Na ogled razstava o edinstvenosti Prekmurja in Prekmurcev
Razstava ni zgolj prikaz preteklosti, ampak tudi vabilo k premisleku o tem, kako te vrednote živimo danes
V Enoti za Prekmurje Pokrajinskega arhiva Maribor v Murski Soboti je na ogled razstava z naslovom Što smo mij? Prekmurci v fondih Pokrajinskega arhiva Maribor. Gre za drugo razstavo v novih prostorih Enote za Prekmurje, ki so jih odprli lani. Tokratna vabi k premisleku o tem, kaj Prekmurce dela edinstvene.
Avtorice razstave Gordana Šövegeš Lipovšek, Sindi Časar, Blanka Ambruž in Iva Lana Lanščak so pri pripravi razstave želele zajeti vse Prekmurce. Na panojih je tako predstavljena verska raznolikost Prekmurja, narodna pripadnost, pri čemer niso pozabile niti na Primorce in Istrane, posebno pozornost so namenile kmečkemu prebivalstvu, sezonskim in industrijskim delavcem ter izobražencem, katerih prispevek je bil ključnega pomena za razvoj pokrajine.
Kulturna raznolikost
Že stoletja v pokrajini na severovzhodu Slovenije sobivajo Slovenci in Madžari, ob prepletu dveh različnih kultur so nastale številne šege in običaji, ki brišejo meje. Čeprav so nekateri zgodovinski dogodki omajali njuno povezanost, sta naroda vedno znala najti skupno pot. Obmejna lega regije in zgodovinski razvoj sta skozi leta prinašala spremembe tudi na področju demografskega razvoja. Ko so se po prvi svetovni vojni spremenile meje, so se prekinile dotedanje gospodarske in trgovske poti, hkrati pa tudi sorodstvene vezi in medsebojni odnosi z Ogrsko. Zato se je veliko ljudi, predvsem iz vrst madžarskih uradniških struktur, izselilo iz novonastale države, njihova mesta pa so zasedli Slovenci iz drugih delov Slovenije. Na račun agrarne reforme in kolonizacije so v te kraje prišli Istrani in Primorci, ki so bili izgnani iz svojih domov. Kljub težkim razmeram v novem okolju so tukaj razvijali svoje kulturno življenje in ohranjali slovensko narodno zavest. Na tem mestu velja omeniti tudi Jožefa Klekla st., slovenskega duhovnika, pisatelja in urednika, ki je bil vodilna osebnost na začetku 20. stoletja med prekmurskimi Slovenci in se je močno zavzemal za ohranitev slovenske identitete.
V okolju je prisotna tudi madžarska skupnost, ki je v preteklosti oblikovala pestro kulturno dediščino, vidno še danes. Ohranjanje tradicije se je izražalo v pesmi, plesu in aktivnem društvenem življenju. Ko je leta 1941 na območje Prekmurja prišla madžarska vojska, je večina pripadnikov madžarske manjšine to sprejela z navdušenjem, so bili pa nekateri od njih zaradi tega po vojni kaznovani. Politične voditelje in nekatere predstojnike madžarskih naselij so odpeljali v zapor v takratni Dolnji Lendavi. S časovno oddaljenostjo vojne so se odnosi med narodoma izboljševali in oblikovale so se skupne smernice za razvoj okolja, to je prineslo več sožitja med prebivalci. Ena od teh smernic je oblikovanje dvojezičnega šolstva na dvojezičnih območjih leta 1959, ki ga imamo še danes.
Štiri veroizpovedi
Prekmurje je versko zelo raznoliko območje. Tu se prepletajo tradicije katoliške, evangeličanske, kalvinske in judovske veroizpovedi. Od 11. stoletja je dolnje Prekmurje spadalo v zagrebško, gornje Prekmurje pa v gjursko škofijo. Leta 1777 se je ustanovila škofija v Sombotelu in od takrat je celotno Prekmurje spadalo pod to. Škofijske meje so tudi po priključitvi Prekmurja Kraljevini SHS ostale nespremenjene vse do leta 1964, takrat je Prekmurje postalo del mariborske škofije do leta 2006, ko se je na novo ustanovila Škofija Murska Sobota.
Kar se tiče evangeličanske skupnosti, se je ta nauk sredi 16. stoletja začel uveljavljati tudi v gornjem Prekmurju, kjer so evangeličani prevzeli cerkveno upravo in jo obdržali vse do leta 1672, do protireformacijskega gibanja, ko jim je bila odvzeta večina cerkva. Odtlej so božjo službo hodili poslušat v t. i. artikularne kraje na Madžarskem. Versko življenje so v domačih krajih lahko vzpostavili po tolerančnem patentu cesarja Jožefa II. leta 1781 in dve leti kasneje so že nastale prve evangeličanske cerkvene občine v Križevcih, Puconcih in na Hodošu.
Vzporedno z evangeličansko vero se je širil tudi kalvinizem. Prvi znani seniorat kalvincev je bil pri Svetem Juriju leta 1612, leta 1618 je na Slovenskem obsegal verske občine Sveti Jurij, Sveta Trojica, Sveti Benedikt, Murska Sobota in Martjanci. Še pred tolerančnim patentom se je veliko kalvincev spreobrnilo v katoličane, danes pa je ta veroizpoved omejena le na madžarsko prebivalstvo v Motvarjevcih.
Judje se v Prekmurju prvič omenjajo leta 1700 v Domanjševcih. Osemindvajset let kasneje so bili omenjeni tudi v popisu prebivalstva v Lendavi, nato pa so se začeli naseljevati še v Beltincih, Murski Soboti in drugih vaseh po Prekmurju. Izvorno so bili aškenazi, identificirali pa so se z madžarsko kulturo. V času druge svetovne vojne jih je doletela enaka usoda kot večino Judov po Evropi. Na razstavi je mogoče videti primer poziva 23. zbirnega centra madžarske kraljeve vojske v Kermendinu o dokazovanju čistega krščanskega izvora do drugega kolena. Če posameznik v dveh mesecih tega ni dokazal, so ga šteli za Juda.
S trebuhom za kruhom
Prebivalstvo v Prekmurju je bilo od nekdaj povezano z obdelovanjem zemlje. Sprva so delali na veleposestvih po Prekmurju in znotraj Ogrske, šele po drugi svetovni vojni je večina dobila tudi svoj košček zemlje. Družine so bile v preteklosti mnogoštevilne, prav zato je veliko Prekmurcev in Prekmurk odhajalo na sezonsko delo, tudi v tujino, največ v Francijo in Nemčijo. Da bi delavcem pomagali pri iskanju dela, je bila v Murski Soboti ustanovljena borza dela. Zaradi pomanjkanja kruha v velikih družinah in tudi zaradi razkosanja zemlje z dednim pravom med številne dediče so se mnogi izselili iz domovine. Večinoma je šlo za kratkotrajne izselitve do deset let, tisti, ki so ostali trajno, pa so si v tujini ustvarili domove. Od prve polovice 20. stoletja se je največ Prekmurcev izseljevalo v Ameriko, največ v Betlehem v Pensilvaniji.
Šele po drugi svetovni vojni z razvojem industrije je bilo več možnosti za delo v domači pokrajini. Pomembno vlogo je imelo podjetje Nafta Lendava, ki je z rudarsko panogo vplivalo na razvoj Lendave in okolice. Odprli sta se tudi dežnikarna v Lendavi, kasneje INDIP, in tovarna Mura v Murski Soboti. Tem so sledila še druga podjetja, med njimi tovarna obutve Planika v Turnišču, tovarna pletenin Beltinka v Beltincih, Pomurka idr.
Karierne možnosti za ženske v šolstvu
Eden od panojev na razstavi je posvečen izobraženstvu. Izpostavljen je pomen društvene dejavnosti, pri ustanavljanju katere so imele v Prekmurju vidno vlogo predvsem veleposestniške plemiške družine, ki so društva ustanavljale ali jih podpirale. Po letu 1890 so se ustanavljala gospodarska, kulturna, strokovna, politična, verska, športna in druga društva. Med najbolj množičnimi so bila gasilska, ki so se ustanovila praktično v vsaki vasi. V povezavi s tem pa so se na podeželju razvijala tudi kulturna društva. Podporniki in člani društev so bili izobraženci, med katere so spadali uradništvo, predstavniki oblasti, učiteljstvo in verski predstavniki. V tem okolju, ki je bilo pretežno kmečko, so kot izobraženci izstopali predvsem zadnji. Kot dušni pastirji so vernikom dajali zgled in ohranjali jezik ter skrbeli za izobrazbo skupnosti. Sami so se izobraževali v glavnem v semeniščih, licejih, visokih šolah, gimnazijah, učiteljiščih na območju današnje Slovaške, Nemčije in Madžarske. Eden redkih poklicev, ki je omogočal kariero tudi ženskam, je bil poklic učiteljice. Ko so se v 19. stoletju odpirala učiteljišča, so se Prekmurke izobraževale v Gjuru, Kisegu in Budimpešti, po letu 1920 pa so odhajale na študij predvsem v Maribor. Želja po izobrazbi je za širšo javnost postala lažje uresničljiva po drugi svetovni vojni. Zaradi kritičnega pomanjkanja učiteljev je bilo za kratek čas tudi v Murski Soboti ustanovljeno učiteljišče, zunajšolsko izobraževanje pa je v 60. letih prejšnjega stoletja privedlo tudi do ustanovitve ljudskih univerz.
Tudi predmeti
Zapise na panojih dopolnjujejo predmeti zasebnega zbiralca Jožeta Časarja iz Trimlinov, ogledati si je mogoče denimo Pomurkine recepte in pripadajoče konzerve za pripravljene jedi, šivalni stroj, razne fotografije, leseni križ iz Mostja, gasilsko čelado, pa nekaj tiskovin enega najbolj znanih knjigarnarjev, tiskarjev in založnikov Ernöja Balkanyija in še kaj. Kot je ob odprtju povedala Šövegeš Lipovškova, razstava ni zgolj prikaz preteklosti, »ampak tudi vabilo k premisleku o tem, kako te vrednote živimo danes, kaj od vsega tega je še danes živo in oprijemljivo ter kako lahko te zgodbe navdihnejo nas ali naše zanamce«.
Odprtje je z interpretacijo del prekmurskih avtorjev, ki so ustvarjali skozi stoletja, obogatil filmski in gledališki igralec, avtor dramskih besedil ter pesnik Evgen Car, za glasbo pa je poskrbela Prekmurska banda Glasbene šole Beltinci v sestavi violinistk Sofije Ščavničar in Katarine Zavec, klarinetistke Barbare Zavec, harmonikarja Matije Sobočana, cimbalista Vala Strniše in njihovega mentorja na kontrabasu Mateja Zavca.
