Jure Kljajić

Panoji, plakati, digitalni zasloni in oglasi na avtobusih so postali del našega vsakdana. Tako zelo smo se jih navadili, da jih skoraj ne opazimo več. A prostor jih opazi. In posledice čutimo vsi.

Zunanje oglaševanje je postalo nebrzdana tekma za pozornost. Vsak kvadratni meter prostora je potencialna površina za sporočilo, ki nas nagovarja – ne le k nakupu, temveč tudi k temu, da odvrnemo pogled od dogajanja na cesti. Oglasi ob prometnicah so dokazano moteči. Oglaševalci sami oglašujejo svoje lokacije s številom mimo vozečih vozil – torej z njimi merijo neposredno na voznike. Zakonodaja nam med vožnjo prepoveduje uporabo telefona in slušalk zaradi varnosti, hkrati pa dopušča agresivne vizualne dražljaje ob cestah. To je nedosledno in nevarno.

Posebej kritične so mestne vpadnice, kjer visoka gostota prometa pomeni večjo nevarnost ob vsakem trenutku nezbranosti. Oglaševalski panoji ob takih cestah so tihi, a potencialno smrtonosni spremljevalci vsakodnevne vožnje. Nihče se ne vpraša, kako bi potniki v avtobusu v sili razbili steklo, če je prekrito z oglasno folijo. Nihče se ne vpraša, kako se počuti nekdo, ki je plačal prevoz, zdaj pa skozi okno ne vidi skoraj nič – le drobne luknjice skozi reklamni filter.

Jure Kljajić

Agencija za varnost prometa je pred kratkim izvedla raziskavo o vplivu obcestnih oglasov na zbranost voznikov. Rezultati so jasni: oglaševanje ob cestah negativno vpliva na zbranost in povečuje tveganje za nesreče. Poleg tega si večina ljudi oglasov ob cestah sploh ne želi. A oglaševanje ne ogroža le prometne varnosti. Vpliva tudi na naše psihično počutje. Neprestano izpostavljanje oglasnim sporočilom nas utesnjuje, ustvarja občutek pritiska in lahko prispeva k razvoju anksioznosti. To ni več zgolj vprašanje estetike – gre za zdravje in dobrobit ljudi.

Javni prostor naj bi bil urejen po meri človeka, ne kapitala. Nihče nas nikoli ni vprašal, ali si tako vsiljivo oglaševanje sploh želimo. Sklicevanje na ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude pogosto ignorira nadaljevanje iste določbe – da ima ta pobuda meje, ko trči ob javni interes. In javni interes je prometna varnost. Je zdravje. Je urejen, pregleden in varen prostor za bivanje. Je skrb za kulturno in naravno dediščino. Tega ne bi smela preglasiti nobena blagovna znamka in nobena oglaševalska pogodba.

V iniciativi Očistimo Slovenijo reklamnih panojev ne zahtevamo čudežev. Zahtevamo, da se problem začne obravnavati resno, sistemsko in strokovno. Država, občine, urbanisti, krajinski arhitekti, prometni in vedenjski strokovnjaki – vsi morajo sesti za skupno mizo in postaviti jasna pravila. Ne zato, ker smo proti oglaševanju, ampak zato, ker smo za prostor. Za varen, zdrav in urejen prostor, ki pripada ljudem.

Imamo nekaj predlogov rešitev, a ne želimo biti tisti, ki zarisujejo meje. To naj naredijo stroka in odločevalci. Mi pa bomo še naprej opozarjali, da z oglaševalsko invazijo izgubljamo nekaj zelo dragocenega – prostor, ki naj pripada ljudem, ne blagovnim znamkam. Čas je, da si prostor vzamemo nazaj.