»V preteklosti je bila žalost ob izgubi bližnje osebe sprejeta bolj kot del skupnosti, danes pa se pogosto pričakuje, da bodo kristjani hitro potolaženi zaradi vere v vstajenje,« pravi Ivan Platovnjak, profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in avtor knjige Preobrazba bolečine: skupaj na poti žalovanja. Dodaja, da je žalovanje naraven odgovor na izgubo in dolgotrajen proces. 

Podobnega mnenja, da se je žalovanje v okviru skupnosti izgubilo, je tudi murskosoboški binkoštni pastor Andrej Bojnec, ki dodaja, da je žalovanje za preminulimi v sodobnem času precej skrajšano. »Ljudje se danes dokaj hitro sprijaznijo in se vrnejo v običajno življenje. Nisem prepričan, da se ljudje dejansko sprijaznijo ali tako samo delujejo navzven, tega ne moremo vedeti,« je povedal in dodal, da je to posledica sodobnega življenjskega sloga, v katerem časa močno primanjkuje. 

Profimedia

Bojnec opaža, da mlajše generacije postajajo vse bolj otopele tudi ob izgubah, ki jih doživijo njihovi bližnji. »Ne posvečamo pozornosti temu, kar se dogaja v življenju bližnjega, pa ne govorim samo o smrti in žalovanju. Ljudje velikokrat več ne pristopijo k žalujočemu, empatija postaja plitkejša. Osebno denimo na pogrebe hodim zaradi žalujočih, tistih, ki so živi, in ne zaradi pokojnikov. V takšnih primerih ne smemo misliti nase.« 

Pogreb pomaga

Številni ljudje se z izgubo bližnjega soočijo dvakrat. Prvič po žalostnem dogodku, drugič na pogrebu. Posameznik se z realnostjo v celoti ne sooči takoj, je prepričan Platovnjak. »Prvi dnevi po izgubi so navadno izpolnjeni s šokom in številnimi opravki, kar začasno otopi bolečino. Mnogi povedo, da so imeli občutek, da sanjajo.

Profimedia

Pravo žalovanje se pogosto začne šele pozneje, ko se življenje navidezno vrne v ustaljene tirnice, drugi nadaljujejo svoj vsakdan, žalujoči pa ostane sam s praznino. Takrat pride v ospredje bolečina odsotnosti, ki jo je težko ubesediti.«

Tudi Bojnec poudarja, da je žalovanje vedno dolgotrajen proces, a ima več faz. »Najprej je seveda novica tista, ki te vrže s tečajev. Nekoliko manj šoka je gotovo, če gre za dolgotrajno bolezen ali visoko starost, kjer se lahko na smrt malo pripravimo. Prvi ključen del soočenja s smrtjo je obdobje do pogreba. Sam pogreb ima nekakšno psihološko in tudi duhovno funkcijo za posameznika. Takrat je človek nekako prisiljen sprejeti to dejstvo, da je ljubljena oseba umrla. Mislim, da pogreb pomaga, da to sprejmemo. Nekateri ljudje se odločijo, da doma v žarah hranijo posmrtne ostanke, kar ima na ljudi duhovno zelo slab vpliv, pa se tega morda niti ne zavedajo. Preveč povezave ohranjamo s tem človekom, mi pa moramo narediti tisti rez, ki je potreben. Potem pride še drugi šok. Ta pride, ko med običajnim vsakdanom ugotovimo, da osebe, ki bi po navadi bila ob nas, ni več.«

Pexels

Številni se med žalovanjem obrnejo k veri

Preberite še

· Moda

Če prisegate na črno, so ti modni kosi idealna izbira za pomladne dni

Za številne kot nekakšen neviden sopotnik ob žalovanju deluje duhovnost. Veliko je tudi takšnih, ki pred pretresljivo izgubo veri niso posvečali veliko pozornosti, a se med največjimi preizkušnjami obrnejo ravno k nadnaravnemu.

»Verniki žalovanje pogosto doživljajo kot napetost med vero v vstajenje in globoko bolečino izgube. Vera daje upanje in duhovno oporo, a lahko povzroči stisko, če žalujoči meni, da zaradi vere ne sme žalovati. Mnogi se sprašujejo, ali žalost pomeni pomanjkanje vere. A vera ne odpravlja žalovanja, temveč ga osvetljuje z upanjem, da ljubezen nikoli ne mine,« meni Platovnjak. Ob tem razloži tudi zanimiv paradoks, v katerem se znajdejo verniki. 

Jure Kljajić

Zakaj bi namreč žalovali in jokali, če pa je njihova ljubljena oseba dočakala večno življenje v raju? Mar ni sebično od nas, da želimo svojim najdražjim odvzeti ta najpomembnejši cilj vsakega vernika? »Vera v raj oz. večno življenje ne izniči človeške bolečine ob izgubi. Kristjani verujemo, da pokojni živi v Bogu, vendar to ne nadomesti odsotnosti ljubljene osebe tukaj in zdaj. Pretresenost ob izgubi je izraz ljubezni, ne dvoma. In zato je prav, da si dovolimo žalovati in da žalujočim stojimo ob strani,« poudarja. 

Nekateri ljudje živijo religijo, nekateri pa vero

Bojnec odnos ljudi do vere in duhovnosti med žalovanjem razlaga nekoliko drugače. »Kakor si jaz razlagam vero, je to nekakšen osebni odnos z Bogom. Nekateri ljudje živijo religijo, ne pa vere. Tisti, ki tega osebnega odnosa ne dopustijo, od vere nimajo prav veliko.« Problem po njegovem mnenju nastane zaradi tega, ker je krščanstvo sila izključujoče.

Jure Kljajić

»V krščanstvu sta le dve možnosti. Bodisi gremo v večno življenje bodisi v večno pogubo. Vera v Boga ti lahko da upanje, če je preminuli posameznik sledil Bogu. Če tega po našem mnenju ni delal, pa nam, ki za njim žalujemo, daje ravno nasprotno, daje nam obsodbo.«

Obenem dodaja, da številni pogrebni obredi vsebujejo preveč vere, kar morda preseneča, glede na to, da je pastor. »Ne mislim, da je treba Boga izključiti iz obreda, nikakor, se mi pa zdi, da je na veliko pogrebih tega preveč. Duhovnik bi se moral v najtežjih trenutkih posvetiti temu, kako z empatijo pomagati sočloveku,« je prepričan. 

profimedia

Bi morali zaščititi otroke?

Ena izmed večnih dilem številnih staršev je gotovo ta, ali majhnega otroka izpostaviti stresnemu in morda celo travmatičnemu pojavu smrti in enako nelagodnemu dogodku, kot je pogreb.

Tako Platovnjak kot Bojnec sta prepričana, da otrok ni smiselno izključevati. »Otrok pred žalovanjem ne moremo zaščititi tako, da jih izključimo. Lahko pa jim pomagamo, da bodo v tem bolečem času sprejeti, pripravljeni in spremljani. Pogosto jih želimo obvarovati pred bolečino, a jih s tem nehote pustimo same z zmedenimi občutki, ki jih ne razumejo in jih ne znajo izraziti. Tudi majhni otroci globoko doživljajo izgubo, a to izražajo drugače kot odrasli, z vedenjskimi spremembami, igro, tišino ali telesnimi znaki,« pravi Platovnjak. 

Pinterest

Bojnec dodaja, da je otroka smiselno vključiti v proces žalovanja in pogreba. »Otrok je že del tega procesa, čuti, da nekaj ni v redu, in skuša pomagati, seveda po svojih zmožnostih in razumevanju. Ne zdi se mi smiselno pojmovanje, da je to za otroka travma, to je del življenja, s katerim se moramo soočiti,« je sklenil.