Stanko Bensa

V taborišče Sarvar na Madžarskem so bili internirani naši predniki 22. in 23. junija 1942. Pred njimi so v tem taborišču že bili taboriščniki iz Vojvodine in nekaj Židov. V tistem času so madžarske oblasti z zasedenih območij izseljevale vse, ki niso imeli madžarskega državljanstva pred letom 1918 ali pa niso bili njihovi potomci. Tako so v to kategorijo nezaželenih spadali tudi primorski in istrski kolonisti, ki so se v Prekmurje preselili po prvi svetovni vojni.

V taborišču so bili zaprti od leta 1942 do 1945. Osvobodile so jih enote Rdeče armade v drugi polovici marca 1945.

Enote Rdeče armade so vkorakale v mesto Sarvar brez posebnih bojev. Ob njihovem prihodu so se pazniki v taborišču razbežali, vojaki so tako našli skoraj prazno taborišče. Na lesenih pogradih je bilo le nekaj onemoglih starcev. Preostali taboriščniki so bili na delu po raznih madžarskih pustah. Večino naših taboriščnikov, približno 300, so pozimi 1944 nemške enote odpeljale v taborišče Rechnitz na avstrijsko-madžarski meji. Tja so odvedli vse taboriščnike, sposobne za delo. V raztrganih čevljih in oblekah so v hudi zimi morali kopati strelske jarke za obrambo Avstrije pred prihodom Rdeče armade.

Osebni arhiv

Takoj po osvoboditvi taborišča Sarvar so se ruske enote napotile proti avstrijski meji in taborišču Rechnitz. Tam so bili ob naših prednikih internirani tudi Židi in Rusi. Dan pred osvoboditvijo taborišča so Nemci odvedli vse Žide. Sami so si morali izkopati grobove in tam so jih vse postrelili. Ruske taboriščnike pa so nagnali na vlak in jih odvedli v notranjost Nemčije. Naše taboriščnike so nameravali odpeljati naslednji dan, vendar so jih ruske enote prehitele. V noči pred zavzetjem taborišča so vsi pazniki zbežali. Na dan osvoboditve zjutraj je bilo taborišče nezavarovano. Naši taboriščniki so se takoj organizirali in zbežali v bližnji gozd. Po nekajurnih bojih je vse potihnilo.

Takrat se je nekaj starejših moški odpravilo iz gozda pogledat, kaj se dogaja. Kakor hitro so stopili iz gozda, so jih zajeli ruski vojaki. Odvedli so jih do poveljnika. Ker je bilo med njimi nekaj borcev iz prve svetovne vojne, ki so bili v ruskem ujetništvu, so znali rusko. Poveljniku so pojasnili, da so taboriščniki ter Slovenci oziroma Jugoslovani. Takrat jim je poveljnik naročil, naj takoj zberejo vse taboriščnike in čim hitreje zbežijo v zaledje bojev. Razložil jim je, da bodo na bojišču zdržali do večera, nato se bodo umaknili, ker Nemci dovažajo velike okrepitve. Pri begu čez bojno črto je bila ubita ena od taboriščnic, doma iz Petišovec. Ker je bila bojna črta stalno obstreljevana, so jo morali pustiti kar tam, kjer je padla. Vsi drugi so se napotili proti Sarvarju. Tja so prispeli po nekajdnevnem pešačenju. V tem času so se vrnili v taborišče tudi drugi taboriščniki, ki so bili na delu v pustah.

Manjša skupina taboriščnikov je takoj po osvoboditvi taborišča nadaljevala pot domov peš ob fronti, ki se je pomikala proti Prekmurju. Dovoljenje so dobili od ruskega poveljstva. Ta skupina je štela kakih deset taboriščnikov. Pot do Petišovec in Benice so prehodili v štirinajstih dneh. Tako so 28. marca prišli na svoje izropane in porušene domove.

Doma na Benici so se v vasi še zadrževali Nemci. Enote Rdeče armade so se ustavile na lendavskem bregu in obstreljevale nemške enote, ki so se pomikale ob Muri proti Avstriji. Že kmalu po njihovem prihodu so iz smeri Murske šume ruske enote osvobodile Benico. Pri tem je bil ubit mlad ruski vojak in pobiti štirje nemški vojaki.

Drugi taboriščniki so še nekaj dni ostali v taborišču Sarvar. Za hrano je poskrbela ruska armada. Po nekaj dneh, ko so se zbrali vsi taboriščniki, so jih z vlakom poslali v Novi Sad. Vojvodina je bila že osvobojena, vendar so odšli v Novi Sad predvsem zato, ker so tam bili njihovi otroci.

Osebni arhiv

Velika zahvala gre predvsem Pravoslavni cerkvi iz Novega Sada in njihovemu predstojniku, ki je dosegel pri madžarskih oblasteh, da lahko vse otroke do šestnajstega leta vzamejo iz taborišča in jih dajo v rejo kmečkim družinam v Bački. Tako so že avgusta 1942 odpeljali v Bačko 250 otrok Primorcev in Istranov, jih tako zavarovali pred velikim trpljenjem v taborišču in marsikateremu tako rešili življenje.

V Novem Sadu so ostali do maja. V tem času so poiskali svoje otroke in čakali na konec vojne. Kmalu po uradnem koncu vojne so jih partizanske enote z vlakom poslale proti Prekmurju. Ker je bila proga na več mestih uničena, so potovali po Madžarski do Velike Kaniže. Dlje vlak ni vozil in so pot nadaljevali peš do mejnega prehoda Pince. Tja so prispeli 16. maja. Tako se je po treh letih kalvarije končalo trpljenje v drugi svetovni vojni za primorske in istrske koloniste.

V društvu Primorci in Istrani smo se odločili, da bomo zaznamovali 80 let osvoboditve taborišča Sarvar. Osem članov društva je 14. marca odpotovalo v Sarvar, kjer smo na pokopališču pri spomeniku položili venec in prižgali sveče. Isto smo naredili tudi pri nekaj grobovih naših prednikov. Stavba taborišča je porušena, je pa ohranjen del taboriščne stene, na kateri je spominska plošča. Moram omeniti, da mesto Sarvar vzorno skrbi za pokopališče, na katerem počivajo naši predniki. Moti pa me odnos Občine Lendava. Takrat, 1942. leta, je bilo v taborišče odgnanih približno deset odstotkov občanov Občine Lendava. Spomin na njihovo osvoboditev bi lahko vsaj ob večjih obletnicah kulturno zaznamovali. Tudi lendavska osnovna šola in srednja šola bi ta dan lahko posvetili uro zgodovine tem dogodkom, da bi mladi spoznali pravo zgodovinsko resnico. Mi, potomci teh trpečih ljudi, smo se zaobljubili, da njihovega trpljenja ne bomo pozabili in bomo poskrbeli za ohranjanje njihovega spomina.