Intervju: Harmonikar z goričkimi koreninami po dva Guinnessova rekorda
Robert Goter, po očetu Goričanec, bo sredi maja skušal preseči dva Guinnessova rekorda. Podjeten in motiviran je že od malih nog, na kar so vplivale tudi počitnice pri stari mami v Kovačevcih in prodaja nabranih gob.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Robert Goter je slovenski virtuoz na harmoniki. Velenjčan je v svoji bogati glasbeni karieri na tekmovanjih pobral številna priznanja in plakete, za igranje na to priljubljeno glasbilo pa navdušil marsikaterega otroka. Javnosti manj znano pa je, da je po očetovi strani Prekmurec. Z njim smo se pogovarjali o spominih na počitnice na Goričkem in o bližnjem postavljanju dveh Guinnessovih rekordov.
V enem od nedavnih medijskih nastopov ste dejali, da imate prekmurske korenine.
»Res je, moj oče izvira z Goričkega, iz Kovačevec. Kasneje se je odpravil v srednjo rudarsko šolo v Velenje in ostal na Štajerskem. Celotna osnovnošolska leta sem zelo rad hodil na počitnice k stari mami v Kovačevce in veliko sva nabirala gobe. Po stričevi smrti pa sem na Goričkem podedoval tudi nekaj zemlje in hiško, tako da sem res pol Prekmurec.«
Imate lepe spomine na preživljanje počitnic v Prekmurju?
»Zelo, stara mama me je imela zelo rada, jaz pa njo. Eden od razlogov za prijetne spomine je prav nabiranje gob. Spomnim se, da je pri dveh hišah, Bagarijevih in Ropoševih, ob večerih potekala tudi prodaja. S staro mamo sva zjutraj ob 5. uri vstala, prvi obhod sva imela do 8. ure, opoldne sem šel sam še za kakšno uro, potem pa skupaj popoldne še enkrat.
Zvečer sem sedel na kolo, na svoj poni, in šel prodajat, izkupiček od prodaje pa je ostal meni. Stara mama je imela pokojnino iz Avstrije in mi je dala še kakšne šilinge, stric pa je delal v Nemčiji in od njega sem dobil marke. S počitnic sem tako prišel kot eden najbogatejših otrok v razredu (smeh).
Še danes se tudi spominjam, da sva hodila na avtobusno postajo v Mačkovce in se nato peljala v Mursko Soboto nakupovat. Takrat še ni bilo trgovin v domala vsaki vasi. Vsakič sva se ustavila pri kiosku v bližini avtobusne postaje in kupila piščanca ter pomfrit.
V bližnji Diani sva si nato naročila pijačo in razgrnila hrano in še danes vem, da naju je natakar začudeno vprašal, kaj počneva. Spomini so res lepi. Sicer pa še prihajam v Prekmurje nekajkrat na leto in urejam okolico, imam pa tudi nekaj daljnih sorodnikov.«
Slovenci vas poznajo po igranju na harmoniko. Kdaj ste se začeli ukvarjati z glasbo?
»Harmonika mi je postala všeč, ko sem prvič slišal njen zvok, že v zgodnjih letih. Kjer koli smo bili in je kdo igral harmoniko, sem jih vedno prosil, naj še kakšno zaigrajo. Pri devetih letih sem nato na mojo srečo od očima dobil prvo harmoniko in takrat se je vse skupaj začelo.
Najprej me je učil sosed Zdravko Dolinšek, zatem Slavko Kovše in Franci Zeme. Okoli leta 1991 sem prišel k Branetu Klavžarju in bil pri njem dobri dve leti. Moja ljubezen in znanje sta rastla, uspehi pa so prihajali.
Leta 1993 sem dobil srebrno plaketo na tekmovanju Zlata harmonika Ljubečne, naslednji dve leti pa zlato. Leta 1994 sem bil zmagovalec tega tekmovanja po mnenju občinstva in vse to me je nekako zastrupilo. Leta 1997 sem na evropskem tekmovanju zasedel prvo mesto, leta 1999 pa postal absolutni svetovni prvak v Italiji.«
Res številni uspehi. Kaj vam igranje na harmoniko pomeni?
»Največ, poleg otrok in družine, seveda. Harmonika me izpopolnjuje in na odru res živim. Ko nastopam za druge, se mi zdi, da dobim še eno srce, ki se vključi v moj sistem. Rad tudi poslušam dobro glasbo. Lahko povem, da imam okoli 60, 70 avtorskih skladb in lepo je, ko slišiš mlade, da igrajo katero od njih.
Tako kot smo mi včasih poslušali Franca Miheliča, Slavka Avsenika in druge ter igrali njihove skladbe. Star sem 50 let, in ko slišiš svojo pesem na radiu, tekmovanjih, družbenih omrežjih, vidiš, da boš res nekaj pustil na tem svetu.«
Imate pa tudi svojo glasbeno šolo in znanje prenašate na druge. Si lahko kdaj prestar za učenje harmonike?
»Podjeten sem bil že v mladih letih. Pri 16 letih so me znanci prosili, da bi njihovega sina učil igranja, in seveda sem privolil. To je bil nekakšen uvod, pozneje pa sem se z motorjem vozil po okoliških vaseh in na domovih učil tiste, ki so izrazili željo. Ko sem si kupil prvi avto, se je to le še stopnjevalo. Pot me je zanesla tudi v Avstrijo, kjer prav tako poučujem že več desetletij.
Ko sem začenjal, so prevladovali mlajši učenci, nekje po prelomu tisočletja pa se je za učenje harmonike odločalo tudi vse več starejših. Moj najstarejši učenec je star okoli 70 let. Marsikdo je imel to željo, pa prej ni imel denarja ali volje. Prepozno ni nikoli! Pomembni so talent, posluh in vaja. Če imaš prva dva, je lažje, ampak navadno pridejo dlje tisti, ki primanjkljaj talenta in posluha nadomestijo s pridnostjo in vajo.
Ponosen pa sem na vse učence, ne le na tiste, ki so zmagovali na tekmovanjih. Lahko se sicer pohvalim, da smo vzgojili večkratne državne, evropske in svetovne prvake in nekateri moji učenci imajo sedaj že svoje šole in tudi sami prenašajo znanje. Vsekakor pa sem vesel, da me je življenje poneslo na glasbeno pot, čeprav sem po končani gimnaziji študiral ekonomijo v Mariboru. Saj veste, za vsak primer, ampak nisem se pa nikoli zaposlil na tem področju.«
Ne moreva mimo vaših velikih načrtov, ki jih imate za maj. Takrat želite preseči kar dva Guinnessova rekorda. Eden od njih je najdaljše neprekinjeno igranje na harmoniko, kar ste poskusili že lani. Kaj ste se takrat naučili?
»Dogajanje bo potekalo med 13. in 16. majem v velenjskem parku Vista. Najdlje je neprekinjeno na harmoniko igrala Francozinja in se ustavila pri 80 urah in 53 minutah. Lani sem skušal ta mejnik preseči in prišel do 58 ur in pol. Zame je bila to velika izkušnja, ker vaje za to ni. Francozinja je najboljši čas dosegla v četrtem poskusu, jaz pa upam, da mi bo uspelo v drugem.
Lani sem se naučil, da moram biti na svežem zraku in sončni svetlobi, takrat sem igral v zaprtem prostoru, da moram imeti ob sebi maserje in da potrebujem psihološko pomoč. Pri 58 urah sem se lani malo izgubil, neverjetno je, kaj možgani delajo s tabo po toliko časa brez spanja.
Tokrat bo podiranje rekorda osredotočeno le na to, medtem ko je bilo lani, kot da izvajam 58-urno veselico. Igral sem, pelo in plesalo se je, ljudje so praznovali ob meni rojstne dneve ... Maja pa bom občasno igral v določenem hipnotičnem stanju in se miselno spočil, čeprav bom igral. S psihologinjo to vadiva tedensko že od januarja in to bo velika pridobitev.
Imam natančno določen program stotih pesmi, ki jih bom ponavljal, ter pripadajočo računalniško aplikacijo, poudarek bo tudi na prehrani, saj je pomembno, da me živila ne bodo uspavala.«
Vse je torej skrbno načrtovano. Upajmo, da vam uspe, prav tako še drug rekord, ki ga lovite. Zbrati želite več kot pet tisoč harmonikarjev in zaigrati z njimi.
»Vrhunec dogajanja bo 17. maja, ko želimo preseči rekord v skupinskem igranju na harmoniko. Lani je bil rekord postavljen na Kitajskem, ko je skupaj zaigralo 5282 glasbenikov. Zanimivo je, da je od leta 2017 do leta 2025 veljal rekord 2160 harmonikarjev, mi pa smo nekaj tednov pred dogodkom prejeli 2240 prijav.
Še kakšnih petsto se jih bo gotovo prijavilo iz šol, potem pa potrebujemo še druge pogumne Slovence, da se prijavijo na vistarekord.si in pridejo v Velenje, kjer bo praznik harmonike.
Po moji oceni igra harmoniko v Sloveniji od 30 do 50 tisoč ljudi, po nekih ocenah pa naj bi bilo po domovih od 100 do 120 tisoč harmonik. Verjamem, da nam bo uspelo, tudi nagradni sklad pripravljamo in med sodelujoče bomo med drugim razdelili pet diatoničnih harmonik. Zavedam se tudi, da bo velika motivacija za ljudi, če sam prej postavim osebni rekord.«
Je danes po vaših opažanjih zanimanje za narodnozabavno glasbo večje kot pred leti, desetletji?
»Vsekakor, mislim, da je najvišje doslej. Na veselicah igrajo ansambli, mladina pozna besedila. Ko sem bil jaz star 17 let, si bil zasramovan, če si poslušal in igral tako glasbo. Na srečo so se ti časi spremenili. Nekoč so bili frajerji tisti, ki so igrali kitaro, zdaj so tisti, ki igrajo na harmoniko, kar je razveseljivo. To je naša identiteta in lahko smo ponosni na Avsenike, Slaka, Miheliča in na vse legende, ki so nam mlajšim tlakovale pot.«
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
