Vanesa Jaušovec

Se še spomnite, kaj se je dogajalo 22. marca 2026? Ste morda rekli ne? No, potem ste prav takšen volivec, kot ga potrebuje politika. Pozabljivega! Zakaj? Pojdimo po vrsti.

Predsednica države Nataša Pirc Musar je 22. decembra 2025 sporočila, da bo parlamentarne volitve razpisala za marec 2026. Odlok o razpisu volitev je napovedala za začetek januarja, zatem pa naj bi 12. januarja stekla tudi volilna opravila. V drugi polovici februarja smo dobili še začetek volilne kampanje. In tako smo bili za dober mesec preskrbljeni z duhovno hrano, ki je ene jezila, druge pa peljala v ekstazo. Zakaj? Zato, ker toliko nakladanja, laži in nesramnega odnosa do države doslej še nisem spremljal v nobeni kampanji. La kaj si lahko normalen volivec misli o nenehnem predvolilnem govorjenju o ukinitvi davkov. Vsak normalen državljan ve, da če hočemo, da država funkcionira, če želimo javno zdravstvo, brezplačno šolstvo, dobre ceste, zunanjo politiko ..., če hočemo imeti vse to, je treba plačevati davke. In pika! Pa tudi sam državni aparat stane. Cena pa je ista, če je država velika ali majhna. Toda na podlagi takih nesmislov so nekateri prišli v hram demokracije. Naj me koklja brcne, a taki, ki ne poznajo osnov delovanja države, res ne bi smeli imeti volilne pravice. Zame je bila zanemarljiva novica objava skrivnih posnetkov. Smo izvedeli kaj novega? Kje pa! Le na glas so nekateri povedali tisto, kar že dolgo vsi v Sloveniji vemo. In kaj se me je letos v volilni kampanji najbolj dotaknilo? Ugotovitev, da se je izraelska tajna služba vmešavala v naše volitve. Priznam, da v tem vidim strašno ponižanje Slovenije. Da po naši državi hodijo klavci, organizatorji genocida, ljudje brez duše, in to po naročilu slovenskih politikov, je nacionalna izdaja. Zdaj samo čakamo, kdo si bo prvi drznil pokazati s prstom na krivca. Boleče je tudi paktiranje nekaterih slovenskih politikov s skrajnimi evropskimi desničarskimi predsedniki. Ob tem si ne morem kaj, da ne bi priznal, da večkrat razmišljam, kam bi se obrnili ti ljudje, če bi v državi počilo. Ni kaj, še je živ kolaboracionizem v deželi pod Alpami.

Vanesa Jaušovec

Pri vsemogočnih obljubah pred volitvami pa sem pogrešal vrsto stvari, ki so zelo aktualne. O kmetijstvu skoraj ni bilo izrečenega nič. Seveda ne, ko pa je čistih kmetov zgolj še dva odstotka, to pa je zanemarljivo volilno telo. Obljube o samooskrbi so že tako zguljene, da jih niti politika več ne uporablja. Nihče ni govoril o tem, zakaj izvažamo našo hrano in zakaj uvažamo manjvredna živila. Nič besed ni bilo o divjem uničevanju rodovitne zemlje, o zaraščanju, obupni demografski sliki na podeželju, o zapiranju bank, pošt, črpalk, o ureditvi problemov z divjadjo. Prav tako nisem slišal, da bi kateri od kandidatov za ljudskega izbranca omenil, da če pride do cilja, bo uredil razmerja finančnih pomoči. Nihče ni razložil, zakaj begunci dobijo več cvenka kot številni slovenski upokojenci, ki so delali več kot 40 let. Nisem slišal niti predloga, kako zaščititi tiste starše, ki so vse življenje pošteno delali za minimalno plačo, izšolali otroke, bili lojalni državi, danes pa je socialna pomoč višja kot njihova pokojnina. Nič tudi nisem slišal o razvoju visokega šolstva. Če bo šlo tako naprej, bomo v kratkem delali po sistemu »fakulteto v vsako občino«. Seveda ni bilo nič rečenega tudi o sodobni bolezni otrok – debelosti. Ja, v Sloveniji je 85.000 debelih otrok, od tega jih je 7000 zelo debelih. In kar se me še posebej dotakne – niti ene besede nisem slišal o strategiji športa v Sloveniji. Radi se hvalimo, kako športen narod smo, toda vedeti moramo, da gre po navadi za individualiste, ki sami pridejo v svetovni vrh. In tako bi lahko nadaljeval. Saj res. Ni bilo časa za te razprave, ker je bilo treba na plakate izobešati kadavre. Mar res hočemo to?

D. N.

Ampak. Če pogledamo le malo naokrog, hitro ugotovimo, da je s politiko povsod po svetu enako. Obljube, laganje, prepričevanje naivnih, izmišljene afere, obtožbe so metode, ki očitno prinašajo korist. Najbolj evidenten primer, kam lahko politika pripelje državo, je zagotovo Argentina. Nekoč gospodarska velesila je ob zgrešenih potezah povsem skrahirala. In kot da to ne bi bilo zadosti, je ljudstvo po zadnjih volitvah na vrh postavilo populista, ki je stanje le še poslabšal. Pa je mogoče v ZDA boljše? Na oblast so dobili predsednika, ki je imel srečo, da je predsednik močne države, za kar v preteklosti ni nič naredil. In zdaj si drzne govoriti, da bo drugo državo pripeljal v kameno dobo. Kako je že Cankar rekel svojemu Jermanu? »Narod si bo pisal sodbo sam.« Jaz pa bi le dodal, da ima vsaka država tako vlado, kot si jo zasluži. Pa če je komu prav ali ne. Žal.