Zaradi rokodelke Ane Crnkovič je pozvačin v cvetju
Rokodelka Ana Crnkovič se od zgodnje mladosti navdušuje nad ročnimi deli. Strast, ki jo je podedovala od svojih prednikov, neguje ves čas, želja po nenehnem nadgrajevanju znanja in ohranjanju tradicije pa jo je privedla tako daleč, da je bila letos kot nosilka nesnovne kulturne dediščine vpisana v ta register pod enoto izdelovanja papirnatih rož.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Ana Crnkovič iz Beltinec se že več kot dve desetletji ukvarja z izdelovanjem papirnatih rož. V tem času je postala glavna izdelovalka rož, s katerimi je okrašen klobuk beltinskega pozvačina Franca Jerebica. Z najrazličnejšimi drugimi ročnimi deli, med katerimi prevladujejo vezenje, šivanje, kvačkanje in slikanje, se ukvarja že vse od zgodnjih otroških let. Njena mama je bila namreč domača šivilja, rada je tudi vezla, podobno babica, to veselje pa sta prenesli na Ano. »Ko sem hodila v drugi razred osnovne šole, smo že imeli ročna dela. Moje ocene pri tem predmetu so bile vedno odlične,« pove rokodelka.
Njeno strast, predvsem pa skrb za dediščino so prepoznali tudi drugi. Na pobudo Javnega zavoda za turizem, kulturo in šport Beltinci ter na podlagi predloga Slovenskega etnografskega muzeja je ministrstvo za kulturo Crnkovičevo letos januarja vpisalo v register nesnovne kulturne dediščine pod enoto izdelovanja papirnatih rož, kamor je že vpisana tudi Marija Križanič iz Gančan. Z njo si je Ana delila učiteljico.
»Naš pozvačin me je pred leti prosil, da bi mu naredila nekaj rož za njegov klobuk. Ker tega še nisem delala, me je poslal h gospe Hedviki Križanič v Gančane, da bi se priučila izdelovanja rož iz papirja. Moram povedati, da sva se zelo dobro ujeli, posredovala mi je veliko znanja, sem pa kmalu sama začela uvajati kakšne novosti, bolj sodobne ideje za rože in tako sva res zelo dobro sodelovali,« pripoveduje Ana.
Za izdelovanje rož iz papirja jo je torej navdušil Franc Jerebic, saj je želel poskrbeti za naslednika Križaničeve, kar mu je tudi uspelo. Kmalu je Ana začela sama izdelovati celoten klobuk za pozvačina, poleg rož tudi ogrodje za klobuk. »Moj način je bil bolj sodoben, tako je bil klobuk lažji za nošenje in tudi shranjevanje.«
Dva tedna dela
Na klobuk pozvačina je pripetih približno sto rož iz papirja, odvisno od tega, kako velike so rože, kako so na ogrodje pripete in podobno. V spodnjem delu klobuka so večje rože, proti konici se nameščajo manjše. Na konico se nato doda pavje perje in zelenje, poleti je to sveže, pozimi umetno. »Ni določeno, katere vrste rož so dovoljene, prav tako niso predpisane barve. Bolj je pisano, lepše je. So pa včasih te rože izdelovali iz mehkega kreppapirja, sedaj se dela iz tršega, saj je ta bolj obstojen,« pojasnjuje Crnkovičeva.
Za izdelavo enega klobuka sta po ocenah in izkušnjah sogovornice potrebna približno dva tedna, saj se po ogrodju šele začnejo izdelovati rože. Te se nato barvno smiselno nameščajo in če morda zmanjka kakšen cvet za določeno barvo, ga je treba dodatno izdelati. »Prav tako ne moreš sedeti pri tem ves dan. Jaz imam poseben ritual. Zjutraj rada malce dlje poležim, nato si skuham kavo, se usedem v dnevni sobi v fotelj in uživam v svoji jutranji rutini. Do desete ure ne sprejemam obiskov, ne dvigujem telefona in se niti ne spravim k ročnim delom,« pove sogovornica.
Koliko klobukov je Ana v vseh teh letih že izdelala, ne ve natančno, jih pa velikokrat le obnavlja, predvsem takrat, ko se kakšen cvet strga ali obledi. »Naš pozvačin je res zelo natančen in želi imeti lepo narejen klobuk. Lani, ko sem mu delala novega, sem se potrudila po svojih najboljših močeh. Ko je prišel ponj, je kar obnemel, ko ga je zagledal. Res je bil navdušen nad izdelkom, moram pa priznati, da sem bila ponosna tudi sama nase. Največje plačilo mi je ravno to zadovoljstvo.«
Njen pozvačin je protokolarno darilo
Crnkovičeva najraje izdeluje travniške in domače cvetlice, med katerimi prevladujejo maki, ivanjščice, modriš, vrtnice in narcise, bolj sodobnih, kot so kakšne lilije ali orhideje, pa se za izdelavo klobuka za pozvačina ne loteva, saj se ji to ne zdi pristno. »Seveda pa za lastne interese in tudi za potrebe krožkov, ki jih vodim, vedno preizkušam kaj novega. Ideje dobivam na spletu, pa tudi v različnih strokovnih revijah, s pomočjo katerih sem se v teh letih marsikaj priučila,« pojasni.
Vso svoje znanje z veseljem prenaša tudi na druge, predvsem na tiste, ki jih ročne spretnosti veselijo. Tako že več kot dvajset leti vodi različne krožke in delavnice za lokalna društva, večkrat so jo povabili tudi na šolo, nekaj časa je vodila delavnice v medgeneracijskem centru Hiša Sadeži družbe. Vsako novo tehniko, ki jo je predstavila na krožkih, je sama doma prej preizkusila.
»Udeleženke krožkov, ki jih vodim, z veseljem ustvarjajo, preizkušajo nove stvari, nedavno smo se tako lotile izdelovanja vrtnic iz svilenih trakov. Tudi sama sem vesela, če mi kdo predlaga kakšno stvar, ki je še ne obvladam, pa potem začnem o tem brskati in se učiti novih stvari.« Ob tem doda, da se na spletu najde marsikaj, vendar je potrebnega nekaj predznanja in izkušenj, da veš, kako dolgo mora biti na primer steblo za posamezno cvetlico, katera vaza je primerna za kakšno rožo in podobno.
Ana, ki sodeluje tudi z mladimi pri izdelavi papirnatega okrasja in rož za krasitev mlaja in okraševanje vozov ob rekrutaciji, izdeluje tudi figure pozvačina, za kar je pred leti pridobila poseben certifikat. Ti pozvačini so protokolarno darilo Občine Beltinci, na kar je zelo ponosna. »Tudi vpis v register mi daje posebno lep občutek, saj pomeni, da so tudi drugi prepoznali našo dediščino in jo skušajo na tak način ohranjati,« pristavi.
Idejo dobila na Japonskem
Enainosemdesetletna sogovornica, ki ima registrirano osebno dopolnilno dejavnost, se tudi v teh častitljivih letih želi še naprej izobraževati. »V tujini, pa tudi pri nas redno prirejajo tečaje ročnih del. Že večkrat sem premišljevala, da bi se prijavila in se teh tečajev udeležila, tudi v tujini. Tako bi združila prijetno s koristnim, saj me tudi potovanja veselijo. Se pa vsako leto v Izoli udeležim upokojenskih delavnic. Tam sicer delamo v glavnem vse to, kar že obvladam, pa vseeno grem in si potem za ustvarjanje izberem tisto, kar me najbolj veseli,« pripoveduje nekdanja učiteljica, ki je 35 let poučevala drugi razred na Osnovni šoli Sveti Jurij.
Tudi v času učiteljevanja je za ročna dela navduševala svoje učence, skupaj so se lotevali izdelovanja različnih stvari ob posebnih priložnostih. Tako se je spominjala, kako je ob materinskem dnevu z učenci izdelovala svilene rutice, ki so jih nato otroci podarili svojim mamam. »Ne morete si predstavljati, kako ponosne so bile na svoje otroke, jaz pa na učence. Iskreno me je osrečilo, ko sem tudi najmlajše navdušila za ročne spretnosti.«
Kljub vsemu znanju, ki ga z veseljem predaja drugim, pa še vseeno najraje izdeluje stvari za svojo dušo. V vseh teh letih ustvarjanja se je že nabralo na stotine vezenin, namiznih prtov, okrasnih prtičkov, prevlek za vzglavnike, šopkov rož iz papirja in podobno.
Med vsemi izdelki, ki krasijo njeno domačo hišo, pa sta ji najbolj pri srcu vezenini travniškega cvetja in japonske češnje. Idejo za drugo je dobila, ko je potovala po Japonski. »Potovanja so še ena stvar, ki me osrečuje, svet pa sem začela raziskovati pred približno dvajsetimi leti, ko sem ovdovela. V tem času sem bila že na Kitajskem, to je bilo rojstnodnevno darilo sina, pa v Maroku in na Kubi, moja velika in za zdaj neizpolnjena želja pa ostaja Mehika. Upam, da mi jo bo uspelo obiskati,« je ob koncu pogovora še povedala Ana Crnkovič, ponosna Beltinčanka, ki bo izdelovanju rož iz papirja ostala zvesta.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
