Maja Hajdinjak

V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota so gostili lutkovno predstavo Mini teatra z naslovom Zgodbe iz Odese: Zgodba o mojem golobnjaku v izvedbi igralca Roberta Waltla. Predstava, ki je premiero doživela decembra 2024, je nastala po knjižni predlogi Isaaka Bablja Zgodbe iz Odese, v kateri je judovski pisatelj ukrajinskega rodu s pronicljivostjo in bolečo ironijo razkril življenje judovske skupnosti, robove družbe in krhkost človeškega dostojanstva. V štirih zgodbah, zbranih pod omenjenim naslovom, gre za preplet spominov, identitete in vprašanj morale. Odvijajo se v času razpada ruskega imperija oziroma v času med rusko revolucijo, ko so različne etnične skupnosti, ki so živele na območju izrazito večetnične Odese, izvajale protijudovske pogrome. V njih je bilo ubitih več kot 400 Judov. Ta zbirka zgodb, prvič izdana leta 1931, je ob izidu sprožila občudovanje in strah obenem. Vsi so se spraševali, kako je Bablju v času, ko so se vsi bali spregovoriti, uspelo tako pogumno in iskreno ujeti resničnost sveta okoli sebe.

Maja Hajdinjak

Staromodne lutke, ki pa niso stare

Zgodba o mojem golobnjaku je deloma avtobiografska, saj predstavi življenje fanta, torej Isaaka Bablja, ki je odraščal v obdobju pred judovskimi pogromi, ko je bilo v Odesi sicer že čutiti izrazito protijudovsko držo. Zgodba sodi med najlepše zgodbe o otroštvu v celotni svetovni literaturi, čeprav iz nje vejeta grenkoba in boleče spominjanje na mlada leta, zavezana strogi tradicionalni vzgoji.

Predstava se začne s predstavitvijo družbenopolitičnega konteksta Odese in tam živečih Judov. Babelj se je rodil leta 1894 kot sin trgovca, njegovo življenje pa je bilo vse prej kot enostavno. Oče mu je prepovedal pisati, a je prav to najraje počel: pisal je o Odesi, o svojem narodu in o življenju. V predstavi se nam skozi dogajanje izriše fantov notranji konflikt – to je želja po svobodi, ki pa je nedosegljiva. Svet okrog fanta je namreč ogrožen z nasiljem – po tem, ko je šel po golobe in na ta način preživel pogrom, ki je vzel njegovega strica Šojla, se njegov svet »stopi«. Njegove nedolžne sanje in želje po svobodi predstavljajo golobi, pohabljenec, ki mu pride povedat, da je bil njegov stric ubit, pa nečimrn svet, ki te sanje potepta.

Maja Hajdinjak

Posebno zanimive so lutke. Te so delo Radke Mizerove, češke scenografke in žene Waltlovega dolgoletnega sodelavca, scenografa Roberta Smolika, ki je v tej predstavi v vlogi režiserja. Gre za »old fashion« lutke, ki jih danes praktično ne vidimo več in na prvi pogled delujejo, kot se je pošalil tudi Robert Waltl, da so iz starinarnice, v resnici pa so bile narejene posebej za to predstavo. Z njo se je igralec poklonil tudi svoji 35-letni igralski karieri. In zakaj je izbral ravno to zgodbo? »Že skoraj 40 let se ukvarjam z lutkami, a sem v zadnjih 20 letih bolj malo sam animiral lutke, temveč sem bolj režiral predstave, teh je bilo doslej že skoraj 150, in sem se hotel malo spomniti, kako to gre. Isaak Babelj pa je pisatelj, ki mi je ostal iz mladosti, in jaz sem v življenju, če sem le imel priložnost, poskušal delati stvari, ki sem jih prinesel že iz otroštva. Tudi pri predstavah za otroke, ki jih delam, so bile skoraj vse take, ki so bile meni najljubše. Isaak Babelj in Zgodbe iz Odese so mojstrovina svetovne literature, to pa sem želel nekako povezati z mojim judovstvom, Judovskim kulturnim centrom, kjer sem direktor, in Mini teatrom.«

Maja Hajdinjak

Lutkovne predstave za odrasle redke

V Sloveniji obstaja veliko zanimanje za lutke za otroke, za odrasle pa ravno nasprotno. »Publika ima neki strah pred lutkami za odrasle in gre raje v teater z živimi igralci, zato je tako malo lutkovnih predstav v Sloveniji za odrasle. Zgodovinsko gledano je Milan Klemenčič kot oče slovenskega umetniškega lutkarstva dosegel uspeh prav s predstavami za odrasle, med najznamenitejšimi predstavami je gotovo Doktor Faust. Lutke so bile meščanska tradicija v Sloveniji, ki se je kasneje izgubila. Prav zato se mi zdi pomembno, da vsake toliko vendarle pokažemo kakšno predstavo z lutkami za odrasle,« pravi Waltl, ki je od leta 1987 ustvaril številne igralske vloge v slovenskih in hrvaških gledališčih in filmih, po letu 1999 pa se je uveljavil tudi kot režiser. Njegovo delo je bilo večkrat nagrajeno s prestižnimi nagradami na različnih festivalih, njegove predstave pa so bile odigrane na gostovanjih in številnih mednarodnih festivalih. Po bogatih izkušnjah v institucionalnem gledališču je leta 1998 z lastnimi finančnimi sredstvi ustanovil Mini teater. Ta v primerjavi s komercialnimi projekti v drugih zasebnih gledališčih ponuja predstave najvišje kakovosti, prvi na svetu so denimo na oder postavili številne kultne drame 20. stoletja.

Maja Hajdinjak

Leta 2013 je ustanovil Judovski kulturni center v Ljubljani, epicenter kritičnih dogodkov in festivalov, ki spodbujajo strpnost, vključevanje, zgodovino in izobraževanje. Z Brankom Lustigom, dvakratnim prejemnikom oskarja in preživelim iz koncentracijskega taborišča, je ustanovil festival Hiša strpnosti kot judovski filmski festival, ki obravnava vse vrste nestrpnosti v naši družbi. Bil je pobudnik projekta Stolpersteine (spotikavci) za žrtve holokavsta v Sloveniji. Je tudi predsednik Liberalne judovske skupnosti Slovenije. Kot pravi, do filma Schindlerjev seznam režiserja Stevena Spielberga preživeli praktično niso govorili o svojih izkušnjah iz taborišč, za kar je bilo veliko razlogov. »Ta film je spremenil pogled na dogajanje v času druge svetovne vojne, da so se ljudje začeli počasi zavedati, kaj se je sploh zgodilo, in bolj govoriti o tem, s tem pa so prišle tudi osebne zgodbe. Veliko stvar je naredil tudi Gunter Demnig, nemški umetnik, ki je začel postavljati spotikavce najprej v Nemčiji, danes pa jih imamo po vsej Evropi. Da se je v nekem obdobju tako malo govorilo o holokavstu, je kriva tudi oddaljenost od druge svetovne vojne, saj se je počasi začelo izgubljati to zavedanje, kakšna katastrofa je bila druga svetovna vojna in kakšna grozota je bil holokavst. Ko so se začeli rojevati spet neki novi nacizmi, fašizmi, nestrpnosti do vsega drugačnega, pa je to bila spodbuda, da se je začelo o tem več govoriti in opominjati: ne delajmo spet istih napak, ne vrtimo se spet v tem krogu sovraštva,« poudarja Waltl, ki doda, da so spotikavce v zadnjih dveh letih nehali postavljati zaradi trenutnih razmer v Izraelu in vojne v Gazi, saj se jim je zdelo, da ne bi naleteli na najlepši odziv.

Maja Hajdinjak

»Ljudje namreč nočejo ali ne znajo razlikovati, kaj je politika ene demokratične države, kot je Izrael, ki ima vse slabosti, napake in dobre stvari vsake države, ki pa nima zveze z judovskimi skupnostmi po svetu. To mešanje judovskih skupnosti z izraelsko politiko je pripeljalo do novega vala antisemitizma tudi v Sloveniji. Vendar če smo bili pred 15 leti malo bolj pozorni na desni antisemitizem, ki je zanikal holokavst, poveličeval Hitlerja ipd., je v zadnjih dveh letih glavnina levi antisemitizem, ki je povezan z vojno v Izraelu in popolnim nerazumevanjem. Vsi ti napadi in vandalizem, ki smo mu priča, so posledica tega neznanja in naraščajočega antisemitizma. Nikoli ni problem kritizirati politike neke države, ko pa obtožiš posameznika oziroma kar cel narod za nekaj, kar dela ena politika, smo hitro blizu novega genocida.« Waltl rešitev vidi v izobraževanju, za kar se v Judovskem kulturnem centru zelo trudijo ravno z dogodki, kot je že omenjeni festival. »Pomembno je govoriti o problemih vseh manjšin in o sprejemanju drugačnosti. Kajti ta ne slabi posameznika in družbe, temveč nas vse skupaj bogati.«