Osebni arhiv

Julij je bil za Štefko Grah iz Murske Sobote ter njeno sestro Veroniko, ki si je dom ustvarila v Ljubljani, poseben mesec. Na nekajdnevni obisk so namreč po 59 letih prišli njuni sorodniki iz Francije, natančneje Maria-Teresse Haupert, ki je sestrična njunega očima. Z njo so prišli še njen mož, hčerka ter nekaj drugih sorodnikov, skupno jih je Slovenijo odkrivalo devet.

»Obisk je organizirala moja sestra iz Ljubljane, ki se je z Mario-Teresso in njenim bratom ob obisku Francije srečala že leta 2010. Očimova sestrična z družbo pa je tokrat v Sloveniji ostala pet dni. Nastanjeni so bili v Kamniku, od koder so prvi dan šli na Bled, naslednji dan so imeli kosilo pri sestri v Ljubljani, tretji dan so se odpravili do Postojne, četrti dan so bili na obisku pri meni in moji družini v Murski Soboti, peti dan pa so obiskali še Veliko Planino, nato so se poslovili in šli nazaj proti domu,« je opisala 79-letna Štefka Grah in povedala še ozadje njihove družinske zgodbe.

Kot majhna deklica je s še dvema sorojencema ostala brez očeta, mama pa se je nato poročila z Jožetom Borovnjakom iz Nuskove, v tem zakonu so se prav tako rodili trije otroci. »Vsi smo bili vzgojeni v slogi in spoštovanju, tudi sorodniki mojega očima so nas sprejeli kot njegove biološke otroke in vsi smo bili del njihove družine,« čustveno razlaga sogovornica.

Kmalu spet?

Stkali so dobre prijateljske in sorodstvene vezi, ki pa so se vsaj z nekaterimi zaradi selitve v tujino prekinile. »Rosine, mama Marie-Teresse, je pri 16 letih odšla iz Nuskove v Nemčijo s trebuhom za kruhom. Kako dolgo je živela tam, ne vemo, se je pa leta 1944 poročila in v zakonu dobila štiri otroke, eden od njih je že umrl. Leta 1966 je nato s starejšo hčerko Mario-Teresso prvič prišla v Slovenijo, ona je bila takrat stara 18 let, jaz pa 20. Spomnim se, da sta ostali doma približno en mesec, v tem času sva se zelo spoprijateljili, nato pa sva izgubili stike. Maria-Teresse namreč slovensko oziroma prekmursko ni govorila, jaz pa ne nemško ali francosko,« je razlagala.

Srečanje v Murski Soboti pri Grahovi je bilo za vse zelo čustveno. Kot je povedala, so skupaj preživeli prelep dan, odpravili so se tudi na kosilo, obujali spomine na čas, ki so ga v mladosti preživeli skupaj. »Vsega si nismo mogli niti povedati, jaz pa sem tako skoraj ves čas jokala od ganjenosti,« je povedala sogovornica. Po slovesu so se dogovorili, da ne bodo ponovno čakali vrsto let na vnovično snidenje, ampak se bodo skušali sestati čim prej.

Moja želja je, da bi jih prihodnje leto, ko bom praznovala 80. rojstni dan, obiskala v Franciji. Bomo videli, kako bo.