Volitve kot kulturno dejanje par excellence
Zato se tudi tokrat pri uveljavljanju svoje volilne pravice ne bom vprašala, kdo najlepše govori, temveč si kot običajno zastavljam tri ključna vprašanja.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Slovenski kulturni praznik, 8. februar, nas vsako leto opominja, da kultura ni okras naroda, temveč njegov temelj in notranji kompas. Recimo, da se v duhu svečanega poklona kulturni in duhovni zapuščini svojega naroda na tem mestu vzdržim skrajno ciničnega komentiranja tega, kako so bili na marsikateri letošnji proslavi slavnostni govorniki ljudje, ki so bodisi skrajno nekulturni bodisi »kolturo« obhajajo šele po tem, ko podpišejo avtorsko pogodbo o sodelovanju.
Leto 2026 bo imelo posebno težo. Ob 150. obletnici rojstva dveh velikanov slovenske moderne, Ivana Cankarja in Dragotina Ketteja, je bilo razglašeno Cankarjevo in Kettejevo leto, ob 100. obletnici smrti Srečka Kosovela in Zofke Kveder pa Kosovelovo leto in leto Zofke Kveder. Celoletna kulturna, literarna in promocijska pobuda bo širila prostor umetniškega in družbenega razmisleka.
A leto 2026 bo še več kot leto literature. Občina Gornja Radgona je razglasila Trstenjakovo leto, v počastitev življenja in dela akademika Antona Trstenjaka. Ta, kot recimo še en slovenskemu srcu ljub akademik, Kajetan Kovič, počiva na radgonskem pokopališču. Če sta Cankar in Kette skozi literaturo odpirala vprašanja družbene pravičnosti, etike in sočutja, Kosovel skozi konstruktivizem pozival k radikalni dekonstrukciji stare Evrope in njenih moralno izpraznjenih sistemov ter je Zofka Kveder kot prva slovenska feministična pisateljica neizprosno razkrivala dvojna merila, izključenost žensk in socialno neenakost, je Trstenjak skozi psihologijo in antropologijo opozarjal na človeka kot celoto – bitje smisla, odnosa in odgovornosti.
V istem letu, marca 2026, nas čakajo parlamentarne volitve. Težko si je zamisliti pomenljivejše sovpadanje. Cankar ni bil zgolj poklicni pisatelj, bil je oster in nepopustljiv družbeni kritik, ki je razgaljal hinavščino oblasti, malomeščansko udobje in brezbrižnost do šibkih. Njegova literatura je politična prav zato, ker je globoko človeška. Kette, bolj intimen in liričen, je večen tudi zaradi zavedanja, da brez sočutja in občutljivosti za drugega skupnost nima prihodnosti. Kosovel nas opozarja, kako hitro civilizacija brez etičnega jedra zdrsne v samouničenje, Kvedrova pa, da brez enakosti, slišanih robov in poguma za upor proti patriarhalnim strukturam demokracija ostaja prazna obljuba. Trstenjak nas skozi svoje spise opozarja, da politika brez etike in spoštovanja človekovega dostojanstva postane nevarna.
Če kulturo razumemo kot prostor svobodne misli, potem volitve niso zgolj tehnični postopek, temveč kulturno dejanje par excellence. Zato se tudi tokrat pri uveljavljanju svoje volilne pravice ne bom vprašala, kdo najlepše govori, temveč si kot običajno zastavljam tri ključna vprašanja: katera politična stranka si je v zadnjih štirih letih z dejanji prizadevala izboljšati življenje ljudi, katera je delovala brez korupcijskih in kriminalnih afer ter ohranila moralno integriteto in katera dosledno zagovarja vrednote miru, vključenosti, demokracije in nediskriminacije – ne glede na etnično pripadnost, spol, veroizpoved ali spolno usmerjenost.
Letošnje leto nas tako ne vabi le k proslavljanju preteklosti, temveč k aktivnemu, predvsem pa odgovornemu delovanju v sedanjosti. Kultura ni tišina muzejev, za vse nas bi morala biti glasna vest družbe. Kultura nas uči misliti svobodo, enakopravnost, vključenost, predvsem pa mir. Demokracija pa zahteva, da misel, še prav posebej misel na mir, tudi uresničimo. Zato kulturni spomin ni luksuz, temveč politična nujnost. Če nam je seveda mar za svoje življenje in za življenje tistih, ki jih imamo radi.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
