih in ustvarjalni izhod. »Barve sem komponiral iz narave in jih skušal čim bolj realistično prenesti na platno,« pojasnjuje in doda, da danes, pri 84 letih, ocenjuje, da je ustvaril od 500 do 600 likovnih del.
Vsako sliko, ki jo je naslikal, bodisi za darilo ali za prodajo, mu je bilo težko dati iz rok. »Nisem delal veliko za denar. Veliko del sem podaril za rojstne dneve, obletnice in podobne priložnosti,« pove. Njegove slike so razpršene po vsej Sloveniji, nekaj pa jih je tudi v tujini, med drugim v Ameriki, Švici, Nemčiji in Avstriji.
Najpogostejši motivi njegovih del so prizori iz narave, predvsem slovenske pokrajine. Bil je velik ljubitelj planinarjenja, pogosto je hodil v hribe s hčerko Nadjo in njenim možem. Lepše prizore so fotografirali, Drobec pa jih je kasneje upodobil na platnu, sicer je motive pogosto izbiral po željah družinskih članov. Vsako sliko je poimenoval takoj ob začetku ustvarjanja, naslove pa pomni še danes prav za vsako delo.
Prvič razstavljal leta 1963
Poleg slikanja v olju se je preizkusil tudi v grafiki. Leta 1958 je prvič risal s tušem – medtem ko je z očetom kuhal žganje, je risal portrete znanih osebnosti, kot sta Josip Broz Tito in Ivan Cankar. Poleg oljnih barv je občasno uporabljal tudi barvice. Sam priznava, da je bil na nekatera obdobja svojega ustvarjanja bolj ponosen kot na druga. Njegova hčerka Nadja pa poudarja, da je bila družina vedno zelo ponosna na očetova dela, čeprav je bil sam velik perfekcionist in s svojimi slikami pogosto ni bil povsem zadovoljen. »Največ sem slikal ponoči, ko so otroci zaspali. Takrat sem imel mir, da sem se lahko povsem posvetil delu,« pove Drobec, ki razloži, da imata z ženo Dragico štiri otroke, pri vsem pa je imel močno podporo družine. Poleg slikanja je bil tudi dejaven pevec, kar 22 let je pel prvi tenor v videmskem oktetu, bil pa je tudi član folklorne skupine.
Njegova slikarska dela so bila prvič razstavljena leta 1963 v Gornji Radgoni, skupaj z drugimi slikarji. Prvo samostojno razstavo pa je imel leta 1986 pri Svetem Juriju ob Ščavnici. Njegova dela so bila razstavljena še v Lendavi, Murski Soboti in Lenartu. Zadnjo razstavo je imel lani maja pri Svetem Juriju ob Ščavnici, skupno pa jih je bilo 14. Vse razstavne fotografije in dokumentacijo skrbno hrani v albumih.
Hčerka kot kritičarka
Za večje slike je v povprečju porabil od tri do šest dni, včasih je slikal tudi po 12 ur skupaj. »Nekatere barve se sušijo tudi eno leto, zato je pomembno, v kakšnem zaporedju jih nanašaš. Vedno moraš vnaprej vedeti, kako boš nadaljeval,« pojasnjuje. Danes pravi, da ne bi spremenil nobene svoje slike, spreminjal jih je namreč že med ustvarjanjem, ko jih je kritično ocenjevala Nadja. Med ustvarjanjem jo je večkrat vprašal za mnenje. Sprva je bil včasih jezen, a je nato popravke sprejel in kasneje priznal, da je imela prav. »Največ znanja mi je primanjkovalo pri prostorskih upodobitvah,« priznava in se spominja tudi naročil, pri katerih je moral manjkajoče dele prizorov ustvariti z domišljijo – na primer hišo, za katero je imel le fotografijo ene strani. Stranke so bile nad rezultati navdušene, saj mu je uspelo upodobiti takšen prizor, kot je bil v resnici.
»Risanje mi je pomenilo in mi še vedno pomeni ogromno,« pravi Drobec, pa čeprav danes zaradi lanske nesreče žal več ne more slikati. Zadnjo sliko je ustvaril lani, še pred nesrečo, čeprav je bilo to zaradi predhodnih zdravstvenih težav že zelo težko. »Ni se mogel podpisati, slikal pa je. Enostavno nisem mogla verjeti, da je njegova roka s čopičem zaplavala po platnu, kakor da roke ne bi bile izmučene od starosti,« ganjeno pove hčerka Nadja, ki skupaj z njim in celotno družino še vedno upa, da bo kdaj lahko še vzel čopič v roke.
Več njegovih del si lahko ogledate v spodnji galeriji.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
