Jure Kljajić

Mineva 106 let od takrat, ko so se Prekmurci združili s preostalimi Slovenci v matični domovini. Več kot stoletje, v katerem smo zamenjali več držav, političnih sistemov in gospodarskih modelov, kot ima povprečen človek parov nogavic. Od industrijske revolucije in svetovnih vojn do razpada Jugoslavije in osamosvojitve, od dinarjev, mark in tolarjev do evra.

Danes smo evropski državljani, podpisniki mednarodnih pogodb in uporabniki digitalnih podpisov, a v matici nas prepogosto še vedno vidijo kot drugo-, če ne tretjerazredno provinco. Ostajamo pokorni in uslužni, hvaležno sprejemamo vsak drobiž iz Ljubljane in Bruslja, medtem ko se pri gostilniškem omizju jezimo, na družbenih omrežjih pišemo ogorčene komentarje in prebiramo novice o nevihtnih celicah, prometnih nesrečah v Medžimurju in pogrešanih soimenjakih ljubljanskega župana v Zagrebu.

Stavimo na turizem. Špricar, bograč, gostoljubnost in raj za kolesarje – kako pač drugače. Tudi če ni potrebe, še spustimo ceno. Ali pa jo brezkompromisno navijemo, a kakovost storitev pustimo na ravni Bangladeša. Hočemo živahen utrip podeželja, a se pritožujemo nad hrupom. Imeli bi delovna mesta, a gledamo zviška na investitorje. Zemlje in prazne hiše ne prodamo, čeprav ju sami ne potrebujemo.

Medtem se v prestolnici odločitve o projektih, vrednih sto milijonov, sprejemajo čez noč. Dvorane, železniške proge, obvoznice, športni centri, celo bazeni – brez oklevanja. Pri nas pa se za drobiž z državnih in evropskih razpisov, kjer si peščica razvojniških fosilov že desetletja podaja žogico, prepiramo na mrtvo. Polemike vzbuja celo kraj regijske proslave!

Vsi bi imeli infrastrukturo, a »v tej koheziji za to ni denarja«. Hop – 175 milijonov kohezijskih sredstev za ljubljansko železniško postajo odobrenih! Mi pa nestrpno čakamo na naslednji krog dogovora za razvoj regije, kjer je beseda razvoj raztegnjena v neskončnost. Še bolj pa je razvoj opevan v besedni zvezi trajnostni razvoj,  izrazu, ki lahko pomeni vse in nič. 

Naj živi Pomurje, naj živi Prekmurje, še stoletja. Z matico vred, seveda. Predvsem pa z nekaj več samozavesti, da si sami določimo svojo ceno, svojo vrednost in svoje prioritete. Ker če čakamo, da nas bo matica sama od sebe prepoznala kot enakovredne, bomo naslednjih sto let spet praznovali z enakimi govori, vljudnostnimi obiski najvišjih predstavnikov države (ali pa brez njih, odvisno od njihove organizacije dopustov), ob enakih mizah in z enakimi pritožbami.