Učenci in starši pričakujejo, da bi lahko jedi izbirali kot v restavraciji
Po svetu milijoni otrok še vedno živijo v lakoti. Tako toliko bolj bode v oči dejstvo, da se tudi v pomurskih osnovnih šolah vsak dan zavrže precej hrane.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Hrana se draži, številne družine vse težje pokrivajo vsakodnevne stroške, po svetu pa milijoni otrok še vedno živijo v pomanjkanju in lakoti. Tako toliko bolj bode v oči dejstvo, da se tudi v pomurskih osnovnih šolah vsak dan zavrže precej hrane. Krožniki, na katerih ostanejo nedotaknjeni obroki, niso le finančni strošek, temveč tudi vprašanje odnosa do hrane in vrednot, ki jih prenašamo na mlajše generacije.
Čeprav šole poskušajo obroke načrtovati čim bolj natančno in sledijo prehranskim smernicam, v praksi še vedno nastajajo precejšnje količine ostankov. Ravnatelji opozarjajo, da problem ni le organizacijski, temveč tudi vzgojni – povezan je s prehranskimi navadami otrok, vplivom okolja in omejitvami šolskega sistema.
Obroke načrtujejo glede na prijave
Na Osnovni šoli (OŠ) Puconci število obrokov načrtujejo predvsem na podlagi prijavljenih učencev. Na šolo je vpisanih 478 učencev, od tega jih je 477 prijavljenih na šolsko malico, 471 pa na kosilo. »Število pripravljenih obrokov načrtujemo glede na prijavljene učence. V primeru velikega izpada oziroma odjav ustrezno zmanjšamo pripravo obrokov na določen dan,« pravi ravnatelj Štefan Harkai.
Tudi na OŠ III Murska Sobota se pri načrtovanju ravnajo po številu učencev. Ravnateljica Sonja Čerpnjak pojasnjuje, da malico pripravljajo za 357 učencev svoje šole, dodatno pa še za 150 učencev OŠ IV.
Podobno prakso imajo na eni izmed osnovnih šol v Prlekiji, kjer prijave za prehrano vodijo v sistemu Lo.Polis. Starši lahko odjave urejajo tudi sami prek spletnega dostopa. Na matični šoli je vpisanih 335 učencev, od katerih jih je 332 prijavljenih na malico, na podružnični pa 48 učencev, vsi z naročeno malico.
Rok za odpoved šolskih obrokov se med šolami nekoliko razlikuje. Na OŠ Puconci je treba prehrano odjaviti zjutraj do 8. ure, pri čemer odjava začne veljati šele naslednji dan. »Odjava za nazaj ni mogoča. Neodjavljeni ali prepozno odjavljeni obroki se zaračunajo v celoti,« poudarja Harkai.
Na OŠ III Murska Sobota je odjava prav tako možna na dan obroka do 8. ure, medtem ko je na šoli v Prlekiji pravočasna odjava možna en dan prej do 13. ure. V primeru bolezni je mogoča tudi odjava na dan obroka, ki se vodi kot odjava prvega dne.
Krmarijo med smernicami in željami
Pri sestavljanju jedilnikov morajo šole slediti državnim prehranskim smernicam, hkrati pa poskušajo upoštevati želje učencev.
»Pri prilagajanju jedilnika vedno iščemo ravnotežje med prehranskimi smernicami in željami učencev. Jedilnik mora ostati skladen s smernicami za prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih, hkrati pa želimo, da učenci obroke z veseljem pojedo,« pravi Harkai. Na OŠ III pri prilagajanju jedilnikov uporabljajo tudi ankete med učenci. »O tem razpravljamo v šolski skupnosti, vključena je tudi komisija za šolsko prehrano,« pravi Čerpnjakova.
Na šoli v Prlekiji prav tako spremljajo odzive učencev. »Redno spremljamo, katere jedi so pri učencih priljubljene, in po potrebi prilagodimo ponudbo,« pojasnjujejo na šoli. Med spremembami navajajo občasno možnost, da si učenci sami sestavijo obrok ali da se priljubljene jedi uvrstijo na jedilnik ob določenih dnevih.
»Če prijatelj nečesa ne je, tudi on ne bo«
Na vseh treh šolah opažajo, da so nekateri učenci precej izbirčni. Po besedah Harkaia je izbirčnost pri starejših učencih pogosto povezana z osebnimi preferencami, vplivom vrstnikov ali prehranskimi trendi. »Izbirčnost se kaže predvsem v večji količini ostankov pri določenih jedeh, izpuščanju posameznih delov obroka – na primer juhe, mesa ali solate – ter v zmanjšanem zanimanju za manj znane ali nove jedi,« pojasnjuje.
Podobno opažajo tudi na tretji soboški devetletki. »Veliko učencev je pri prehrani izbirčnih zaradi okusa, videza ali vonja hrane. Pomemben je tudi vpliv vrstnikov – če prijatelj nečesa ne je, tega pogosto ne bo jedel niti on,« opaža Čerpnjakova.
Na prleški šoli opozarjajo, da na odnos do hrane vplivajo tudi kulturne in verske razlike med učenci. »Opažamo, da so nekateri učenci pri prehrani bolj izbirčni. Takšno vedenje opažamo tudi pri učencih s subvencionirano prehrano, vlogo pa imajo tudi kulturne in verske razlike,« pojasnjujejo na šoli. Zato šole poskušajo upoštevati tudi posebne prehranske potrebe. Pripravljajo različne dietne obroke, na primer brez glutena, brez laktoze ali brez svinjine, vendar ravnatelj poudarja, da popolna prilagoditev posameznim željam v šolskem prehranskem sistemu ni mogoča.
Količina zavržene hrane ostaja visoka
Kljub prizadevanjem šol količine zavržene hrane niso zanemarljive. Na OŠ Puconci se dnevno zavrže približno 50 litrov hrane, odvisno od jedilnika. Kot pravi ravnatelj, se trend v zadnjih letih ne spreminja veliko.
Na OŠ III zavržejo v povprečju okoli 10 kilogramov hrane na dan, kar je približno 10 odstotkov pripravljenih obrokov. Ravnateljica pravi, da se je količina v zadnjih letih nekoliko zmanjšala. Na šoli v Prlekiji pa se na matični in podružnični šoli skupaj zavrže približno 850 kilogramov hrane na mesec, trend pa po njihovih podatkih od leta 2021 ostaja približno enak.
Šola ni restavracija
Ravnatelji poudarjajo, da zavržena hrana ni le organizacijsko vprašanje, temveč predvsem vzgojni izziv. Ravnatelj OŠ Puconci opozarja, da imajo pri tem pomembno vlogo tudi prehranske navade, ki jih otroci prinesejo od doma. »Veliko otrok, tako kot tudi odrasli, doma uživa precej predelano hrano z močnimi ojačevalci okusa. Ko se v šoli srečajo z uravnoteženim obrokom, ki vsebuje več zelenjave ali polnozrnata živila, ga pogosto zavrnejo, ker jim je manj okusen,« pravi Harkai. Po njegovem mnenju šola pri tem ne more nositi celotne odgovornosti. »Šola ne more biti in ni edini prostor vzgoje. Pomembno je, da starši otroke že doma spodbujajo k poskušanju različnih okusov.«
Čerpnjakova pa poudarja, da zavržena hrana pomeni tudi vprašanje odnosa do vrednot. »Problem zavržene hrane ocenjujem zelo resno. Ne gre le za strošek hrane, temveč tudi za odnos do hrane in okolja, ki ga kot šola prenašamo na učence,« pravi. Po njenih besedah pogosto prihaja do neskladja med prehranskimi smernicami in željami učencev. »Porcije so velikokrat določene po normativih, ne pa po dejanskem apetitu otrok. Zato skušamo upoštevati želje učencev glede količine, da je zavržene hrane manj,« pojasnjuje ravnateljica.
Ravnatelj šole z desnega brega Mure pa opozarja, da problem zavržene hrane presega šolsko kuhinjo. Glavna razloga sta po njegovem mnenju odnos učencev do hrane in različne prehranske navade. »Učenci si včasih vzamejo več, kot lahko pojedo, ali pa nekaterih jedi sploh ne želijo poskusiti. Zlasti zelenjavne ali manj poznane jedi pogosto ostanejo na krožnikih.«
Po njegovih besedah imajo velik vpliv tudi navade doma. »Obroki doma so pogosto pripravljeni na hiter način, prehrana pa je velikokrat neuravnotežena. Ker starši ne želijo, da bi otroci hrano zavrgli, obroke pogosto prilagajajo njihovim željam, kar pa običajno pomeni manj zdravo prehrano.«
Opozarja tudi na omejitve sistema. »Nekateri starši in učenci pričakujejo, da bi lahko jedi izbirali kot v restavraciji, po sistemu menija. Takšen sistem v šolskem prehranskem okolju ni mogoč. Poleg tega hrane, ki ostane na krožnikih ali pri razdeljevanju, zaradi higienskih in zakonodajnih omejitev pogosto ni mogoče ponovno uporabiti.«
Kljub temu ravnatelji poudarjajo, da so izboljšave mogoče. »Pomembno je nadaljevati in krepiti vzgojno-izobraževalne dejavnosti o pomenu hrane, trajnostnem ravnanju ter zmanjševanju količine odpadkov. Ključno pa je tudi sodelovanje s starši, saj se odnos do hrane in prehranske navade v veliki meri oblikujejo že doma,« poudarja ravnatelj iz Prlekije.
Največja težava pomanjkanje podatkov
Slovenska okoljska organizacija Ekologi brez meja, ki se ukvarja z zmanjševanjem odpadkov in spodbujanjem bolj trajnostnega ravnanja z viri, med drugim tudi s hrano, opozarja, da je v Sloveniji največja težava prav pomanjkanje podatkov pri zmanjševanju zavržene hrane v šolah. »Količine hrane se redko merijo, še redkeje sistematično, zato nimamo natančnega pregleda. Brez teh podatkov je težko načrtovati učinkovite ukrepe,« pojasnjujejo.
Organizacija predlaga rešitve, ki so hkrati varne in praktične: ponovno uporabo presežkov hrane, kot je poznejša ponudba učencem, možnost prevzema hrane za domov ali razvoj lokalnih sistemov redistribucije. Dobri primeri iz tujine in Slovenije kažejo, da lahko šole z večjo fleksibilnostjo in ozaveščanjem znatno zmanjšajo količino zavržene hrane. Med ukrepi so na primer: izbira velikosti porcije, prilagajanje priprave hrane glede na dejansko število učencev, redno merjenje zavržkov ter vključevanje učencev pri oblikovanju jedilnikov.
Posebno zanimiv primer prihaja iz Nove Gorice, kjer so se dom upokojencev, osnovna šola in druge lokalne ustanove povezali, zbirali dnevne presežke obrokov in jih distribuirali socialno ogroženim. Takšni pristopi po mnenju organizacije ne koristijo le zmanjševanju odpadkov, temveč tudi spodbujajo trajnostno in odgovorno ravnanje z živili v lokalni skupnosti.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
