Čas branja
14 min.
(Kavč #90) Martina Vidonja: Za otroka je najboljši zdrav razum
I. B.
8. 10. 2026, 19.00
Martina Vidonja, predsednica Združenja ravnateljev vrtcev Slovenije in ravnateljica Vrtca Beltinci, je bila naša gostja v novi epizodi podkasta Kavč.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Jure Kljajić
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Vse do 11. oktobra zaznamujemo teden otroka, ki letos poteka pod sloganom Dobro jutro, dober dan, naj te spremlja prav vsak dan. Prav zato smo se tokrat v novi epizodi podkasta Kavč pogovarjali s predsednico Združenja ravnateljev vrtcev Slovenije in ravnateljico Vrtca Beltinci Martino Vidonja.
Teden otroka je po njenih besedah v vrtcih pester, saj takrat ustvarjalnost in kreativnost vzgojiteljic ne poznata meja, otroci pa so sploh navdušeni nad čim novim.
Jure Kljajić
Na področju vzgoje deluje že vrsto let, zato ga tudi dobro pozna. Kaj pa so največji izzivi današnje vzgoje v javnih zavodih? "Dandanašnja vzgoja, dandanašnji vzgojni procesi znajo biti zelo zahtevni. Družbene spremembe so zahtevne. Ves čas je potrebno znati prisluhniti, biti senzibilen, se prilagajati in stvari uravnavati tako, da so približno všeč in pravilne več ali manj vsem. Kar seveda ne gre in je zelo težko," pravi in dodaja, da pa v ospredju morajo biti otroci.
Spreminjajo se ljudje, otroci, pogledi staršev na vzgojo in Vidonjeva opaža, da se pri tem pogosto razhajajo. "Pedagoški delavci moramo biti ves čas na preži, sprejemati navodila, tudi nova znanstvena spoznanja, dognanja," zatrjuje.
Jure Kljajić
Dodaja, da imajo starši različna pričakovanja, poglede na vzgoje, zato morajo zaposleni v vrtcu tega predstavljati kot strokovno institucijo, kjer veljajo določena pravila, norme, zakonitosti, ki se jih je treba držati.
V podkastu Kavč je predsednica in ravnateljica spregovorila tudi o tem, ali že v vrtcih uporabljajo digitalne pripomočke, o priljubljenosti gozdnih igralnic, o vključevanju romskih otrok, zagotavljanju zadostnega števila kadra, razvijanjem strpnosti pri otrocih ...
Dotaknili smo se tudi napovedane šolske reforme, ki bo vplivala tudi na vrtčevsko vzgojo. Povedala je, da so ravnatelji za reformo izvedeli iz medijev. Sledila je sicer še okrožnica pristojnega ministrstva.
Jure Kljajić
"Po nedavnem sestanku na ministrstvu sem dojela, da reforma bo in da se moramo na nek način začeti pripravljati. Sedemletniki, torej sedanji prvi razred, naj bi ostali v vrtcu, imamo pa ravnatelji kup vprašanj, dilem o kadrovski, prostorski, finančni organizaciji. Želimo biti vključeni pri sprejemanju odločitev." Posodobiti pa bo treba tudi kurikulum, saj sedanji zajema program za otroke od prvega do šestega leta starosti.
Nismo mogli niti mimo naraščajočih ekonomskih cen vrtcev. Martina Vidonja je priznala, da v vrtcu zaznavajo stiske staršev zaradi tega, z vsemi pa skušajo najti najbolj optimalne rešitve. Pri svojem delu v ospredje postavlja odnos do otrok in sodelavcev, velik poudarek pa daje tudi na komunikacijo s starši.
Jure Kljajić
Ob koncu nas je zanimalo tudi, kateri vzgojni stil je najbolj optimalen. Sogovornica pravi, da težko opredeli, saj je odvisno od situacij, poudarja pa, da je za otroka najboljši zdrav razum. Kaj pa meni o permisivni vzgoji? Prisluhnite podkastu.
V nadaljevanju lahko preberete prepis pogovora za naročnike na Vestnikovo digitalno naročnino.
Ines: Spoštovane gledalke in gledalci, oktobra zaznamujemo teden otroka in prav o otrocih ter vzgoji bo tokrat tekla beseda. Z nami je Martina Vidonja, predsednica Združenja ravnateljev vrtcev Slovenije in ravnateljica Vrtca Beltinci. Gospa Vidonja, lepo pozdravljeni.
Martina: Dober dan in hvala za povabilo.
Ines: Teden otroka je navadno pri otrocih izjemno priljubljen, saj se zvrstijo številne aktivnosti, od predstav, obiskov, izletov. Je tudi v vašem vrtcu tako?
Martina: Ja, res je. Naslednji teden obeležujemo teden otroka. Takrat se še posebej potrudimo in pripravimo res pester in bogat program. Imamo šest enot vrtca, vsaka enota ga pripravi po svoje. Ustvarjalnost, kreativnost naših vzgojiteljic tukaj ne pozna meja.
Ines: Mhm. Kdaj ste vi začutili željo, da želite delovati na področju vzgoje?
Martina: Težko bi rekla, kdaj je bilo tisto, kdaj je bil tisti prelomen trenutek. Po končani osnovni šoli v Beltincih sem nadaljevala šolanje na gimnaziji v Murski Soboti in ves čas srednješolskega izobraževanja sem na nek način razmišljala v tej smeri. Ta pedagoška ideja je živela v meni ves čas. Razmišljala sem o študiju slovenskega jezika v pedagoški smeri, spogledovala sem se s specialno pedagogiko, tudi razredni pouk. Potem pa sem nekako pristala na področju predšolske vzgoje.
Ines: Mhm. Ste imeli že v mlajših letih zelo radi otroke?
Martina: Ja, ves čas.
Ines: Tako da ste našli potem pravi poklic zase.
Martina: Ja, ni bilo, potem odločitev ni bila težka in sem svoj študij potem tudi nadaljevala na področju inkluzivne pedagogike.
Ines: Mhm. No, kot sva že omenili, ste že kar nekaj let ravnateljica beltinskega vrtca in nekaj časa tudi že predsednica Združenja ravnateljev vrtcev Slovenije. Kaj so največji izzivi današnje vzgoje v javnih zavodih?
Martina: Delo ravnateljice opravljam 16. leto, torej četrti mandat. Kot predsednica Združenja ravnateljev vrtcev Slovenije pa sem bila izvoljena novembra lani. Dandanašnja vzgoja, dandanašnji pedagoški procesi znajo biti zelo zahtevni. Družbene spremembe, ki nam to narekujejo, so zahtevne. Ves čas je treba znati prisluhniti, biti senzibilen, se prilagajati in stvari uravnavati tako, da so približno všeč in pravilne več ali manj vsem, kar seveda ne gre in je zelo težko, ampak v ospredju morajo biti otroci.
Ines: V 16 letih verjamem, da se je spremenilo marsikaj. Ne vem, verjetno različna navodila, kako pristopiti k vzgoji. Katera so tista najbolj izrazita, ki se jih spomnite?
Martina: Ja, zagotovo se spreminjamo ljudje, spreminjajo se tudi otroci. Spreminjajo se tudi pogledi staršev na vzgojo in pogosto se tukaj razhajamo in pedagoški delavci moramo biti ves čas na nek način na preži, sprejemati navodila, tudi neka nova znanstvena dognanja, spoznanja in se temu prilagajati. Velika sprememba se nam je zgodila v lanskem letu, ko smo s 1. septembrom pričeli uvajati prenovljen in nadgrajen kurikulum za vrtce. Tega še usvajamo, se učimo in želimo prakso izvajati tako, kot nam ta nacionalni dokument narekuje.
Ines: Mhm. V šolah ponavadi učitelji pravijo, da se starši kar precej mešajo, vključujejo. Je tudi v vrtcih tako?
Martina: Ja, starši imajo zelo različna pričakovanja. Lahko rečem, tudi poglede na vzgojo. Lahko rečem, da so pogosto ta pričakovanja zelo visoka. Da so pogledi različni, tako med posameznimi starši, kakor tudi med starši in zaposlenimi v vrtcih. Naša naloga pa je, da znamo vrtec predstavljati kot strokovno institucijo, kjer veljajo določena pravila, norme, zakonitosti in katerih se moramo mi držati. Tukaj je izjemno pomembno, kako so strokovni delavci na to pripravljeni, usposobljeni, da znajo to staršem razložiti na pravi način in stvari peljati v skladu z našo doktrino. Naloga vodstvenih delavcev pa je, da pripravljamo okolje, da delavce na nek način opolnomočimo in jim pri tem pomagamo.
Ines: Mhm. No, če damo nek primer: nekateri otroci imajo doma postavljenih več meja, drugi manj. Kako potem vzgojiteljice dosežejo to, da vsi poslušajo tisto, kar morajo?
Martina: Ja, v vrtcu veljajo pravila, ki jih postavimo v začetku šolskega leta, ko se oddelek oblikuje, in moram povedati, da večina otrok s tem nima težav. Pravila, ki so skupno dogovorjena, ki so skupno postavljena, tudi zapisana nekje v vrtcu, tako da jih otroci vidijo, načeloma niso problem. Je pa res, da so posamezniki, ki težje dojemajo stvari, ki tudi težje sledijo. Tukaj pa potem rabimo različne specialne pristope.
Ines: Mhm. Se tudi v vrtčevsko vzgojo že vključujejo digitalni pripomočki?
Martina: V vrtcu načeloma ne. Ne uporabljamo zaslonov. V skrajnih primerih, ko pride do situacije, ko iščemo neke informacije, ko nekih stvari ne moremo videti v živo, se o njih pogovoriti, takrat vzgojiteljica uporabi računalnik za iskanje določenih informacij. Ne vem, od kod pride ananas, ker pri nas ne raste. Takšne stvari recimo se poiščejo na internetu. Pogleda se tudi na zemljevid, kje so tiste države, kjer tovrstni sadeži rastejo.
Ines: Mhm, tako da dobijo to znanje. Ampak opažate sicer, da pa znajo že upravljati telefone, tablice?
Martina: O ja, to pa nas, to bi nas pa pogostokrat prepričali otroci. Ja, znajo uporabljati, ampak v vrtcu se izogibamo, ker tega pač ne rabimo.
Ines: Mhm. V beltinskem vrtcu ste vključeni tudi v projekt Gozdni vrtec in imate gozdne igralnice v naravi. Kako radi jih imajo, kaj vse tam počnete?
Martina: Zelo radi jih imajo. Najprej otroci, ki najdejo svoj mir, svoje priložnosti za raziskovanje, za sproščanje. Zelo radi jih imajo strokovni delavci, pa tudi starši so tej pedagogiki naklonjeni. Mi na tem področju delujemo že, lahko rečem, več kot 10 let. Takrat s prvimi poskusi, ko so se vzgojiteljice posamično odločale za to pot, se priključile tudi Mreži gozdnih šol in vrtcev Slovenije. Potem pa smo dobili priložnost in s tega področja prijavili tudi mednarodni projekt, se prijavili na razpis Erasmus+, kjer smo uspeli, pridobili takrat prvo gozdno igralnico, zdaj imamo že dve in pa lahko povem, da smo zelo ponosni na to, da je bil naš projekt takrat nagrajen z nagrado jabolko kakovosti.
Ines: Dobro. Zdaj napovedana je šolska reforma, ki naj bi vrnila nazaj osemletko. To bi verjetno vplivalo tudi na organizirano vzgojo v vrtcih.
Martina: Ja, tako je. Reforma je napovedana. Moram povedati, da smo ravnatelji najprej za to izvedeli iz medijev in da smo bili res presenečeni ob tej odločitvi. Nato smo bili uradno obveščeni s strani ministrstva z okrožnico in pa po nedavnem sestanku z državno sekretarko na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje sem takrat dojela, da reforma res bo in da se moramo na nek način začeti pripravljati, kako bomo to izpeljali. Organizacijsko, ja, naj bi torej sedemletniki ostali v vrtcu, to, kar je sedaj prvi razred. Organizacijsko, kadrovsko. Tukaj smo potem na nivoju Združenja ravnateljev vrtcev mi takoj izoblikovali stališča, mnenja, da pač res imamo en kup vprašanj, dilem, kako kadrovsko, kako prostorsko, kako finančno, in pa predvsem smo izrazili mnenje, da želimo biti povsod vključeni, torej pri sprejemanju teh odločitev, kaj in kako.
Ines: Bi rekli, da so otroci pri šestih letih še malo premajhni za vključitev v šolo, bo boljše zdaj s starejšimi?
Martina: Težko rečem, da so premajhni. Bolj bi poudarila, da je tukaj pomemben program, po katerem se bo to še eno leto v vrtcu izvajalo. Tudi na to smo opozorili, kajti kurikulum za vrtce, ki smo ga prenovili, torej dokončali njegovo prenovo v lanskem letu, je pisan za otroke od enega do šestega leta. Se pravi, rabimo program za te otroke, ki bodo zdaj pač podaljšali še eno leto v vrtcu, in upajmo, da bomo do uvedbe tega uspeli ta program tudi kvalitetno pripraviti.
Ines: Ste se že lotili te priprave?
Martina: Ne še. Čakamo navodila ministrstva in upajmo, da bomo res vključeni tako, kot si želimo.
Ines: Mhm. Kaj pa kot predsednica Združenja ravnateljev vrtcev opažate glede vključevanja romskih otrok v vrtce?
Martina: Ja, na tem področju je praksa po Sloveniji dokaj različna. Povezujemo se vrtci, ki imamo vključene romske otroke. Konkretno, če povem za naš vrtec, imamo na tem področju kar nekaj izzivov. Število romskih otrok kar raste v našem vrtcu, kar je spodbudno in res si želimo, da se otroci čim prej vključijo v to institucionalno vzgojo. Imamo pa kar izzive pri vključevanju teh otrok v redne oddelke vrtca, pa tudi na področju sodelovanja s starši.
Ines: Imate mogoče ubrane kakšne strategije, kako se tega lotevate?
Martina: Ja, imamo zaposleno romsko pomočnico, sicer za polovični delovni čas, želeli bi si za polni delovni čas, ampak število otrok je takšno, da nam normativno to ne gre skozi. Ja, vzgojiteljice, ki imajo vključene te otroke v redne skupine, rabijo dodatne prijeme, dodatna izpopolnjevanja, tudi sodelovanje z različnimi institucijami in na ta način potem te stvari peljemo.
Ines: Mhm. Zdaj, ne moremo mimo tega, da ekonomske cene vrtcev v zadnjih letih res kar hitro naraščajo. Mogoče opažate kakšno stisko staršev pri tem?
Martina: Ja, ekonomske cene rastejo glede na to, kako rastejo vsi stroški v vrtcu. Ne nazadnje največji element ekonomske cene so stroški dela. Opažamo težave pri starših, določene stiske. Pogosto se kakšni starši obrnejo na nas, kjer so morda neke stvari že zapadle, poskušamo najti pot, rešiti to, da damo obročna odplačila ali da vključujemo tudi ustrezne ustanove, ki lahko pri tem pomagajo.
Ines: Je mogoče prišlo tudi do kakšnih izpisov mogoče zaradi tega?
Martina: Te informacije nimam, da bi kdo koga izpisal, so pa težave vidne na tem področju.
Ines: Verjetno tudi na področju ostale Slovenije, ne samo v naši regiji.
Martina: Vsekakor.
Ines: V šolah pravijo, da kar precej primanjkuje učiteljev. Primanjkuje tudi vzgojiteljev v vrtcih?
Martina: Zelo različno po regijah po Sloveniji, bom rekla. Mi konkretno v pomurskem prostoru nekih večjih težav pri iskanju ustreznih kadrov nemamo. Včasih je kakšen manjko, ampak vendarle se ga da še na nek način nadomestiti. Vem pa, ja, da so v osnovnih šolah težave večje. Morda tako po informacijah kolegov iz drugih koncev Slovenije težave niso samo pri iskanju strokovnih kadrov, še bolj so težave pri iskanju tehničnega osebja: kuharjev, čistilk in podobno.
Ines: Mhm, tudi to je pomemben del vrtčevskega življenja.
Martina: Tako, zelo, izjemno pomembne službe. Tudi računovodstvo, na primer, je včasih res izziv najti osebo, ki bi bila pripravljena to opravljati.
Ines: Kako pa je z organiziranjem prehrane? Tudi na tem področju morate slediti številnim načelom.
Martina: Smernicam, ki določajo prehrano v vrtcih, sledimo. Poslužujemo se zelo pogosto lokalno pridelane in pa ekološko pridelane hrane.
Ines: Jedo otroci vse ali je veliko tega prebiranja?
Martina: Načeloma v vrtcu niso preveč izbirčni, čeprav včasih se seveda zgodi kaj, ampak moram povedati, da radi jedo. Če jedo skupaj pri mizi, se ob tem ustrezno pogovarjajo, razvijamo neko kulturo prehranjevanja, otroci radi jedo, ja.
Ines: Zdaj v javnem šolstvu je v zadnjih letih tudi veliko govora o medvrstniškem nasilju. Verjetno že v vrtcih kakšne pogovore nekako napeljujete na to, da to ni v redu.
Martina: Ja, vsekakor. Uvajamo vsebine, ki razvijajo spoštovanje, prijateljstvo, sodelovanje z različnimi igrami, predvsem socialnimi igrami, predvsem pa sama pri svojih sodelavcih spodbujam ničelno toleranco do nasilja.
Ines: Strpnosti pa se verjetno učijo tudi s tem, ko medse vzamejo romske otroke in pač skupaj sobivajo.
Martina: Ja, zagotovo. Načeloma otroci v predšolskem obdobju s tem nimajo težav. Če pa že karkoli, pa smo pozorni na to in poskušamo stvari zapeljati v pravo smer. Strpnost se razvija tudi s tem, da imamo vključene otroke s posebnimi potrebami. Ne nazadnje se razvija s tem, da je včasih potrebno nekoliko počakati, tudi dati prednost komu. Vzgojiteljice uporabljajo metode, s katerimi uspešno razvijajo te stvari.
Ines: Verjetno je za to potrebnega tudi veliko izobraževanja.
Martina: Ja, seveda, pa tudi leta prakse, izkušnje prinesejo. In pa izpostavila bi tudi medsebojno učenje med strokovnimi delavci. Pripravljamo priložnosti za različne strokovne razprave, kjer se tole znanje med sabo prenaša, in to je zelo uspešna metoda.
Ines: Kateri cilj pa vi osebno zasledujete pri vodenju tako vrtca kot združenja?
Martina: Ja, predvsem to: sodelovanje, povezovanje in pa odnosi. Moja popotnica ob začetku šolskega leta mojim sodelavcem je bila najprej odnos do otrok. Odnos do otrok vsakodnevno, ob prihodu, ob odhodu, tudi sicer med dnevno rutino, med usmerjenimi dejavnostmi. Potem medsebojni odnosi in pa zagotovo velik poudarek na komunikaciji s starši, ustreznem odnosu do staršev in sodelovanju.
Ines: Verjetno pa sprejemate v vrtcu tudi kakšne mlade, bodoče vzgojitelje?
Martina: Ja, imamo vsako leto nekaj dijakov na praksi, tudi študentov. Razveselili smo se v tem šolskem letu tudi pripravnice, ki je uspela na razpisu ministrstva, tako da jih poskušamo oblikovati, jim kazati pravo pot, smer, kako se usposobiti za opravljanje tega pomembnega poklica.
Ines: Kako številčen je sicer kader v vašem vrtcu?
Martina: Nekaj čez 60 nas je vseh skupaj, tako strokovnih kakor tudi tehničnih delavcev.
Ines: Koliko otrok pa imate vključenih?
Martina: Trenutno okrog 270.
Ines: Kako je s številčnostjo generacij na splošno v slovenskem povprečju ta trenutek?
Martina: Ja, rodnost v Sloveniji nasplošno pada. Tudi pri nas se pozna upad rojstev. V zadnjih nekaj letih ni posebnega trenda upadanja, smo nekje tako, eno leto malo več, malo manj, ampak ne gre za neke drastične številke, tako da trenutno delujemo v 17 in pol oddelkih. Imamo tudi nekaj otrok, ki bi želeli priti med šolskim letom, ker še niso bili 1. septembra dovolj stari, tako da si želimo, da se vključijo in da bomo ta prosta mesta, ki jih imamo, še dopolnili.
Ines: Dobro. Še ob koncu hitrih pet vprašanj, ki jih navadno pripravim za svoje goste. Na kaj ste najbolj ponosni?
Martina: Najbolj ponosna sem seveda na svojo družino, sodelavce, prijatelje. Imam veliko poznanih ljudi in na to sem res ponosna.
Ines: Kaj bi naredili, če otrok, ko ni po njegovem, joče, kriči in ga nič ne more umiriti? Kot strokovna oseba, ki verjetno pozna različne prijeme.
Martina: Dati mu je treba nieco časa, se bo že umiril. Gremo naprej. Včasih pri otrocih to zaleže.
Ines: Tudi če je to sredi trgovine?
Martina: Tam je malo težje, ampak bi tudi to verjetno šlo.
Ines: Najbolj zanimiva anekdota, ki ste si jo v vseh teh letih iz vrtca zapomnili?
Martina: Ko te otrok opazi, ko prideš od frizerja in naličena, pa ti pravi: »Pred tem si mi bila bolj všeč.«
Ines: Tako da hitro opazijo vse spremembe.
Martina: Zelo, zelo.
Ines: Kateri je najbolj optimalen vzgojni stil po vašem mnenju?
Martina: Težko opredelim. Bi rekla, vsega po malo, odvisno od situacije. Predvsem pa zdrav razum, kaj je tisto, kar je za otroka najboljše.
Ines: Kakšno mnenje imate pa o permisivni vzgoji?
Martina: Ja, vedno težje je na tem področju. Tukaj je pomembno ozavestiti starše in res razmisliti, kakšno popotnico dajemo otroku.
Ines: Dobro, potem pa še za konec vaša neizpolnjena želja, ali na osebnem ali kariernem področju?
Martina: Še bi se kakšna našla. Izpolnila sem že veliko želja, lahko rečem, da sem nekatere stvari tudi prerasla. Nikoli nisem mislila, da bom prišla tako daleč, ampak kakšna skrita želja pa vendarle ostaja.
Ines: Dobro. Najlepša hvala, gospa Vidonja, za pogovor. Povedali ste marsikaj zanimivega in verjamem, da tudi poučnega. Veliko uspehov vam želimo še naprej.
Martina: Hvala lepa.
Ines: Hvala tudi vam, gledalci in gledalke, da ste nas spremljali. Pustite kakšen komentar ali predlog, koga naj še gostimo, in se gledamo spet prihodnjič.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0.99 evra!
Naročite Vestnik Premium
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!
Naročite Vestnik Premium
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
