Razprodano razkošje Szaparyjev, ki je našlo pot domov
Med največjimi kupci na dražbi leta 1930 je bil Narodni muzej, takratni murskosoboški župan Josip Benko pa je ogromno predmetov kupil pod ceno.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
V dvorani Duše Škof so nedavno gostili Renato Komić Marn z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU, ki raziskuje zgodovino zbirk in provenienco umetnin, pri čemer se posveča zlasti umetnostnim in portretnim zbirkam rodbin Attems, Auersperg, Szapary, Strahl in Wambolt. Prav o rodbini Szapary, ki je živela v murskosoboškem gradu, je tekla beseda, predavateljica je predstavila umetnostne zbirke grofov Szapary v luči raziskav njihovega izvora.
V letih 1930 in 1931 je v gradu v Murski Soboti, ki je takrat spadala pod Dravsko banovino Kraljevine Jugoslavije, potekala javna dražba. Razprodajali so premično premoženje veleposestnika grofa Ladislava Szaparyja. Iz cenilnega kataloga, ki obsega več kot 2000 zapisov, je že na prvi pogled moč razbrati, da je močno zadolženi grof v murskosoboškem gradu hranil veliko pohištva, slik in druge opreme, dosedanje raziskave pa so razkrile, da je šlo za enega najkakovostnejših grajskih inventarjev in tudi za eno najpomembnejših razprodaj grajske opreme na Slovenskem v času med obema vojnama.
Raziskave provenience, ki med drugim zajemajo analizo dražbenega zapisnika, cenilnega kataloga in drugega z murskosoboško razprodajo povezanega gradiva, so prinesle dragocene podatke o Szaparyjevi zbirki in osvetlile poti, po katerih so umetnine zapustile grad v Murski Soboti. Poleg tega je bilo mogoče postaviti tudi izhodišča za ugotavljanje njihove poznejše usode in pogosto tudi sedanjih hranišč. V predavanju se je predavateljica posvetila predmetom, ki jih je na dražbi kupil Josip Mal, ravnatelj Narodnega muzeja v Ljubljani, in natančneje predstavila nekatere nakupe zasebnikov.
Slabši izkupiček
Vodstvo Narodnega muzeja je bilo na možnost, da bi premičnine v gradu v Murski Soboti prišle na dražbo, opozorjeno že spomladi leta 1921. To se takrat ni zgodilo, prisilna dražba bi namreč ogrozila izvedbo agrarne reforme, za katero si je prizadevala država. Grof Szapary je bil v tistem času že v dolgovih, po nekaterih izračunih je imel leta 1930 že 14 milijonov dinarjev dolga. Po vrsti je prodajal svoje imetje, kredit, ki ga je vzel na posestvo v Murski Soboti, pa je leta 1930 skušal rešiti s prodajo celotne posesti, a hkrati je to bila prisilna dražba.
V oklicu, ki je napovedal dražbo, je bilo poudarjeno, da gre za premičnine velike starinske vrednosti in da se priporočajo v nakup zlasti muzejem. Nalogo cenilca je prevzel ravnatelj Narodnega muzeja v pokoju Josip Mantuani. Na obvestilo o dražbi pa se je odzval takratni ravnatelj muzeja Josip Mal, ki je s spomeniškim konservatorjem in umetnostnim zgodovinarjem Francetom Steletom že 21. in 22. maja 1930 v Murski Soboti pregledal Szaparyjev inventar.
Prvi dan dražbe je bil 4. avgusta 1930. V teh prvih dneh naj bi se prodajali predmeti iz grajske kapele, hodnika v prvem nadstropju in obednice, česar pa se niso strogo držali. Poleg Mala in nekaj domačinov so prvi dan kupovali kupci iz drugih delov banovine. Čeprav je imel Mal na razpolago več kot 200.000 dinarjev, je bil prvi dan razmeroma zadržan. Kupil je samo dve kredenci iz obednice in eno komodo iz t. i. kadilske sobe.
Prvi dan se je prodalo več kot 110 predmetov za skoraj 275.000 dinarjev in skoraj 60.000 dinarjev je bilo dobička, nato pa so dražbo prekinili. Vmešal se je namreč takratni murskosoboški župan Josip Benko, ki je opozoril sodišče, da se za te mnogoštevilne premičnine tako zelo visoke umetniške in historične vrednosti v predvidenem roku ne bo našlo primernih kupcev. Zato je sodišče že naslednji dan izdalo sklep, s katerim je dovolilo prodajo pod roko tistih premičnin, ki se ne bodo prodale na načrtovani redni dražbi, pod pogojem, da se ne prodajo pod izklicno ceno, česar pa se nazadnje niso držali.
Dražbeni zapisnik razkriva, da je bil drugi dražbeni dan v Murski Soboti šele 18. septembra 1930. Največ je bilo prodanih predmetov iz prvega nadstropja, kjer je grof hranil najdragocenejšo opremo. Iz slabo berljivih podpisov v dražbenem zapisniku je moč razbrati, da je bilo kupcev takrat veliko, zlasti iz Prekmurja in Savske banovine (današnje Hrvaške).
Josip Mal je takrat za muzej kupil kar 38 predmetov, katerih prodajne cene so nanesle skupno 82.600 dinarjev, kar pomeni, da je Narodni muzej prispeval dobro tretjino celotnega izkupička v treh dneh, kolikor je takrat trajala dražba. Med drugim je kupil dragoceno rokokojsko sedežno garnituro s pripadajočo mizo, manjši lestenec iz biljardne sobe, štiridelno rokokojsko steno iz damskega salona, dve baročni omari iz generalske sobe, uro in zrcalo v baročnem figuralno rezljanem pozlačenem okvirju iz velikega salona. Tega je leta 1894 grof Geza Szapary kupil na dražbi v Benetkah pri rodbini Morosini.
Po nekajdnevnem premoru se je dražba nadaljevala 25. in trajala do 27. septembra. Obisk je bil precej slabši kot prve štiri prodajne dni. Poleg Josipa Benka in Josipa Mala je prišel le dober ducat kupcev. Dražba je potekala zelo počasi, zanimanje zanjo je že upadlo. Mal je takrat kupil samo dva dragocenejša kosa, in sicer pozlačeno mehansko uro v obliki krogle in francosko komodo z belo marmorno ploščo v slogu Ludvika XVI.
Mal se ni ustavljal pri nepreglednih količinah izdelkov umetne obrti iz porcelana in drugih materialov, izbral pa je dva svečnika in žardinjero iz budimpeškega porcelana znamke Herend, pa krožnik in skodelico s podstavkom, oboje del servisa z vžganimi inicialkami grofa Szaparyja. Izbral je tudi nekaj kosov iz garniture pohištva, prevlečenega z modrim baržunom. To je grof sprva imel v palači v Budimpešti, leta 1908 pa je tam izbruhnil požar, ki je uničil večino grofovih umetnin. Kar je ostalo, je pripeljal na soboški grad.
Dražba se je nadaljevala v oktobru, ko so izvedli še 14 prodajnih dni, vendar v dražbenem zapisniku Josipa Mala ne zasledimo več. Razprodaja Szaparyjevih premičnin se je uradno končala 29. novembra 1930 ob 17. uri, pri čemer je ves izkupiček znašal slab poldrugi milijon dinarjev, kar je kljub opaznemu višanju nekaterih cen komaj tri četrtine ocenjene vrednosti premičnin. Poleg tega je ostalo neprodanih več kot 600 enot, navedenih v cenilnem katalogu.
V luči tako slabega izkupička je sodišče nazadnje le upoštevalo pritožbe nekaterih glede visokih cen, zato so bile cene znižane za skupno 450.000 dinarjev, za neprodane predmete pa je sodišče za izvedbo prodaje pod roko odredilo nov rok en mesec. Za upravitelja Szaparyjevega imetja je bil postavljen Josip Benko.
Zapravil sedemletni proračun
Z nakupi v Murski Soboti je Josip Mal uspešno kronal svoja prizadevanja za izpopolnitev zbirke tako imenovanega umetnoobrtnega muzeja, ki ga je že nekaj časa nameraval osnovati. Leta 1931 je pripravil razstavo vseh umetnoobrtnih izdelkov, ki so v zadnjih letih prišli v muzej, med njimi je bilo veliko predmetov iz Szaparyjeve zbirke. Muzejska in galerijska politika med obema vojnama je v želji, da bi narodne ustanove predstavile zbrano gradivo kot rezultat svojega lastnega zbiranja, ponekod povzročila popoln izbris spomina na razprodane izdelke nekdanjega avstroogrskega plemstva. Tako v vodniku po muzejskih zbirkah, ki je izšel ob Malovi razstavi, nikjer ni navedeno, da gre za predmete iz Szaparyjeve zbirke.
Medtem so v Murski Soboti naznanili prodajo zaprtega tipa preostalih predmetov, ki je bila izpeljana pod roko, v prvi fazi med 17. februarjem in 17. marcem 1931.
Posebnost te zadnje faze razprodaje Szaparyjevega imetja je v močnem zniževanju že znižanih cen, saj so se predmeti prodajali samo za tretjino izklicne cene, krog kupcev pa je bil zelo ozek. Murskosoboški župan Josip Benko je tako pod ugodnimi pogoji kupil skoraj polovico vseh preostalih predmetov. Za tretjino cene je kupil tudi celotno Szaparyjevo knjižnico (leto kasneje jo je prodal Izidorju Hahnu) in med drugim postal lastnik najdragocenejšega predmeta iz zbirke, slike Kristusovo sorodstvo. Njena izklicna cena je bila najvišja, 120.000 dinarjev, Benko pa jo je kupil za 20.000 dinarjev. To umetnino je že čez nekaj mesecev prodal Narodnemu muzeju v Ljubljani skupaj s sliko Ecce homo, za katero je že septembra 1930 odštel 18.500 dinarjev.
Čeprav se je direktor muzeja Mal zavedal možnosti prodaje pod roko, je z nakupom vseeno pohitel in skupno porabil več kot 355.000 dinarjev, kar je v primerjavi z letnimi muzejskimi proračuni za nakup predmetov precejšen znesek. Na leto je muzej dobival nekaj več kot 50.000 dinarjev, tako da je Mal na eni dražbi zapravil sedemletni proračun. Vsekakor pa njegova obravnava in prezentacija kupljenih kosov kažeta na to, da je nanje gledal z velikim ponosom in da so se mu nakupi v Murski Soboti zdeli upravičeni.
Drugi muzej, ki je neposredno na dražbi dobil kose iz Szaparyjeve zbirke, je današnji Muzej za umetnost in obrt Zagreb, ki je bil leta 1930 mestni muzej. Veliko umetnin iz Szaparyjeve zbirke pa hrani tudi Pomurski muzej v Murski Soboti, ampak jih ta ni kupil na dražbi, ker je bil ustanovljen šele leta 1955. Dolgo je veljalo, da so neprodani predmeti ostali na gradu in tako postali del zbirke Pomurskega muzeja, v resnici pa so bili prodani na dražbi, nato pa zaplenjeni in nacionalizirani.
Odkritje dražbenega zapisnika v sodnih spisih okrajnega sodišča v Murski Soboti, ki je omogočilo dosedanje natančne raziskave o kupcih, je razkrilo tudi, kako so ti predmeti prišli na grad. Na dražbi sta namreč poleg Josipa Mala in kupcev iz Zagreba najbolj velikopotezno kupovala Benko in Geza Hartner, marsikaj pa so kupili tudi vplivneži ali izobraženci, kot sta Friderick Fleck in Franc Bratina.
Vsi našteti možje so bili po drugi svetovni vojni obtoženi sodelovanja z okupatorjem in obsojeni na prisilno delo, tudi smrt in zaplembo premoženja. Geza Hartner je v tem času umrl, zato sta obsodba in zaplemba doleteli njegovega sina Ferdinanda. Ta se je v nasprotju z Benkom izognil smrti z begom v Avstrijo. Po zaplembi imetja omenjenim možem so te predmete očitno zaupali Prekmurskemu muzejskemu društvu, ki je leta 1955 predmete predalo novoustanovljenemu muzeju.
Kot je sklenila Renata Komić Marn, so po letu 1945 v murskosoboški grad pripeljali tisto, kar je ostalo od opreme, zaplenjene po prekmurskih gradovih in domovih. Po njenem mnenju je soboški grad nekaj časa deloval kot lokalni zbirni center, kar se povsem ujema s povojnimi praksami zbiranja in varovanja zgodovinske kulturne dediščine.
Trenutno lahko številne kose rodbine Szapary, ki so danes v zbirkah Narodnega muzeja Slovenije, Pokrajinskega muzeja Maribor in splošnega muzeja Joanneum v Gradcu v Avstriji, občudujemo na osrednji jubilejni razstavi v Pomurskem muzeju ob njegovi 70-letnici delovanja. Na ogled bo še do konca maja.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
