Potopis: Kraj, kjer ni korupcije
Tajvan ni bil na mojem seznamu popotnih ciljev. Pa se je naenkrat zavihtel na prvo mesto. Razlogov je bilo več. Na TV je bila dobra dokumentarna oddaja, v kateri so prikazali sodobni Tajvan kot eno od tehnološko najbolj razvitih držav, prav tako je zgled demokracije in ima skoraj ničelno stopnjo korupcije.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Tajvan je praktično edini kraj na svetu, kjer znajo izdelati najmanjše in najučinkovitejše čipe na svetu. Izdelajo več kot 90 odstotkov najnaprednejših mikročipov na svetu, ki jih uporabljamo v pametnih telefonih, računalnikih in pri upravljanju umetne inteligence. Tudi čipi za široko porabo in omrežne naprave se proizvajajo na Tajvanu. Velika svetovna podjetja čipe samo oblikujejo, proizvajajo pa jih na Tajvanu.
V času vladavine stranke Kuomintang je korupcija cvetela. Rodila se je politika »črnega zlata« (črno za organiziran kriminal, zlato za denar) in dosegla vrhunec v letu 1992. Takrat so bile izvedene prve popolnoma demokratične parlamentarne volitve. Sprva je mafija dobila svoje predstavnike v parlamentu, a že v letu 1993 se je začel pregon svetnikov zaradi kupovanja glasov. Do danes jim je uspelo odpraviti drobno korupcijo, podkupovanje uradnikov in policistov, pa tudi sistemsko korupcijo so zmanjšali na minimum in so danes zelo visoko na lestvici držav z nizko stopnjo korupcije.
Pomembno vlogo je odigralo tudi ministrstvo za digitalne zadeve, ki ga je od avgusta 2022 do maja 2024 vodil Tang Feng, znan tudi pod imenom Audrey Tang. Tang je že kot otrok veljal za genija, pri petih letih je bral svetovne klasike, pri šestih se je ukvarjal z napredno matematiko in pri osmih programiral. Del otroštva je preživel v Nemčiji, a se ni mogel prilagoditi srednješolskemu sistemu in se je preselil v Kalifornijo, kjer je sodeloval z univerzama Harvard in Stanford, pri 19 pa je deloval v programerskih podjetjih v Silicijevi dolini. Kot minister je uvedel veliko novosti, predvsem neposredno in vsakodnevno kontrolo porabe državnih sredstev po vseh ministrstvih. Zavzema se za odpravo držav in trdi, da morajo biti nekatere dobrine javne in ne v korist samo peščice ljudi. Pri tem misli predvsem na internet in druge sodobne komunikacije. Sebe označuje kot »postspolno« oz. nebinarno osebo.
Leta 1683 je dinastija Čing Tajvan priključila Kitajski. Leta 1895 so otok prodali Japonski, a se je njihova vladavina končala po koncu druge svetovne vojne. Nastala je Republika Kitajska, ki jo je vodila stranka Kuomintang (KMT) pod vodstvom generala Čang Kaj-šeka. Leta 1949 se je na celinski Kitajski končala državljanska vojna. Komunisti pod vodstvom Mao Cetunga so zmagali in Čang Kaj-šek se je z dvema milijonoma vojakov in uradnikov umaknil na Tajvan. Takrat sta nastali dve Kitajski, Ljudska republika Kitajska in Republika Kitajska na Tajvanu in obe trdita, da sta legitimni vladi Kitajske. Republiko Kitajsko (Tajvan) je priznalo samo 12 držav.
Uradna razglasitev neodvisnosti se sedaj ne zgodi iz dveh razlogov. Peking ima sprejet zakon proti odcepitvi in bi uporabil vojaško silo v primeru razglasitve neodvisnosti, prebivalci in mednarodna skupnost podpirajo ohranitev trenutnega stanja, kjer Tajvan deluje kot neodvisna država in ima lastno vojsko, ustavo, potne liste, valuto in demokratične volitve. Vsake toliko pa vlada v Pekingu grozi z vojaško zasedbo otoka, kar se lahko zgodi vsak trenutek, saj sedanja vlada ZDA ni več tako odločna pri varovanju neodvisnosti otoka.
Akcijske cene vozovnic odločilne
Tajvan meri 36.000 km2 in ima okrog 24 milijonov prebivalcev, BDP pa je popolnoma primerljiv s slovenskim. Vse to je v meni vzbudilo zanimanje za Tajvan, stalni sopotnik Jože pa je našel akcijsko ceno letalskih vozovnic za Tajpej in dileme je bilo konec. Greva, da si vse ogledava od blizu.
Dve tretjini Tajvana sta gorati. Gorska veriga Yushan se vije od severa proti jugu in deli otok na dva dela. Na otoku je več kot 200 vrhov višjih od 3000 m, Žadasta gora pa je s 3952 m najvišja med vsemi. Na vzhodu je ozek ravninski pas, ki ni preveč gosto poseljen. Na zahodu je več ravnine, poseljenost pa precej gosta in imaš občutek, da se povsod razteza eno samo mesto, samo krajevne oznake ločijo mesta med sabo.
Z najetim avtomobilom sva se z letališča v Tajpeju odpeljala proti severu, v pristaniško mesto Keelung, ki so ga ustanovili Španci davnega leta 1626, a se jim je uspelo obdržati samo do leta 1642. V bližini mesta je geološki narodni park Yehliu, v katerem sta morje in veter izoblikovala zanimive kamnite tvorbe. Po več kot 17 urah, prebitih v letalu in na letališču v Pekingu, naju je sprehod med kamnitimi tvorbami ob pljuskanju morja in umirjenem
vedenju obiskovalcev prestavil v neki drug svet, telo se je napolnilo z novo energijo, duša se je začela prebujati iz zakrknjenosti, pljuča so zadihala in bil sem pripravljen sprejemati novo deželo.
Keelung je živahno pristaniško mesto, ki je že vrsto let vrata v Tajpej. Tempelj Vilinske jame in jama Budine roke sta del mreže gorskih morskih jam ob pristanišču Keelung. Nekoč so bile jame zatočišče ribičev pred slabim vremenom, sčasoma pa so postale kraj molitve in čaščenja.
Park še vedno zaprt zaradi potresa
Nekoliko v hribih, nedaleč od Keelunga, je rudarska vasica Jiufen, v kateri je v času dinastije Čing živelo devet družin, zato je vas vsakič, ko so iz mesta prispele pošiljke, zahtevala »devet porcij« in tako je nastalo ime vasi. Pridobivanje zlata je omenjeno že leta 1430, pravo zlato mrzlico pa so doživeli konec 19. stoletja. Danes zlata več ne pridobivajo, lepo ohranjene ozke ulice pa privabljajo množice turistov. Leta 1989 so v vasi posneli film Mesta žalosti, ki se je prvi dotaknil tabu teme upora 28. februarja 1947, ki ga je krvavo zadušil KMT pod vodstvom Čang Kaj-šeka.
Največja turistična znamenitost na vzhodni obali je Narodni park Taroko, velik 360 km2 in poimenovan po soteski Taroko, ki jo je izdolbla reka Liwu. Je ena od treh sotesk na svetu, ki jih je reka izdolbla v čisti marmor. Ime Taroko izhaja iz imena plemena Truku, ki živi na tem območju. Opisi in fotografije na svetovnem spletu so prikazovali čudovito sotesko, reko, slapove, mostove in pohodniške poti. Na vhod sva prispela v drugi polovici septembra in razočarana ugotovila, da je park zaprt. Močan potres je 3. 4. 2024 prizadel celotni Tajvan, a zaradi protipotresne gradnje zgradbe in infrastruktura niso bili tako močno prizadeti. Močno pa je prizadelo sotesko Taroko. S pobočij so se krušile ogromne skale in padale na cesto, razbijale so mostove, obcestne ograje, v enem delu je plaz uničil celotno sprehajalno pot in skoraj v celoti zasipal potok, ki je tekel ob vznožju. Viseči mostovi, namenjeni ogledom parka, so bili uničeni, tudi eden od cestnih mostov se je zrušil. Cesta skozi park je bila zaprta za ves promet, saj je bila še vedno nevarnost padca kamnov in skal na cesto. Ker pa so na drugi strani doline manjši kraji, ki jim je to edina možnost stika s preostalim delom države, so cesto dvakrat na dan odprli za eno uro, da so domačini lahko šli v službo in po nakupih.
V centru za obiskovalce sva si že ogledala fotografije o parku pred potresom in po njem, in ker se je bližala ura odprtja ceste, sva se postavila v vrsto, da si ogledava razdejanje od blizu. Moč narave v njeni ustvarjalnosti lahko občudujemo na vsakem koraku, uničujočo moč pa na srečo vidimo samo ob redkih priložnostih. Potres se je zgodil ponoči, kar je bila sreča v nesreči, ne morem si predstavljati, kaj bi bilo, če bi bila soteska polna turistov.
Kakšna sila je divjala, kako velike in težke so morale biti skale, ki so razbijale mostove in ceste, kot da so iz lesa, zvijale varovalne ograje iz debelega železa in popolnoma spremenile podobo doline. S ceste so v času od potresa do najinega obiska že odstranili večino skal in označili manjkajoče ograje ob cesti in mostovih, a prizori razdejanja so bili takšni, da se ti besede zataknejo v grlu in samo nemo strmiš, po glavi pa ti divja tisoče misli, kaj bi se zgodilo, če bi se sedaj potres ponovil. Šele po vrnitvi v center za obiskovalce sem ponovno zajel zrak s polnimi pljuči. Prej si nekako nisem upal ne govoriti ne polno dihati, da ne bi porušil krhkega ravnovesja, ki se je ponovno vzpostavljalo v soteski.
Lilije, boljše kot ocvrti krompirček
Kakšni dve uri vožnje južno od parka je gora Sixty Stone, ki naj bi dobila ime po tem, da so Japonci posekali vsa drevesa in je ostalo na gori 60 velikih skal. Letno cvetenje lilij, rumenorjavih maslenic in lep razgled na vzhodno riftno dolino privabijo na goro tisoče turistov. Oranžne lilije cvetijo vsenaokrog in dajejo občutek, da si zabredel v oranžno morje. Lilija je bogata s hranili in železom in jo uporabljajo kot okras, začimbo, kot surovino za izdelavo riževega papirja in kitajska zdravila. Posušene cvetove lilij sem že doma uporabljal kot dodatek azijskim jedem, na gori pa so jih pripravljali namočene v testo in ocvrte. Boljše kot ocvrti krompirček.
Ko se spustiš z gore Sixty Stone in zapelješ proti kraju Chishang, te levo in desno spremljajo skoraj nepregledna polja riža. Prav zanimivo se je ustaviti in opazovati živo zelene rastline, kako valovijo v vetru in odbijajo svetlobo v različnih odtenkih zelene.
Rt Eluanbi v narodnem parku Kenting je najjužnejša točka Tajvana. Tam se je najina pot obrnila proti Tajpeju, po zahodni, bolj ravninski in s tem tudi gosteje naseljeni strani otoka.
V mestu Donggang sva si ogledala taoistični tempelj Donglong, ki je bil zgrajen leta 1790. Posvečen je gospodu Wenu, beseda wen se v hokkienski in mandarinski kitajščini izgovarja enako kot kuga. V templju je spravljena lepo izrezljana in okrašena ladja, ki jo sežgejo na festivalu kraljevih čolnov, ki ga organizirajo vsaka tri leta.
Donggang je pristaniško in ribiško mesto, v katerem ne sme manjkati ribja tržnica. Na poti tja sva naletela na prostor, kjer so čistili in razkosavali precej velike ribe, ulov tiste noči. Ker so bila velika vrata na stežaj odprta, sva se ustavila in si dovolila ogledati, kako razkosavajo ribe. Na tržnico sva prišla ravno v času opoldanske manjše gneče in sva si lahko v miru pogledala in fotografirala številne vrste rib, školjk, rakov, morskih kumar in še kakšnih drugih nam precej neznanih dobrot iz morja.
Presenetilo me je precejšnje število manjših morskih psov, predvsem pa polni pladnji oči morskih tunov. Menda veljajo za posebno specialiteto. Oči se najpogosteje počasi dušijo v mešanici sojine omake, riževega vina, ingverja in česna, lahko pa se spečejo v ponvi s sezamovim oljem. Notranjost očesa postane želatinasta in kremasta in spominja na kostni mozeg. Leča postane trda in se običajno izpljune. Oči so bogate z omega-3-maščobnimi kislinami, kolagenom in beljakovinami. Pogosto jih strežejo v barih kot prigrizek ob pijači. Za nas precej nenavaden prigrizek, za vzhodno Azijo pa nekaj običajnega.
Raje oko tuna kot kisla kumarica
Razliko med našimi in njihovimi predstavami o okusni hrani mi je dal prizor v hotelu pri zajtrku. Hotel, takšen precej moderen, minimalističen v opremi, kar nekako snobovski, je za zajtrk med drugim ponujal sendvič na zahodnjaški način. Pri sosednji mizi si ga je naročila tudi dama srednjih let, po oblačilih in obnašanju je bila videti premožna. Ko je prvič zagrizla v sendvič, se je nakremžila, grižljaj diskretno izpljunila in pogledala v sendvič, kje je tisto, kar jo je zmotilo. Na srečo je imela dolge nohte, da se ni s prsti dotaknila stvari, ki je naredila sendvič neužiten, in je lahko z nohti izvlekla kislo kumarico in jo odložila na krožnik. Obraz je izdajal, da so zanjo kisle kumarice nekaj neužitnega, odvratnega, imel sem občutek, da bi ji kakšna očesa morskega tuna veliko bolj teknila.
Postaja podzemne železnice Formosa Boulevard, ki so jo zgradili v pripravah na svetovne igre leta 2009, postaja ena večjih znamenitosti mesta Kaohsiung na zahodni obali Tajvana. Postaja je znana po svoji kupoli svetlobe, ki jo je zasnoval italijanski umetnik Narcissu Quagliata. Premer ima 30 metrov in je sestavljena iz 4500 steklenih plošč, ki s pomočjo različnih barv in svetlobnih učinkov ustvarjajo različne prizore.
Za pomiritev duše pa je na voljo jezero Lotos, kjer sta bila najlepša templja Zmaja in Tigra v obnovi in prekrita s ponjavami. Na srečo pa so še drugi paviljoni in templji, ki se s svojimi pisanimi barvami zrcalijo v jezeru. Prav paziti je treba, da te kakšen zmaj ne požre. Če pa že, pa je tako velik, da se lahko sprehodiš po njegovem dolgem telesu in zadaj izmuzneš ven.
Naju pa je čakalo še jezero Sonca in Lune, pa vožnja s starinskim vlakom, pa čari velemesta Tajpej in še kaj.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
