Maja Hajdinjak

V evangeličanskem centru v Murski Soboti so predstavili zbornik z naslovom Sledi Prekmurja čez ocean: izseljenske zgodbe o življenju Prekmurk in Prekmurcev v Bethlehemu v Pensilvaniji, ki jih je zbrala Klaudija Sedar. Iz njih izvemo, kako so izseljenci prišli v Ameriko, kako so se v novi domovini znašli, zaživeli in sooblikovali mesto Bethlehem, ob tem pa ohranjali jezikovno, kulturno in cerkveno življenje, ne nazadnje pa tudi, kakšne sledi so ostale za njimi.

Bethlehem prekmurskim Slovencem ni bil tako tuj, kot bi se morda zdelo na prvi pogled, kajti v njem so začutili neko pristnost, na obrobju mesta je bilo tudi precej obdelovalne zemlje, tako da so lahko nadaljevali tiste dejavnosti, s katerimi so se ukvarjali doma. Zelo pomembno vlogo v življenju izseljencev – ne samo prekmurskih, kajti v Bethlehemu so se naselili tudi številni izseljenci iz drugih držav – je imela jeklarna, ki je bila ustanovljena leta 1904 in pridružena železarni, ki je delovala že od sredine 19. stoletja. V tej jeklarni so se zaposlili skoraj vsi izseljenci, ki so prihajali, kajti delovnih mest je bilo zelo veliko, tako da so lahko začeli delati, kakor hitro so prišli, to pa jim je podarjalo tudi neko ekonomsko varnost, zaslužek, da so potem lahko gradili novo življenje in si sčasoma lahko kupili hiše. Jeklarna v Bethlehemu je bila druga največja proizvajalka jekla v ZDA in tudi največja ladjedelnica na svetu, tako da je imela zelo pomembno vlogo v življenju številnih izseljencev. V jeklarni so se najpogosteje zaposlovali moški, vmes tudi ženske. Te so se večinoma zaposlovale v različnih drugih tovarnah, predvsem tobačnih in tekstilnih. Tako sta bila v novi domovini po navadi zaposlena oba, mož in žena, ženske so redko ostajale doma. Danes je ob ostankih jeklarne postavljen muzej.

Osebni arhiv

Poleg zaposlitvene varnosti so izseljenci po prihodu v ZDA iskali tudi duhovno oporo. Katoličani, ki so se izselili iz Prekmurja in Porabja, so obiskovali prvo madžarsko katoliško cerkev v Bethlehemu, ki je bila blizu središča in jim je bila tudi sicer blizu. Cerkev je danes že nekaj časa zaprta, kar je v Ameriki precej pogost pojav zaradi njihove množičnosti, medtem ko se cerkvene skupnosti manjšajo in ne zmorejo pokrivati stroškov vzdrževanja. Evangeličani na drugi strani so sprva našli duhovno oporo v nemški evangeličanski cerkvi svetega Petra. Bogoslužja so tedaj potekala predvsem v nemščini, a so si sčasoma izborili, da so bila vsaj občasno bogoslužja tudi v prekmurščini. V tej cerkvi so se poročali, dali krstiti svoje otroke, opravljali so se tudi pogrebi, so si pa sčasoma, ker jih je bilo vedno več, zaželeli svojo cerkev. Tako so kupili zemljišče in leta 1910 zgradili prvo cerkev. Ker je bila kmalu premajhna, saj se je skupnost večala, je bila potem leta 1916 zgrajena nova cerkev svetega Ivana z znamenitimi rdečimi vrati, ki stoji še danes. Del cerkve je bil dograjen kasneje, leta 1954, in je bil namenjen vzgojno-izobraževalnemu delu. Še v 90. letih so tukaj potekali tečaji prekmurščine, pa tudi bogoslužje je zelo dolgo potekalo v prekmurščini, za kar so zaslužni duhovniki. Temelj za to je postavil Ernest Stiegler, ki je bil vrsto let duhovnik te cerkve in si je prizadeval za ohranjanje prekmurskega jezika, tudi za to, da se gradivo izdaja v prekmurščini, prav tako je pripravljal različne gledališke igre in bil aktiven na več področjih. S tem je postavil odlične temelje kasnejšim duhovnikom, ki so nadaljevali njegovo delo, se je pa potem v nekem trenutku pri bogoslužju začela uporabljati angleščina. Danes je ta cerkev zaprta. Zadnja božja služba je bila v njej 23. aprila 2023, kot smo poročali tudi v našem časopisu, kajti število članov se je zmanjševalo, stroški pa so bili visoki, zato so člani cerkev prodali in se pridružili drugi evangeličanski cerkvi. Tedaj je stavbo kupila univerza Lehigh, a jo je v začetku letošnjega leta prodala bolnišnici St. Luke's. Člani gmajne svetega Ivana pa so se pridružili luteranski cerkvi at Rosemont.

V času, ko je bila zadnja božja služba, je bila v Bethlehemu tudi Klaudija Sedar, da je popisala gradivo, del tega so kasneje poslali murskosoboški evangeličanski cerkveni občini. Leta 2024 so tukaj pripravili razstavo teh predmetov, o čemer smo prav tako pisali.

Maja Hajdinjak

Verniki kupili cerkev

Kakor so evangeličani začeli graditi svojo cerkev, tako so k temu pristopili tudi katoličani. Leta 1913 so položili temeljni kamen, leta 1917 pa je bila zgrajena cerkev, ki je dobrih 90 let pozneje prav tako doživela žalosten konec. Leta 2008 je bila namreč zaprta iz enakih razlogov kot evangeličanska. Število vernikov se je zmanjšalo, stroški so bili visoki, so si pa izborili, da so imeli občasno še kakšno mašo, ampak se niso več srečevali redno. V letu 2023/2024 se je škofija odločila, da cerkev proda, in da bi ta nekako ostala v lasti članov, ki so še ostali, se je oblikovala skupina posameznikov, ki je ustanovila društvo in to cerkev tudi kupila. Kot je povedala Sedarjeva, sedaj nekako skušajo ohranjati to cerkveno-kulturno-zgodovinsko katoliško središče tudi z organizacijo dogodkov, v spodnjih prostorih pa želijo urediti muzej. Dvakrat letno imajo tam bogoslužje, na praznik svetega Jožefa in oktobra ob obletnici posvetitve cerkve. Pri tem je Sedarjeva navedla zanimivo podrobnost, da so evangeličani ob zaprtju svoje cerkve svetega Ivana katoliški cerkvi podarili dva kipa, ki sedaj stojita v tej cerkvi. V njej pa je moč videti tudi prav posebne vitraje, ki so jih darovale prekmurske in porabske župnije od Murske Sobote, Beltinec, Pečarovec do Gornjega Senika, Števanovec itd.

Poleg cerkvenega življenja so bili prekmurski in porabski izseljenci zelo aktivni tudi v društvenem življenju. Slovenski dom ali Windish Hall je bil ustanovljen leta 1912 kot bratsko podporno društvo vseh prekmurskih in porabskih izseljencev ne glede na veroizpoved, njegov namen pa je bil, da si pomagajo v primeru bolezni, ob smrti družinskega člana ipd., organizirali so tudi razna srečanja. Po vzoru Slovenskega doma je nato nastal še Windish Club, tako evangeličanska kot katoliška skupnost pa sta organizirali svoji društvi. Slovenski dom je bil leta 2015 porušen, zgradba Windish Cluba pa še stoji. To društvo je bilo ustanovljeno leta 1915, takrat so tudi sprejeli statut z 21 členi v prekmurskem jeziku in prekmurski jezik določili za jezik statuta, prenehalo pa je delovati leta 2017.

S prekmurskimi izseljenci je povezan tudi St. John's Park. Ko so namreč že imeli cerkev in društva, so si zaželeli še neki prostor, kjer se bodo lahko srečevali, in tako so leta 1925 kupili posestvo s kmetijo in tam sčasoma postavili zgradbo, ki je bila namenjena za različna praznovanja, piknike, srečanja, tam so potekale tudi poroke. Svojčas pa so vsako nedeljo po bogoslužju vsi, ki so bili v cerkvi, šli v ta park in se družili celo popoldne.

Maja Hajdinjak

Trinajst podobnih, a hkrati zelo različnih zgodb

V pričujočem zborniku je zbranih 13 izseljenskih zgodb. Vsaka po svoje je zanimiva in čeprav imajo veliko stičnih točk, je vendarle vsaka zase posebna.

Zgodba Eugena Novaka je taka: dedek in babica sta prihajala iz Kuštanovec, bila sta že poročena, ko sta odhajala v Ameriko, doma pa sta pustila deklico z namenom, da se vrneta, potem ko v Ameriki nekaj zaslužita. Ampak to se ni nikoli zgodilo, deklica je odraščala v Kuštanovcih, onadva pa sta si v Bethlehemu ustvarila novo življenje. Tam se jima je rodil sin James. Eugene Novak je za svojega dedka Györgya Novaka povedal, da ga nikoli ni slišal govoriti angleško, z brati pa so se vedno, ko so šli v šolo in iz nje, ustavili pri dedku in babici, ki sta imela manjšo kmetijo, ter se tam najedli. Novak je bil večkrat na obisku v Prekmurju, namreč leta 1973 se je začelo intenzivno obiskovanje Bethlehema in Murske Sobote.

Dedek Carol Dean Henn, Jožef Kuzma, je prihajal iz Vučje Gomile, babica Vilma Žbül pa iz Gradišča. Spoznala sta se v Ameriki, dedek je bil zaposlen v jeklarni in po eni strani je zasluženi denar namenil za stroške, po drugi strani pa je varčeval, da si bosta s soprogo kupila hišo. Potem je prišel čas, ko se je bližal zlom newyorške borze. Ko je nekoč šel na banko, mu je bančna uslužbenka dejala, da bi na njegovem mestu prihranke dvignila in si kupila hišo. Ampak ker je dedek slabo govoril angleško, je razumel, da bo ona izgubila službo, njegov denar pa je na varnem in tako se je vrnil domov. Potem se je le pomenil s soprogo in se vrnil na banko po ves denar, ki ga je hranil. Kupil si je hišo, banka pa se je zlomila. Carol Dean Henn je pesnica in pisateljica in je napisala knjigo o vseh izseljencih v Bethlehemu.

Maja Hajdinjak

Zanimiva je tudi zgodba Mary Carol. V Bethlehem je odšla leta 1957, precej pozno v primerjavi z drugimi. Tedaj namreč izseljevanje ni bilo več intenzivno, končalo se je nekje leta 1924, ko je bilo tudi omejeno. Njena zgodba z Ameriko se je začela, ko je k njim na obisk prišla teta in beseda je nanesla na to, da bi Marija šla k njej. Doma je že bil brat z družino in tako so jo nagovorili k odhodu. Med njenim odhodom od doma in prihodom v Ameriko je minilo kar osem mesecev. Brat in njegov prijatelj sta jo peljala na Cankovo in jo spremljala čez Kučnico v Avstrijo. Tam je najprej padla v vodo, da je bila čisto mokra. Potem so nadaljevali pot, temnilo se je že in povedala sta ji, pri kateri hiši se mora oglasiti, da ji pomagajo v Ameriko. Vendar se je zmedla in ni vedela več, h kateri hiši mora, zato je zavila h kar eni. Tam seveda niso vedeli nič o njej, povrhu je bil tam žandar, ki jo je odpeljal v avstrijsko Radgono v zapor, kjer je preživela nekaj dni. Nato so jo z drugimi ženskami odpeljali v Lipnico (Leibnitz), kjer je nekaj mesecev delala na polju, potem pa nazaj v Radgono in tam se je končno začela njena pot v Bethlehem. Čeprav ji ni bilo lahko in kar nekaj časa ni želela domov, ker je v sebi nosila neko zamero, da so jo poslali v Ameriko, se je nekako navadila tamkajšnjega življenja in zaživela. Zaposlila se je v tekstilni tovarni.

Maja Hajdinjak

Zgodba Alberta Holczmana je ena najbolj neverjetnih. Po eni strani je bil njegov dedek Peter Filipič iz Štajerske, babica Tereza Kovač pa iz Ratkovec, po drugi strani je bil dedek Franc Holczman iz Murske Sobote, babica Barbara pa iz Beltinec. Zgodilo se je, da je Barbara pri 35 letih umrla, Franc pa je ostal sam s štirimi sinovi v Ameriki. Poklical je svojo mamo v Mursko Soboto, da mu pride pomagat. Mama nekaj časa ni želela, ampak na koncu mu je ugodila, prišla je v Palmerton in mu pomagala, vendar le za kratek čas, saj je umrla. Na drugi strani pa se je zgodilo, da je Peter Filipič doživel prometno nesrečo, tako da je Tereza ostala sama. Ker so živeli precej blizu, sta se Tereza in Franc spoprijateljila in ko sta se že skoraj poročila, je Franc padel po stopnicah in se ubil. Tako je potem Tereza prevzela skrb za vse štiri otroke, med njimi je bil Albertov oče. Albert še danes odlično govori prekmursko, saj je babica Tereza, ki je dočakala 103 leta, z njim ves čas govorila le prekmursko. Kot je povedal sam, je ob vstopu v šolo »bole gučo slovenski kak angleški«.

Sharon Lintner se svojih staršev bolj slabo spominja, saj sta hitro umrla. Babica je vendarle živela nekoliko dlje, spominja se, kako je z njo hodila v evangeličansko cerkev, najbolj so ji v spominu ostale melodije cerkvenih pesmi. S Prekmurjem pa je bila povezana tudi tako, da je gostila prekmurske dijake in študente.

Maja Hajdinjak

Sheila Elaine Novak je Prekmurka po mamini strani, v Ameriko je prišla njena babica Tereza Lucu iz Adrijanec. Njena mama je umrla, ko je imela šest let. K sebi sta jo vzela teta in stric Helena Iren Kerčmar in Steven Zilavec in jo vzgajala kot svojo, zato ju je tudi klicala mama in oče. Povedala je, da je strica večkrat spraševala o krajih, od koder je prišel, pa je vedno samo zamahnil z roko: »Ah, ne spomnim se.«

Marie Jordan je imela stare starše po očetovi strani iz Prekmurja, dedek Karel Svetec je bil iz Šalovec, babica Marija Dončec iz Dolenec. Pripadali so katoliški cerkvi svetega Jožefa, se pa z njo niso več pogovarjali v prekmurščini. Nanju ima zelo lepe spomine. Med zgodbami je tudi izpoved Betty Sylva, ki je med najstarejšimi intervjuvanci, letnik 1929, in je velikokrat obiskala Prekmurje, znana pa je predvsem po tem, da je izredno rada pela. Med drugim je pela v zboru cerkve svetega Ivana. Korenine Kathy Bokan Remaly segajo v Mursko Soboto in Martjance. Bila je zelo vpeta v delovanje evangeličanske cerkve v Bethlehemu, že ko sta se prvič srečali, se je Klaudiji Sedar predstavila kot Katica, s čimer ohranja vez s predniki.

Maja Hajdinjak

Shirley Daluisio ima sorodnike iz Prekmurja in Porabja. Po eni liniji so bili iz Tešanovec (dedek Stephen Kučan) in Ratkovec (babica Mary Vratar), po drugi pa iz Števanovec in Otkovec. Z raziskovanjem svojih korenin se je začela ukvarjati v zadnjih letih, obiskala pa je tudi Prekmurje. Med najmlajšimi intervjuvanci je Christine Hrichak. Leta 2024 je bila v Prekmurju, ker je raziskovala svoje korenine. Njen pradedek je bil Karoly Makari iz Boreče, prababica pa Fani Kranjec iz Bodonec. Imela sta hčerko Elsie, s katero je bila Christine zelo povezana. Najdemo še zgodbo Ronalda Harija, upokojenega duhovnika, ki je bil svoj čas kaplan v evangeličanski cerkvi svetega Ivana, sprva pa se je zaposlil v jeklarni. Je zelo aktiven, pripravil je kuharsko knjigo z različnimi jedmi, ki so jih pripravljali njegovi stari starši in mama. Njegovi predniki izhajajo iz Križevec in Lemerja, dedek je bil Steven Hari, babica pa Mary Bükvič. Živeli so na kmetiji nekoliko zunaj Bethlehema.

Maja Hajdinjak

Zadnji med intervjuvanci je Stephen Antalics, ki ga marsikdo pozna, saj se je intenzivno ukvarjal z raziskovanjem svojih korenin, v Prekmurju je bil 17-krat. To je bila posledica sinovega vprašanja, zakaj je »Windish«. Ker mu ni znal odgovoriti, je začel raziskovati. »Vsi prekmurski izseljenci, ki so odšli od tod v začetku 20. stoletja, so šli z zavedanjem, da so Vendi, ne da so Slovenci ali Prekmurci. Antalics se je zelo trudil, da je zbral gradivo, da bi dokazal, da niso Vendi, ampak Slovenci, in kot je povedal sam, so mu to mnogi zamerili, kajti s tem jim je povsem sesul dotedanje prepričanje,« je pojasnila Klaudija Sedar. Na Antalicsevo pobudo je bila ustanovljena tudi bratska zveza in sodelovanje med mestoma Bethlehem in Murska Sobota. Pred 30 leti je bilo tam postavljeno tudi spominsko znamenje, obletnica bo junija.

Kot je strnila Sedarjeva, imajo vsi izseljenci oziroma njihovi potomci zelo lepe spomine na stare starše in starše. Niso živeli v bogastvu, imeli so povsem običajno življenje, hkrati pa so imeli vse, kar so potrebovali. Družine so bile zelo povezane, skupaj je živelo več generacij in tudi ko so se mladi začeli odseljevati, je morala biti hiša blizu doma. Iz Prekmurja so odšli zelo mladi, velikokrat sami. Moški so bili zelo delavni, ženske dobre kuharice. Moški so menda radi nosili brke, ženske pa so se zelo rade uredile, nosile so črnino, si navijale lase, sicer pa so bile zadržane in so se raje držale doma, predvsem če niso dobro razumele angleško. Večina moških je bila zaposlena v jeklarni, ženske v tekstilni in drugi industriji, med seboj so govorili prekmursko, tudi s svojimi otroki. Zelo so bili aktivni v cerkvenem in društvenem življenju. O rojstnih krajih niso želeli govoriti, večina izseljencev tudi nikoli ni šla na obisk, so si pa z domačimi dopisovali in jim pošiljali pakete. Zbrane zgodbe ne osvetljujejo le procesov prilagajanja in integracije v ameriško okolje, ampak tudi ponazarjajo načine, kako se neka pripadnost ohranja, preoblikuje in skozi čas tudi spreminja.