Osebni arhiv

Silvija Rajnar je mamica iz Motvarjevec, ki v času svojega porodniškega dopusta svojemu otroku pripravlja različne aktivnosti, s katerimi se ta skozi igro uči in razvija. Hitro je opazila, da so mu najbolj všeč tiste, ki so bile čisto njegove – z njegovimi najljubšimi stvarmi. Ob tem se ji je porodila ideja, da bi lahko začela ustvarjati tudi za druge otroke, in tako je nastala Otrokova mapica.

»Prvi odzivi so bili res lepi, dobila sem ogromno podpore tudi od partnerja, zato sem se odločila, da odprem popoldansko obrt in poskusim. Tako je iz ene domače mapice nastal cel projekt, ki zdaj raste skupaj z mano,« opisuje Rajnarjeva, ki jo je z otroškim svetom zbližala že srednja šola, obiskovala je namreč srednjo vzgojiteljsko šolo. »Na koncu se sicer nisem odločila za nadaljevanje študija v tej smeri – in zdaj mi je za to malo žal, ker sem ugotovila, da me delo z otroki resnično izpolnjuje. Morda tudi zato zdaj toliko bolj uživam v tem, kar delam.«

Osebni arhiv

Vsaka mapica je unikat

Mapica običajno vsebuje 10 nalog, ki jih vedno prilagodi glede na starost, zanimanja in potrebe posameznega otroka. Vključujejo različne tipe aktivnosti – od simbolnih, domišljijskih in družabnih iger do povezovalnih nalog, sestavljanja, razvrščanja in vaj za fino motoriko. »Vsaka mapica je unikat in res narejena z mislijo na enega otroka,« tako Rajnarjeva, ki vsakega starša povpraša o otroku, saj prav oni najbolj poznajo svojega otroka – kakšna so njegova zanimanja, kaj ga pritegne, kaj rad počne in če imajo morda kakšen poseben izziv, ki bi ga želeli vključiti v mapico na igriv način.

Pogosto si starši želijo spodbuditi pranje zobkov, odvajanje od dude ali plenic, ali pa dati poudarek na določena področja, kot so barve, liki, številke, spoznavanje ure ali razvoj fine motorike. »Na tej osnovi izberem teme in naloge, ki bodo otroka najbolj pritegnile. Nato vsak element grafično oblikujem, natisnem, plastificiram, režem, sestavim in ročno dokončam. Vsaka mapica nastaja več ur, a z veseljem in z mislijo na konkretnega otroka.«

Osebni arhiv

Personalizacija ji je pri mapicah ključna. Otroci se veliko bolje odzovejo, ko prepoznajo sebe v nalogah – ko vidijo svoje ime, svojo najljubšo žival, risani lik ali barvo. To jih ne samo pritegne, ampak jim tudi da občutek, da je nekaj res narejeno samo zanje. Naloge jih spodbujajo k razmišljanju, povezovanju, primerjanju, ustvarjanju in razvijanju različnih spretnosti, brez da bi imeli občutek, da se učijo. Pogosto niti ne opazijo, da med igro vadijo barve, oblike, štetje, logiko, koncentracijo ali fino motoriko.

Rajnarjeva ima v mislih tudi starost in razvojno stopnjo. Naloge prilagodi glede na to, kaj otrok že zna, kaj zmore in kje ga lahko spodbudi, da naredi korak naprej. »Triletniku ne bom dala enakih nalog kot petletniku, prav tako pri mlajših pazim, da so elementi večji, bolj pregledni in da je naloga razumljiva že na pogled,« nadaljuje sogovornica, ki pa je pripravila tudi mapico, posvečeno punčki, ki uživa v vlogi kozmetičarke. »Ena punčka, ki je oboževala šminkanje, je na primer dobila svojo mini trgovino z ličili – ob tem pa vadila razvrščanje, štetje in simbolno igro.«

Osebni arhiv

Odzivi jo ganejo

Mapice najpogosteje kupijo starši za svojega otroka ali kot darilo za druge. Mapico pogosto podarijo tudi stari starši, tete, botri ali prijateljice, ki želijo nekaj drugačnega in osebnega. »Včasih me kdo odkrije po priporočilu ali ker je videl, kako se je otrok razveselil mapice, in potem naroči še za bratca, sestrico ali prijateljičinega malčka. Zelo lepo je videti, ko se zgodba širi naprej,« pripoveduje sogovornica, ki je vesela tudi povratnih informacij vzgojiteljic, ki so mapice videle in jih pohvalile. Najbolj se je sicer dotaknejo starši, ki ji pošljejo posnetek, kako otrok z navdušenjem raziskuje svojo mapico, ali pa ji zaupajo, da otrok z njo prvič reže s škarjami ali brez težav loči barve, s katerimi je prej imel težave.

Silviji pomeni delo z otroškimi vsebinami ogromno, v ustvarjanje je združila vse, kar jo veseli – domišljijo, toplino, ustvarjalnost in stik z otroškim svetom. V prihodnosti si želi, da bi projekt zrasel do te mere, da se bo nekoč lahko posvetila samo temu. »Ustvarjanje me običajno tako potegne vase, da bi najraje ostala samo v tem. A se učim tudi, kako usklajevati vse ostale vidike – komunikacijo, prisotnost na družbenih omrežjih, organizacijo naročil in pripravo pošiljk,« tako sogovornica, ki pravi, da je nadvse hvaležna za svojo družino, ki jo pri tem podpira.

Ima tudi svojega triletnega pomočnika, ki ji pomaga izrezovati, lepiti in preizkušati naloge. Sicer pa, ko pomočnik zaspi, Rajnarjeva ustvarja v miru in pusti, da ideje stečejo. Tako že nastaja tudi nekaj novega, kar pa je za javnost zaenkrat še skrivnost. Ponudbo si želi razširiti, odprta je tudi za sodelovanja, vendar vedno na način, da bo še vedno osebna, uporabna in otrokom zanimiva. »Idej imam veliko, ampak rada jim dam čas, da dozorijo na pravi način,« sklene sogovornica.