Maja Hajdinjak

Na razstavi z naslovom Življenje iz zemlje in podnaslovom Prazgodovinske naselbine v Pomurju so prvič na ogled najdbe z arheoloških izkopavanj pri gradnji avtoceste v Pomurju.

Velika arheološka avtocestna izkopavanja so se začela leta 2000 pri soboški gramoznici na območju današnjega Expana in so z manjšimi presledki trajala do leta 2008. Na začrtani trasi pomurske avtoceste je bilo raziskanih okrog dvajset velikih arheoloških najdišč, pri projektu so sodelovali arheologi Irena Šavel, Mitja Guštin, Branko Kerman, Matjaž Novšak, Ivan Tušek, Georg Tifengraber in številni drugi. Odkrite so bile številne naselbine in grobišča iz bakrene, bronaste, starejše in mlajše železne dobe, ki so dale novo podobo poselitve pomurskih nižavij.

Keramika, kamnita orodja, tkalstvo ...

Avtorja razstave sta Samo Sankovič in Branko Kerman, razdelila sta jo na več sklopov. Osrednji del tvori keramika, združena v veliki vitrini – najprej iz bakrene dobe, sledi posodje iz srednje in pozne bronaste dobe, v zadnjem delu vitrine pa so na ogled keramični izdelki starejše in mlajše železne dobe. Razstavljeni predmeti pričajo o kontinuiteti poselitve in raznolikosti keramičnih oblik ornamentike, ki jo je ustvarilo prazgodovinsko lončarstvo v Pomurju. Večina razstavljenih posod je restavriranih in rekonstruiranih, kar je večletno delo restavratorja Nikole Erliha iz Zagreba, nekaj posod pa je restavrirala tudi Katja Sukič. Posamezna arheološka obdobja pojasnjujejo trije panoji, ki imajo na hrbtni strani zemljevid najdišč in pripeto majhno vitrino s posebno izbranimi arheološkimi predmeti.

Maja Hajdinjak

Posebej so razstavljena kamnita orodja, s kratkim filmom je ponazorjena njihova izdelava. Poseben sklop na razstavi je prazgodovinsko tkalstvo z razstavljenimi številnimi oblikovno raznovrstnimi vijčki in utežmi ter odtisi na tkanine na dnu posode z rekonstrukcijo statev. Redek nakit, najden v naselbinah, tvorijo fibule, perle, igle za spenjanje oblačil, ovratnica in odlomki zapestnic, jantarna jagoda iz zgodnje bronaste dobe z najdišča Kotare pri Murski Soboti pa sodi med najstarejše jantarne najdbe v Sloveniji.

V prazgodovinskih naselbinah je bila odkrita skromna metalurška dejavnost. Začetki predelave bakrene rude segajo v srednjo bakreno dobo, o tem pričajo bakreno šilo in košček bakra ter talilne posodice z najdišča Kalinovjek pri Turnišču. Posebnost pa je tudi najdba kovinskega obročka na Tišini. Način taljenja rude nazorno predstavlja tudi krajši film.

Osrednja rekonstrukcija na razstavi je pročelje poznobronastodobne hiše in razstavljeni ostanki originalnega stenskega ometa z odtisi lesenih kolov z delcem glinene spirale, ki je krasil steno v hiši. Za razstavo je bil posebej narejen krajši film, ki ponazarja nastanek bronastodobne naselbine na podlagi predloge izkopanega tlorisa naselbine z najdišča Pince.

S to razstavo je odslej v Pomurskem muzeju Murska Sobota v štirih prostorih na ogled na novo postavljena celotna arheološka dediščina pokrajine z obeh bregov reke Mure, ki zajema čas od prazgodovine prek rimskega obdobja do slovanske poselitve.

Pomembno preventivno varovanje

Odprtja razstave se je med drugim udeležil Bojan Đurić, upokojeni profesor za klasično arheologijo na filozofski fakulteti in nekdanji vodja skupine za arheologijo na avtocestah Slovenije. Kot je dejal v svojem govoru, gre pri omenjeni razstavi za dosežek, ki ga v tem trenutku ni nikjer drugje v Sloveniji. Po njegovih besedah je Prekmurje izrazito bogato z arheološkimi najdbami, kar se je pokazalo prav pri avtocestnem projektu, in prostori Pomurskega muzeja Murska Sobota so premajhni za to, kar obstaja v njegovih depojih.

Maja Hajdinjak

Prekmurje obsega le 4,7 odstotka ozemlja Slovenije, koncentracija arheoloških najdišč, ki so bila odkrita na avtocestah Slovenije, pa tvori 20 odstotkov vseh odkritih najdišč v tem projektu. »Običajno velja, da najdemo eno najdišče na dveh kilometrih. Tukaj pa smo, ob vseh velikih težavah, prvič naleteli na najdišča, ki so se navezovala druga na drugo. To govori o tem, kako uspešno so se človeške poljedelske družbe razvijale v tem okolju,« je dejal Durić, ki je dodal še, da ga je presenetilo, da najdb iz zgodnejših obdobij prazgodovine skoraj ni. Dokaj redko je prisoten pozni neolitik, medtem ko najdb iz starejšega paleolitika in mezolitika sploh ni.

Povedal je tudi, da ob naselbinah ni bilo odkritih veliko grobišč, a so tista, ki so bila odkrita, izrazito pomembna, ker so v našem prostoru unikatna. Eno takih je grobišče iz bakrene dobe, najdeno na trasi Vučja vas–Beltinci pri Krogu, na njem je delala arheologinja Irena Šavel, ki je takrat tudi pripravila razstavo in napisala publikacijo. »So bila pa ta najdišča odkrita predvsem kot posledica modernega poljedelstva, ki je poškodovalo vsa ta najdišča in smo lahko na površini sledove uničenih delov najdišč zasledili in ustrezno ukrepali. Takrat je bil prvič v zgodovini slovenske arheologije vpeljan model preventivnega varovanja, kar pomeni, da preden začnejo gradbinci kar koli kopati in s tem v arheološkem smislu uničevati, arheologi opravijo svoje delo.«

Dejal je še, da imata tako stroka kot družba s tem, ko arheologi preventivno varujejo arheološko kulturno dediščino, velike koristi tudi zato, ker je ta sprotno objavljena, ne leži torej v kleteh in depojih. V zadnjih letih je denimo izšlo 23 monografij o najdiščih v Prekmurju, pri čemer sta jih 15 napisala Kerman in Šavlova. »To je enormno delo in dejstvo je, da je arheološka dediščina Prekmurja s to razstavo pokazala generacijski dosežek – predvsem seveda ljudi iz tega muzeja, ki so zadeve leta in leta raziskovali na terenu, jih potem obdelali in objavili,« je sklenil Đurić.

Maja Hajdinjak