Damjana Nemeš

Stefania Dravecz z Gornjega Senika je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev, ki jim ni vseeno, kaj bo z njihovo kulturo in jezikom. Dijakinja 5. letnika poklicne šole v Monoštru, ki bo po letošnji maturi postala izučena gostinka, želi tako s svojo nadaljnjo izobraževalno potjo kot z glasbo, ki je njena strast, ohranjati slovenščino, predvsem pa porabščino, s katero je odraščala. »Pri nas se porabščina prenaša iz roda v rod. Moje prababice so govorile samo porabsko, torej nič madžarsko, zato so tudi s svojimi otroki govorile tako. S starimi starši in starši se tako doma večinoma pogovarjamo porabsko, včasih tudi madžarsko, ki je sčasoma postala del našega življenja,« pove sogovornica.

V domačem kraju je obiskovala dvojezična vrtec in osnovno šolo, sedaj pa je dijakinja madžarske šole, kjer imajo tudi ure slovenščine. »Prej smo imeli šest ur slovenščine tedensko, kar mi je bilo zelo všeč. Sedaj, ko sem v šoli samo dva dni na teden, preostale dni pa opravljam prakso na Slovenski vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku, mi to zelo manjka. Res je tudi, da sem v osnovni šoli veliko bolje govorila slovensko, zato si želim ponovno doseči tak nivo znanja,« pravi mlada Porabka, ki se bo s prihodnjim šolskim letom vpisala v eno od jezikovnih šol v Ljubljani, kjer se bo učila slovenščino, nato pa se bo vrnila v Porabje. Kot pravi, želi živeti v domačih krajih in skrbeti za to, da se bo slovenski jezik tam ohranil.

Osebni arhiv

»Vpisati se želim na študij razrednega pouka v Sombotelu, saj mi bo tudi ta posredno omogočil nadaljnje učenje slovenščine, prav tako bom lahko sama, ko bom doštudirala, tukajšnjim otrokom predajala to znanje. Upam, da se ne bodo bali in sramovali govoriti svojega maternega jezika,« zrelo razmišlja 19-letnica.

Nastopala s Prifarci

Sama znanje slovenščine krepi tudi z glasbo. Je namreč odlična pevka, ki veliko prepeva v slovenščini, in kitaristka, ljubezen do glasbe pa ima v genih. Njen dedek je igral saksofon, stric bas kitaro, oba njena starša zelo dobro pojeta in sta bila vrsto let člana mešanega pevskega zbora Avgust Pavel z Gornjega Senika. Stefania je že v 1. razredu osnovne šole želela obiskovati šolski pevski zbor, čeprav jim je bilo to omogočeno šele v 5. razredu. »Nato se mi je ponudila prav posebna priložnost. Pod okriljem Zveze Slovencev na Madžarskem je začela delovati pevska skupina Seniške sinice z Gornjega Senika, ki sem se ji pridružila in še zdaj tam pojem. Naša mentorica je Julija Lorien (prej Fajhtinger) iz Slovenije, s katero smo začele članice spoznavati svoj glas in različne pevske tehnike, kasneje je omenjena postala tudi moja učiteljica solo petja,« razloži.

Damjana Nemeš

Ker si je vedno želela več kot le nastopati v zboru, sta začeli s sestrično nastopati kot duet, sama se je pri Lorienovi začela učiti tudi igranja kitare. Tako sedaj čedalje več nastopa samostojno na različnih prireditvah v Porabju. »Nato pa sem dobila prav posebno povabilo za nastop. Prifarski muzikanti iz Slovenije so za svoj tradicionalni letni koncert v Cankarjevem domu iskali zamejske Slovence, ki bi z njimi zapeli eno pesem. Jaz sem bila izbrana kot predstavnica Porabja.«

Osebni arhiv

Še pred velikim novembrskim koncertom v Ljubljani, ki so ga izvajali tri dni zapored, je s cimbalistom Danijem Kolaričem iz Beltinec, ki jo je spremljal tudi v Cankarjevem domu, s Prifarci nastopila na njihovem koncertu v Murski Soboti, na vseh omenjenih koncertih pa je zapela pesem Micika v püngradi rož'ce bere. Decembra so jo nato člani ansambla povabili še na nastop v cerkvi pri Gradu na Goričkem. »Po vsem tem sem si zadala, da se z glasbo nikoli ne bom nehala ukvarjati. V tem res neizmerno uživam. Seveda razmišljam tudi o lastni skladbi, ki bi bila v porabščini, vendar bo to moralo še malo počakati, saj moram prej dokončati srednjo šolo,« o svojih načrtih za konec pove Stefania Dravecz.

Osebni arhiv