V keramičnem studiu Tarena pusti domišljiji prosto pot
Renata Ošlaj je strast našla predvsem v tradicionalnem ustvarjanju na lončarskem vretenu.
Renata Ošlaj iz Paričjaka je že kot srednješolka in kasneje študentka poprijela za marsikatero delo. Delala je v likalnici hotela, v gostinstvu, proizvodnji, na cestninski postaji, v tekstilni trgovini in še kje. Vse te bogate izkušnje so jo izoblikovale in ji omogočile, da je vrsto let uspešno delala na delovnem mestu poslovodje v eni od trgovskih verig. Ko si je ustvarila družino, pa je to postavila na prvo mesto in zaradi prenapornega urnika pustila službo. »Po odpovedi sem mesec dni potrebovala odklop, da razmislim, kaj bi sploh rada počela. In v tem času sem šla na delavnico ustvarjanja iz gline, ki jo je vodil Vid Polončič iz Ljubljane. To so tudi začetki zgodbe o Tareni,« pripoveduje Ošlajeva, ki se je lani podala na samostojno pot ustvarjanja lončarskih izdelkov.
Po omenjeni prvi delavnici – učili so se in ustvarjali pri tradicionalnem lončarju Štefanu Zelku iz Lemerja – je izobraževanje nadaljevala v lončarskem centru v Mariboru, nato še v Slovenski Bistrici, kjer se je pridružila Društvu Majolika, ki se med drugim zavzema za ohranjanje lončarske kulturne dediščine in razvoj sodobne keramike. Člani sodelujejo tudi pri različnih projektih. Eden takih je bil Za lončarstvo in lonec ni konec v letu 2023, namenjen varovanju in oživljanju tradicionalnega lončarstva.
Ošlajeva je tako ugotovila, da je ustvarjanje z glino pot, po kateri bi rada šla, zato se je opogumila in lani marca odprla popoldanski espe. Ustvarja raznolike izdelke, od skled, krožnikov, svečnikov, skodelic do božičnih in drugih okraskov in še kaj bi se našlo. »V glavnem delam po naročilu oziroma sprašujem svoje prijatelje in bližnje, kaj bi radi imeli. Po mojih izkušnjah kupujejo ljudje keramiko predvsem za posebne priložnosti, ko želijo nekomu podariti kaj unikatnega. Veliko je denimo povpraševanja po keramičnih izdelkih z napisi,« pove sogovornica, ki meni, da sčasoma vsak ustvarjalec najde svojo nišo – nekaj, kar bo vzel za svoje. In kako je izbrala ime? »Dolgo časa sem razmišljala o imenu, na koncu pa sem se poigrala s svojim imenom in dobila Tareno,« pove.
Vsaka glina zgodba zase
Za ustvarjanje z glino je potreben navdih. Ustvarjati na silo ne gre, pravi Ošlajeva. »Stremim k temu, da delam na lončarskem vretenu, čeprav delam tudi prostoročno, ampak vreteno je res treba obvladati. Tako so včasih slabši dnevi, spet drugič pa ustvarim nekaj, česar sploh nisem načrtovala. Glina me sprosti in ponuja nešteto možnosti.« Klasično lončarjenje na vretenu je sicer vse redkejše, a Ošlajevi je prav to izziv. »Sama sem še daleč od znanja, ki ga imajo mojstri, kot sta Zelko in denimo Saša Žuman, dva bolj znana tradicionalna lončarja v našem okolju. Ampak se učim.« Česar laiki ne vedo, je po njenih besedah tudi to, da je veliko odvisno od gline, s katero ustvarjaš, in vsak lončar se praviloma navadi na posamezno vrsto gline. V Sloveniji je večina lončarjev samoukov, šole za lončarje ni, vse izobraževanje poteka prek rokodelskih centrov in društev. Možno pa je opraviti nacionalno poklicno kvalifikacijo.
Veliko želje po ustvarjanju
Ob ustvarjanju izdelkov Ošlajeva svoje znanje prenaša na otroke in odrasle na različnih delavnicah. Pripravljati jih je začela spontano, potem ko ena od članic umetniškega društva Art klub 7, v katerem je tudi sama, v Mladinskem centru Gornja Radgona ni mogla izvesti svoje delavnice in je vskočila ona ter delo opravila z odliko. »Povpraševanje po delavnicah je veliko in vidim, da si sploh otroci želijo ustvarjati. Pa tudi odrasli in mladi – opazila sem, da mladi potrebujejo odklop od digitalnega sveta in da jim ni prioriteta, da se na delavnici česa naučijo, ampak da preprosto nekaj ustvarjajo in imajo izdelek za spomin. Opažam tudi, da veliko ljudi ne zaupa vase in v svoje sposobnosti. Pred začetkom delavnice so pogosto v dvomih, ali jim bo uspelo ustvariti določen izdelek. So pa na koncu zelo zadovoljni, ko jim uspe. Zame je največje darilo to, da ljudje nekaj dobijo od teh delavnic.« In kaj načrtuje za prihodnost? »Načrte seveda imam, ampak se mi ne mudi, zato bom šla korak za korakom. Da vidim, kakšne priložnosti se mi ponudijo. Med drugim bi rada tudi druge s svojo zgodbo spodbudila k temu, da stopijo na podjetniško pot. Da vidijo, da so potrebni vzponi in padci, da lahko osebnostno rasteš. Je pa tako, da se vsega tega sama ne bi lotila, če me ne bi pri tem podpirali starši, partner in prijatelji,« je sklenila.
