Iz Slovenije v Božičkovo vas z avtomobilom
Ko poveš, da boš čez poletje z avtom odpotoval na Finsko, te večina ljudi najprej vpraša: "Zakaj pa ne greš z letalom?" Naslednje vprašanje se pojavi, ko poveš, da je tvoj cilj Rovaniemi, uradna Božičkova vas: "Kaj boš tam poleti, ko ni snega?" No, na srečo se je izkazalo, da ima Finska tudi v poletnem času ponuditi veliko več, kot je mogoče pričakovano. Od številnih jezer in rek do sončne svetlobe 24 ur na dan, neokrnjene narave do videvanja z jeleni, skratka za vsakogar se nekaj najde.
Avto naložen, zemljevid pripravljen in pred nama 2800 kilometrov. Tako se je začela najina pustolovščina. Pot naju je iz Slovenije vodila skozi Avstrijo, Češko, Poljsko in baltiške države. Iz Talina naju je trajekt odpeljal do glavnega mesta Finske – Helsinkov. Od tam sva se odpravila dlje proti severu, dokler nisva prispela na Laponsko.
S kolesom po Rovaniemiju
Rovaniemi je središče finskega dela Laponske in leži v neposredni bližini severnega tečajnika. Mesto je bilo leta 1944 skoraj povsem uničeno, a so ga kasneje obnovili po načrtih Alvarja Aalta. Ta je mestno podobo s pomočjo cest oblikoval v obliki glave severnega jelena.
Nama najboljši način raziskovanja mesta je bil s kolesom, tako kot to počnejo domačini. Mreža kolesarskih poti je res izjemna. Ceste so široke, urejene in številne, kamor lahko greš z avtom, se lahko odpraviš tudi s kolesom po ločeni kolesarski stezi.
Najbolj omembe vredni zanimivosti v mestu sta znanstveni center Pilke in Božičkova vas. Center Pilke je sicer na prvi pogled videti kot nekaj, kar bi bilo bolj primerno za otroke, toda interaktivne razstave o gozdovih in trajnosti so zanimive tudi za odrasle. Vstopnica za odraslega znaša 7 evrov, kar je v primerjavi z drugimi izleti na tem območju zelo nizka cena.
Še ena aktivnost, ki je popolnoma zastonj, je obisk Božičkove vasi, ki leži na severnem tečajniku. Vas je odprta vse leto in vsak dan lahko tam srečaš uradnega Božička. Možno je nakupovanje spominkov, obiščeš uradno pošto Božička ter okusiš avtentično finsko hrano. Mnoge restavracije ponujajo za kosilo posebno ponudbo, predvsem v obliki bifeja. V primerjavi z drugače visokimi cenami hrane v finskih restavracijah so tako imenovani »lunch buffeti« odlična cenejša alternativa za obiskovalce.
Po obilnem kosilu sva se odpravila še v naravni rezervat ob arktičnem krogu, ki ni daleč od Božičkove vasi. Čeprav je območje blizu mesta, lahko tam občutiš pravo divjino Laponske. V poletnem času raste tam tudi posebna vrsta jagodičevja »cloudberry«.
Med severne jelene in ametiste
Iz Rovaniemija sva se odpravila še bolj severno, proti mestu Inari. Na tej poti sva spoznala, zakaj se ta del sveta imenuje dežela severnih jelenov. Na Laponskem jih je približno 200.000, kar je več, kot je prebivalcev. Sprehajajo se povsod, med vožnjo jih pogosto vidiš ob cesti ali kar na njej.
Prvi daljši postanek na poti do Inarija sva naredila v kraju Luosto, kjer najdemo edini še delujoči rudnik ametista (čudovit vijoličasti kamen) v Evropi. Pred obiskom rudnika je treba avto pustiti približno dva kilometra stran in preostanek poti prepešačiti. Na tej poti se nama je pridružil severni jelen, ki se je večino poti igrivo sprehajal z nama. Rudnik ima bogato zgodovino, na tem območju se je pred milijoni let raztezalo gorovje, visoko kot Alpe.
Zaradi erozije in ledenikov se je skozi leta »zrušilo« in danes je teren visok le še približno 400 metrov. Prav zaradi pritiska nekdanjih gora lahko danes tu najdemo zelo stare ametiste, ki ležijo tako rekoč na dnu te nekoč prisotne gorske verige. Po razlagi vodnikov se lahko obiskovalci sami lotijo izkopavanja ametistov, domov pa lahko odneseš enega. Če imaš srečo, lahko najdeš zelo redko vrsto kamna, ki se v naravi pojavlja samo tu in nikjer drugje na svetu. Ima tri barve: črno na dnu, malo bele v sredini in vijoličasto na vrhu.
Po obisku rudnika sva se odpravila dlje proti mestu Inari, kjer sva najprej obiskala muzej in naravoslovni center Siida. Poglobila sva se v zgodovino edinega priznanega staroselskega naroda v Evropski uniji, imenovanega Sami. Živijo v severnem delu Finske, Švedske, Norveške in v delu polotoka Kola v Rusiji. Govorijo več različnih jezikov in ohranjajo stare tradicije, ki so tesno povezane s severnimi jeleni in ribolovom. Vsakomur, ki obišče Inari, priporočam, da se tu ustavi in spozna to izjemno kulturo.
Zlato, pohodi in prazne ceste
Verjetno najbolj zanimiva aktivnost, ki sva jo doživela na Finskem, je izpiranje zlata v vasi Tankavaara v bližini Inarija. Največji kos zlata, ki so ga tu našli, je tehtal kar 186,5 grama in vseboval 100 gramov čistega zlata. Midva sva med izpiranjem našla zgolj dva drobcena koščka, toda izkušnja je bila kljub temu zabavna in zagotovo edinstvena.
Dva bleščeča koščka zlata nista bila dovolj, zato sva si dan popestrila še s pohodom v narodnem parku Urho Kekkonen. Dobra izhodiščna točka za pohode je Saariselke, od koder se lahko sprehodiš po prelepi naravi. Pravijo, da ob dobrem vremenu vidiš vse do Rusije.
To ni edini narodni park na Finskem. Eden izmed znanih je še Pallas-Yllästunturi. Pot do tja naju je vodila skozi vasico Pokka, kjer je bilo leta 1999 izmerjenih –51,5 °C in zato velja za najhladnejši kraj na Finskem in v Evropi. Pri poletnih temperaturah je bilo to skoraj nemogoče doumeti, toda podatek je resničen. V Pokki ni ničesar razen majhne gostilne s prigrizki in napitki, je pa lokacija odlična za kratek počitek, ki ga vsekakor potrebuješ na poti od vzhoda proti Pallasu. Vozila sva se namreč po odročni cesti, kjer skoraj 200 kilometrov ni bilo bencinske črpalke. Ta izkušnja naju je naučila, da je pametno najprej natočiti gorivo in potem raziskovati.
Po dolgi vožnji sva končno prispela v Pallas in se odločila za lahkoten šestkilometrski krožni sprehod. Načrt je bil dober, izvedba malo manj. Na poti sva se izgubila in najin lahkoten pohod se je podaljšal za deset kilometrov. Zato je pomembno, da v narodnih parkih zmeraj slediš označbam in da na začetku preveriš, ali se zadana pot res konča tam, kjer misliš.
Lokalni dogodki
Za tiste, ki niso največji navdušenci nad pohodi, ima Finska ponuditi veliko drugega. Odvija se na primer veliko lokalnih dogodkov. Enega sva ujela v kraju Kemijärvi, kjer so se domačini družili ob glasbi v živo, prodajali palačinke in pekli sardine. Čeprav sva bila na tem dogodku prisotna kot redka turista, sva se počutila kot del skupnosti in vsi so se z veseljem z nama sporazumevali v angleščini. Takšne spontane, nepričakovane izkušnje so pogosto na potovanjih najbolj neprecenljive.
Življenje pod soncem, ki ne zaide
Bele noči so pojav, ki naredi sever Finske poleti v največjo dogodivščino. Od konca maja do sredine julija sonce sploh ne zaide. To človeka hitro zmede, saj lahko greš na sprehod opolnoči in imaš še zmeraj občutek, da je popoldne. Zaradi tega so razmere za kampiranje odlične. Po finski »pravici vsakega človeka« (Everyman’s Right) lahko postaviš šotor ali prespiš v avtu skoraj kjer koli, če spoštuješ naravo in si dovolj oddaljen od hiš. Za vse tiste, ki si želijo na potovanju po Finskem z avtom več udobja, pa je na voljo veliko kampov z osnovnimi storitvami, kjer se lahko prespi tudi za okoli 20–25 evrov na noč po avtu.
Poletje na Finskem morda ni tako iskano in zaželeno kot zima, vendar ima prav tako svoj čar. Dolga pot z avtomobilom je bila za naju zagotovo več kot vredna truda. Če se kdo sprašuje, ali se izplača obiskati Finsko poleti, je odgovor jasen - da.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
