Osebni arhiv

Bil je sončen septembrski dan, ko sem se odpravila h ginekologinji zaradi ponovnega zamujanja menstruacije. Pa to ni bilo nič novega. Zaradi diagnoze policističnih jajčnikov nisem niti pomislila, da bi bilo kaj drugega kot neredni ciklus. Na pregledu sem povedala, da bi si čim prej rada uredila ciklus in čez nekaj mesecev, let poskusila zanositi. Ko mi je ginekologinja začela pisati napotnice za kliniko za neplodnost, sem se začela zavedati, da pot do dojenčka ne bo ravno lahka, globoko v sebi pa sem vedela, da mi bo enkrat že uspelo, kot mi uspevajo tudi druge stvari v življenju. Ob pregledu z ultrazvokom se je ginekologinja za hip ustavila in mi rekla: »Poglejte, noseči ste!«

V tistem trenutku nisem mogla verjeti, kaj se dogaja, kaj sem slišala in kaj to pomeni. Res je, da sem si to v sebi želela, o tem razmišljala in govorila, vendar si nisem mislila, da bo to prišlo kot presenečenje in tako hitro. Bila sem presrečna, komaj sem čakala, da povem fantu in družini. Najraje bi kar zakričala.

Shutterstock

Ko sem novico v najinem bodočem stanovanju povedala fantu, sva bila naenkrat še bolj povezana, zaljubljena in srečna. Naenkrat ni bilo največje veselje najino delo, denar, stanovanje ali potovanja, naenkrat je bila najina največja želja in sreča zdrav otročiček, ki je bil, ko sva za njega izvedela, v mojem trebuščku že deset tednov in dva dni. Bila sem noseča skoraj tri mesece, pa nisem vedela, ampak sem slabo počutje pripisovala vsemu drugemu kot nosečnosti, saj si nisem mislila, da je to sploh mogoče. Ko so za nosečnost izvedeli še drugi, so nama čestitali, nama privoščili srečo in se veselili z nama.

Po odličnih rezultatih nuhalne svetline in dvojnega hormonskega testa sva bila prepričana, da v meni raste zdrav otrok, ki sva ga že komaj čakala. Nosečnost je bila od takrat vedno lepša. Nisem imela nobenih izrazitih bolečin, v 17. tednu pa sem zvečer začutila prve brce mojega otročička, ki sem si ga tako želela. Brce so postajale močnejše, jaz pa srečnejša. Ker sva želela izvedeti spol, smo morfologijo opravili že v 19. tednu nosečnosti, pokazala je, da v meni raste fantek, kar sem čutila že od prvega ultrazvoka.

Bila sva v sedmih nebesih in že sva si predstavljala, kakšno bo življenje z otrokom. Na morfologiji je ginekologinja izvedla vse meritve, dajala dober občutek, vendar me je za vsak primer zaradi uskladitve PDP poslala še v UKC Maribor, ker je bil otrok malenkost večji. Ampak ni omenjala nobenih nepravilnosti.

Osebni arhiv

1. 12. 2021

Potem je prišel pregled v Mariboru. Bila sem srečna, da bom lahko na ultrazvoku spet videla svoj mali čudež, nasmeh sem imela do ušes. Zdravnik je povedal, da bo najprej izvedel meritve in da se bomo potem pogovorili. Pokimala sem, se strinjala in še naprej imela na obrazu srečen izraz, bila sem resnično srečna. Ko mi je zdravnik povedal, da bi se rad pogovoril o otrokovi glavici, sem v sebi začutila strah, paniko, jezo in žalost. Kaj je narobe? Povedal je, da se najinemu fantku možgani ne razvijajo dobro in da glavico zaliva voda, kar pomeni, da nima dobrih možnosti za preživetje, če pa že preživi, bo žal umrl zelo hitro ali bo invalid (v kakšni meri, ne vemo).

Zdravnik je izgovoril dve besedi: lobarna holoprozencefalija. Nisem ju razumela, razumela pa sem, da najin fantek ni zdrav, da mu ne dajem dobrega doma, da ne bom več čutila njegovih brc, da ga ne bom slišala jokati, da ga ne bom videla odraščati, da ga ne bom nikoli peljala v vrtec ali šolo, da ga ne bom oblačila v vsa tista majhna prelepa oblačila in da je življenja v tem trenutku konec. V tistem šoku so se mi ulile solze, zdravnik je povedal, da se druge ženske ob taki diagnozi odločijo za prekinitev nosečnosti. Nisem si znala predstavljati, kaj me čaka, kakšna naj bo moja odločitev in kaj naj naredim. Po nekaj minutah sem vedela, kaj moram narediti in kako se moram odločiti, da bo dobro za najinega fantka in za našo družino – prekiniti moram nosečnost.

Profimedia

Takoj drugi dan sem šla še po drugo in tretje mnenje in vsi zdravniki so povedali enako. Tako da sem bila res prepričana, kaj moram narediti. Ker sem bila že v 22. tednu, tega ne gre opraviti kar tako, saj je otrok že večji, tako da moram izvesti feticid (zdravnik gre z veliko iglo v trebuh in ustavi srček otroka) in nato roditi mrtvega otroka. Ker je v Sloveniji tako, da morajo splav oz. prekinitev nosečnosti potrditi različne komisije, sva bila razočarana, da morava v taki situaciji skakati še od enega specialista do drugega in pridobiti podpise, da se nosečnost lahko prekine.

9. 12. 2021

Po enem tednu sem končno dobila klic, da lahko naslednji dan pridem na sprejem, tja, kjer sem izvedela, da je moj fantek hudo bolan, in tja, kjer bom morala narediti grozno stvar. Tisti dan sem v sebi čutila strah, tesnobo, žalost in pričakovanje. Želela sem si le, da bi bilo čim prej konec. Ampak zame je bilo konec že takrat, ko sem izvedela za diagnozo. Ko sva prišla v porodnišnico, sva se nastanila v sobi in čakala, da pridejo pome, da bodo izvedli feticid. Bila sem živčna, na postelji sem obupano čutila še zadnje brce mojega fantka, ki je tako veselo brcal v mojem trebuščku, za hip sem celo pomislila, da me želi opozoriti, naj tega ne naredim.

Dobro, da je lahko bil fant ves čas z mano, z mano bival v porodnišnici in mi ponujal oporo. Ne vem, kako bi zdržala brez tega. Ob 11.45 so prišli po mene in nekaj korakov stran sem spet morala vstopiti v to prekleto ultrazvočno ambulanto, kjer se je zame ustavil svet in kjer se bo življenje mojega fantka žal končalo. Z iglico so pod ultrazvočnim nadzorom zabodli v moj trebuh in vbrizgali »zdravilo«, ki naj bi ustavilo srček mojega otroka. Čutila sem vsak premik igle in vsak premik je bil bolj boleč, pa ne telesno. Mislila sem, da bo vse skupaj potekalo hitreje, postalo mi je vroče, postala sem žejna, v glavi pa mi je odmevala misel, da se moj fantek poslavlja in da sem za to »kriva« sama, ker sem se tako odločila in si vzela pravico, da mu sama krojim življenje.

Osebni arhiv

Na trenutke mi je bilo žal, vendar ni bilo pomoči. Po 35 minutah se je poseg končal, lahko sem šla v sobo in pričakovala tabletko, s katero naj bi sprožili porod. Ja, otrok se mora roditi, na enak način, kot sem mislila, da se bo rodil čez štiri mesece, zdrav, in da bomo postali družina.

Naenkrat nisem več čutila fantkovih brc, nič več se ni veselo premikal v mojem trebuščku, nobenega življenja nisem čutila. Čutila sem le jezo in žalost. Ko mi je babica povedala, da je to prva tabletka, po kateri se dvi dni ne bo zgodilo nič, sva bila oba šokirana, da se bo ta boleči proces še vlekel.

11. 12. 2021

Končno je prišla sobota in že ob 6. uri so mi prinesli tabletko, s katero naj bi sprožili popadke. Že po 20 minutah sem čutila grozne bolečine v križu in spodnjem delu trebuha, bruhala sem, trikrat šla na veliko potrebo, v sebi pa sem čutila zagon, da to pač moram narediti in da ni poti nazaj. Šla sem v posteljo in prinesli so mi protibolečinsko injekcijo, s katero naj bi mi vsaj malo ublažili bolečino. Le v tem se je razlikoval porod od drugih, pomembna sem jim bila samo jaz in ne otrok, otrok se je žal poslovil že pred dvema dnevoma, zato so mi lahko dali več protibolečinskih sredstev. Bolečina se je hitro stopnjevala in okrog 11. ure sem prejela še eno injekcijo, potem pa naslednjih nekaj ur umirala od bolečin.

Nisem jedla, pila sem zelo malo, v glavi se mi je pletlo sto stvari, komaj sem čakala, da bo konec in da vidim svojega fantka. Popoldne je minilo v znamenju groznih bolečin, prišel je večer. Oprhala sva se in se odpravila v posteljo, ker od medicinskih sester oz. babic nisem dobila ravno pozitivnega odziva na to, koliko sem odprta, bilo je samo uboga dva centimetra. Mislili smo, da bom rodila šele naslednji dan, ko bom spet prejela pest tablet. Ker so se bolečine stopnjevale, sem zvečer ob 22.00 dobila protibolečinsko injekcijo, po kateri sem spet bruhala, nič ni prijela. Babica je spet preverila mojo odprtost in ob 22.33 čudežno rekla, da bo poklicala v porodne sobe, kar je pomenilo samo eno: da smo korak bližje koncu. Odšli smo v pritličje, v porodne sobe, kjer naju je pričakala ena najbolj srčnih oseb, oseba, ki sva ji hvaležna, da je tisti trenutek vstopila v sobo, babica K.

Sa.R.

Bila je mirna, tiha in sočutna, midva pa prestrašena, polna adrenalina in pričakovanj. Popadki so se v porodni sobi stopnjevali, babica pa je bila mnenja, da bo do rojstva še treba potrpeti nekaj ur. Po 30 minutah so v sobo prihiteli anestezisti, ki so mi namestili epiduralno, da bo porod lažji. Strinjala sem se. Mlada črnolasa gospodična s kratkimi lasmi je bila prav prijazna, ko je nameščala epiduralno. To ni bolelo, boleli so popadki, bolela je bolečina, da moram roditi mrtvega otroka, bolel je občutek, da bom postala mama, vendar iz porodne sobe odšla praznih rok. Ko sem predihavala popadke, sem čez nekaj minut začutila pritisk tam spodaj, imela sem občutek, da že rojevam. Ko je prišla babica in me spet pregledala, je izbuljila oči in rekla, da bomo kar rodili, saj je zadnjica najinega fantka že gledala ven.

Porod se je začel, prižgale so se velike luči, prišlo je še nekaj ljudi in ob 0.47 sem rodila sina, dolgega 30 cm in težkega 570 g. Po nekaj minutah sva ga lahko videla, bil je v takšni beli posodici, saj je bil še majhen, mehak, ni še imel razvitih kosti. Videlo se je, da je njegova glavica večja, da je bolan, njegova ustnica se je nekako stikala z nosom. Pa vendar. Bil je najin, on je najin sin in bo za vedno ostal najin sin, ki sva si ga tako želela, najlepši fantek na svetu.

Videla sva, komu je podoben, kar je vzbujalo obenem srečo in žalost. Imel je moj obrazek, oči, nosek in pa izrazito enake prste na nogah, rokah kot njegov ata. Gledala sva ga, ga božala in ga čez nekaj časa poljubila v slovo. Za druge je le še en mrtvorojeni otrok ali plod, za naju pa pomeni ves svet. Še pred nekaj tedni sem bila najsrečnejša oseba na svetu, saj je bil pod mojim srcem še en srček, ki mi je pomenil največje veselje, zdaj pa je pod mojim strtim srcem bivala samo še praznina, tesnoba in strah pred življenjem, ki me čaka, ko stopim iz porodne sobe. Ob 4.00 zjutraj smo se odpravili nazaj na oddelek.

Osebni arhiv

V rokah sem nosila materinsko knjižico s podatki o rojstvu, list papirja, na katerem je narisan dojenček na angelskih krilih, rojstni podatki, moje ime in njegovi odtisi stopal in rokic. Tisto »noč« kljub celodnevnemu rojevanju nisem spala, saj sem se bala, da se nikoli več ne bom zbudila. Mogoče je bilo to od vseh zdravil in injekcij, ki sem jih tisti dan dobila. Ura je bila hitro 6.00, ko so mi prišli izmerit tlak. Po nekaj pregledih tisto dopoldne sem zdravnico hitro prepričala, da mi dovoli še isti dan oditi domov. Telesno sem bila v redu, moja bolečina se ni nanašala na telo, bila je globlja, močnejša od telesne, bila je takšna, kot je še nisem poznala in je ne privoščim niti najhujšemu sovražniku.

Morala sem se posloviti od porodnišnice, kjer sem doživela toliko čustveno napetih trenutkov, pa vendar, če potegnem črto, sem tam spoznala ljubezen svojega življenja, tam sem postala mama, tam se je zame začelo novo življenje. Okrog 13.00 sva se po hitrem postopku spakirala iz bolnišnice in se podala v novo izkušnjo, ki je še nisva poznala, in mislila sem, da mi je nikoli ne bom treba spoznati. Ko sem stopila iz porodnišnice, je zunaj sijalo sonce, ulice so bile polne staljenega snega. Po eni strani sem si oddahnila, da je to za mano, po drugi strani pa sem vedela, da je konec te zgodbe, ki se ne zaključi v porodnišnici, ampak vem, da bo trajala vse življenje. Po poti domov sem v avtu jokala, ker sem se komaj takrat zavedala, kaj sva naredila, kakšno življenje naju čaka, kakšno trpljenje sva prestala in kako močna sva v resnici.

Splošna bolnišnica Trbovlje

April 2022

Njegov pepel je bil skupinsko potresen na Polju belih vrtnic v Mariboru, kjer je zdaj njegov dom. Pa vendar vem, da njegov dom ni tam, kjer je potresen njegov pepel. Njegov dom je v najinih srcih in v srcu vseh, ki ga imamo radi in smo ga močno pričakovali.
Najinega sina ne bova nikoli pozabila ali tajila, on bo tisti, ki naju je prvi naučil brezpogojne ljubezni in nama je dal naziv, ki sva si ga močno želela: mama in ata.

FB Društvo Solzice

Oktober 2025

Bolečina, ki je takrat prišla, me je zaznamovala in spremenila za vedno. A hkrati me je naučila, kako dragoceno in krhko je življenje. Letos bi bil Adam star tri leta. Ampak imava res srečo, ker se nama je 25. 12. 2022 rodila hčerka Aria, ki je prišla v najino življenje kar hitro za svojim bratcem. Hvaležna sva, da je zdrava, razigrana in navihana. Zame je luč po temi, dokaz, da se po izgubi lahko znova rodi upanje. Vsak njen nasmeh, vsak njen vdih me spomni, kako hvaležna sem za vsak trenutek z njo.

Nosim v sebi oba, tistega, ki sem ga izgubila, in tisto, ki mi jo je življenje poslalo. En del mene živi v spominu, drugi v hvaležnosti. In oba sta del moje zgodbe, moje ljubezni.

Ko jo gledam, vem, da življenje res najde pot. Da tudi po največji temi lahko pride svetloba. Ona je moj spomin, da upanje nikoli zares ne izgine. Da ljubezen preseže vse, tudi izgubo.

Profimedia

Zakaj pišem o tem?

Izguba otroka je bolečina, ki nima pravega imena. To je tišina, ki jo čutiš v srcu vsak dan, ne glede na to, koliko časa mine. A o tem se premalo govori. Preveč staršev to bolečino nosi tiho, ker družba pogosto ne ve, kaj reči, ali pa se teme izogiba. Zato je zelo pomembno, da o izgubi govorimo. Da beremo zgodbe drugih, poslušamo, delimo svoje izkušnje in s tem damo drugim pogum, da govorijo o tem, in jim damo znati, da niso sami.

Vsaka mama, vsak ata/oče, ki je izgubil otroka, nosi zgodbo, ki si zasluži svoj prostor. Govori o ljubezni, žalovanju, upanju, spominih, ki nikoli ne izginejo. Ko slišimo, da nekdo drugi razume, se v nas premakne nekaj nežnega, občutek, da naš otrok ni pozabljen. Da njegovo življenje, čeprav prekratko, ima pomen.

In čeprav bolečina nikoli čisto ne izgine, se počasi preoblikuje v nekaj tihega, globokega, v hvaležnost za trenutke, ki so bili, in v moč, da znova verjamemo v življenje.