Profimedia

Nedavno so na enem od programov Televizije Slovenija predvajali dokumentarni film o ustanovitelju ene najbolj razširjenih aplikacij za povezovanje ljudi po vsem svetu Marku Zuckerbergu. Facebook je leta 2004 nastal v njegovi študentski sobi in je bil prvotno namenjen povezovanju študentov v tamkajšnjem študentskem kampusu, a se je njegova uporaba hitro razširila sprva med drugimi študenti po Ameriki, nato pa po vsej celini in končno tudi po vsem svetu. Danes facebook povezuje polovico svetovnega prebivalstva.

Podatek je v vsakem primeru impresiven – en sam osebek, neki ameriški Marko, ki ga nekdanji zaposleni v njegovem podjetju v filmu opišejo kot človeka, ki rad zmaguje, izstopa in se dokazuje, je bil v nekem trenutku ob pravem času na pravem mestu z noro idejo, kot je aplikacija, prek katere so navadni smrtniki imeli z nekaj kliki dostop do podatkov o tem, kaj neki drugi navadni smrtniki v tistem trenutku počnejo, kaj jih zanima in o čem razmišljajo. Marko se je že tistega davnega časa zavedal, kakšno moč ima s tem, ko poseduje takšno goro osebnih podatkov, čeprav takrat morda še ni vedel, kako jih lahko izkoristi sebi v prid (tj. kovanju dobička). A se je tega z leti domislil in danes je praktično nemogoče prikriti in izbrisati kar koli, kar si nekoč delil s facebookom, Marko pa je na račun teh neumnosti postal eden najbogatejših zemljanov.

A če je bil prvoten namen tega družbenega omrežja spoznavanje novih prijateljev, je sčasoma v veliki meri preraslo v prostor za sejanje razdora in konfliktov. S tem ko lahko vsak osebek iz vsakega zakotja zemeljske oble pod izmišljenim ali kar s svojim pravim imenom piše in širi svoje mnenje, je postal svet poln hujskaštva, sovražnega govora in na splošno negativizma. Ker svoje mnenje žal najpogosteje širijo prav tisti, ki nimajo povedati nič pozitivnega. Sociologi bodo rekli, da je to, da lahko vsak človek izrazi svoje mnenje, največja zmaga družbe in demokracije. Seveda, v teoriji gotovo. Ampak demokracija je za pametne …

Facebook, kot lahko izvemo v filmu, je med drugim postal platforma, kjer so si svoj vpliv in na koncu tudi glasove volivcev nabirali prenekateri svetovni voditelji. Tudi najbolj znani slovenski zet. Ta se je leta 2020 namensko odločil, da bo svojo kampanjo vodil prek te platforme, in čeprav so bili, tako pravijo v filmu nekdanji zaposleni na facebooku, mnogokrat v precepu, ali odstraniti njegove (najmanj) provokativne objave ali jih pustiti – šlo je vseeno za morebitnega predsednika ZDA! –, so jih na koncu pustili. Saj ne bo zmagal, je bila takrat menda prepričana večina. Ostalo je zgodovina. Ki se je ponovila lani z njegovo ponovno izvolitvijo. Lahko še kdo zanika moč družbenih omrežij?

Omenjeni film opozarja tudi na to, da so najbogatejši in najuspešnejši ljudje na svetu posamezniki s problematičnimi osebnostnimi lastnostmi. In prav v tem je težava sodobnega sveta. Čeprav lahko na eni strani občudujemo ideje, zagnanost, vloženi trud in konec koncev enormni uspeh Zuckerberga, po drugi strani ni mogoče prezreti njegove arogantnosti, skrajne usmerjenosti k rasti in dobičku in njegove ideologije o absolutni moči. Čeprav je facebook danes ogromno podjetje z več tisoč zaposlenimi (potem ko je o umazanijah podjetja spregovorila žvižgačka, se je sicer preimenoval v Meto, pod katero je združenih več produktov, ne le facebook), ima glavno besedo edino in samo njegov ustanovitelj. Prepričanost, da si tako superioren, pameten in sposoben, da lahko sam odločaš o stvareh, ki imajo vpliv na milijone ljudi po vsem svetu – za to moraš biti malo čez les. Ali pač popoln egocentrik, nesposoben uvida, da lahko le skupina ljudi z različnimi znanji in sposobnostmi sprejema dobre odločitve za vse. In Marko ni edini. Takih prepotentnih možakarjev (no, najbrž tudi žensk) na pomembnih položajih je malo morje v vseh sferah družbenega življenja in v vseh državah tega sveta. Med njimi je kakopak tudi že omenjeni zet. Tip je na oblasti nekaj tednov, pa je že ukinil vso ameriško zunanjo pomoč, izstopil iz Svetovne zdravstvene organizacije in od podnebnega sporazuma ter podpisal izvršni ukaz o vrnitvi plastičnih slamic na trg namesto spodbujanja uporabe bolj okolju prijaznih materialov. Da sploh ne govorimo o tem, da so njegove ideje o prisvajanju in priključevanju tujih ozemelj resnično otročje.

Se moramo v luči vedno bolj razširjenega egocentrizma in ideologije uveljavljanja svoje volje, četudi prek trupel, med tistimi na vodilnih položajih (in na splošno) bati za prihodnost? Gotovo se lahko. Zato je naša naloga, da začnemo kot družba končno spodbujati znanje in sodelovanje. Le oboroženi z znanjem se bomo sposobni zoperstaviti enoumju in skrajnostim. In le s sodelovanjem nam lahko uspejo pozitivni premiki za človeštvo. Pa saj to že vemo, le večkrat moramo iti na led.