Učenci spoznavali skoraj pozabljeno spretnost
Dejavnosti sta poleg PiŠK pripravila Pomurski muzej in KUD Gornji Petrovci.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
V Prekmurju je bilo vse do druge polovice 19. stoletja domače laneno in konopljino platno edino blago za oblačila, perilo in druge vsakdanje potrebe. Rokodelci, ki so lanene niti spremenili v platno, so bili tkalci. Tkalstvo je bilo poleg lončarstva najpomembnejša domača obrt, pridelava in predelava lanu pa pomemben del vsakdanjega dela na kmetiji. Učenci so spoznali, kako dolga in zahtevna je bila pot od semena do platna. Lan so sejali aprila in ga pulili avgusta. Doma so ločili semena od stebla, nato pa se je na travniku s pomočjo rose in dežja začel proces, pri katerem se je zunanja plast ločila od sredice.
Po treh tednih so ga pobrali in ob pečnici trli – najlažje je šlo s toplim lanom. Očiščeno predivo so zvili v šop. Sledilo je predenje na kolovratu, največ pa so predli v zimskih dneh. S predenjem na kolovratu je nastajala nit, katere kakovost je bila odvisna od spretnosti in potrpežljivosti predice. Niti so nato odnesli tkalcu.
Tkalec je na statve – v Prekmurju so jim rekli krousne – napeljal navpične niti in mednje vpletal vodoravne. Nastalo je platno. Ko so ga prinesli domov, so ga belili na soncu. Iz njega so šivali brisače, prte, posteljna pregrinjala, oblačila za odrasle in otroke, celo mrtvaške prte. Tkali so predvsem pozimi, ko so se končala večja kmečka opravila.
Celo šege so bile povezane s tkanjem – na pusta v Bogojini niso smeli tkati, ker so verjeli, da bi tkalec ob žetvi zbolel. Lan so pri nas pridelovali nekje do leta 1955, po drugi svetovni vojni pa je zaradi cenejšega industrijskega blaga ta dejavnost postopoma zamrla. Če pomislimo, da je bilo leta 1927 v soboškem okraju še deset tkalcev, leta 1957 pa v pomurski regiji nobenega več, vidimo, kako hitro lahko znanje izgine, če ga ne ohranjamo.
Predstavitvi je sledila praktična delavnica, na kateri so učenci postali tkalci. Niso sicer tkali na statvah, ampak so dobili tkalske deščice, s katerimi so si stkali barvite zapestnice, ob tem pa so s praktičnim delom spoznali osnovno tkalsko tehniko, pri kateri se niti spremenijo v tkanino. Tako so lahko spoznali tudi širši pomen dela, potrpežljivosti in kako pomembni so bili nekoč znanje, iznajdljivost in povezanost z naravo. Učili so se spoštovanja do dela ter do ljudi, ki so znali iz naravnih materialov ustvariti vse, kar so potrebovali za vsakdanje življenje.
Tudi ples in gledališče
Medtem ko je ena skupina učencev raziskovala skrivnosti tkanja, se je druga polovica pridružila vodji Kulturno-umetniškega društva (KUD) Gornji Petrovci Duški Kuronja. Predstavila jim je tri ljudske plese: ob bistrem potočku je mlin, sotiš in točak. Najprej jim je razložila značilnosti posameznega plesa, nato pa so jih učenci ob glasbeni spremljavi tudi zaplesali.
Ob zvokih harmonike Jožefa Slavička in kontrabasa Jožefa Šömeneka je prostor napolnila vesela energija, učenci pa so z navdušenjem sledili plesnim korakom. Ob poučnih delavnicah je bilo poskrbljeno tudi za sprostitev. Tako so se pod mentorstvom Maje Mohar učenci umirili ob dihalnih vajah in drugih sprostitvenih tehnikah. Po večerji so vadili predstavo, ljudsko pravljico Zlata ptica. Z veliko domišljije in spretnosti so popolnoma samostojno izdelali tudi pravljične like na palčkah, ki so jih kasneje uporabili pri uprizoritvi.
Celotno nočno dogajanje so učenci naslednji dan predstavili svojim staršem, starim staršem, mentorjem in drugim obiskovalcem. »Takšni dogodki niso le prijetna izkušnja za otroke, temveč imajo tudi globlji pomen. Ohranjamo stare spretnosti in znanja, ob tem pa tudi razumevanje, kdo smo in od kod prihajamo. Prav skozi takšne izkušnje se dediščina prenaša na mlajše generacije ter ostaja živ del naše skupne kulture,« je ob tem povedala knjižničarka Metka Celec.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
