Potopis: Prava Afrika je tam, kjer gre vse narobe, a se tudi srečno konča
Gana je s svojo Zlato obalo znana po proizvodnji zlata, ki ga danes proizvede 140 ton na leto. A njeno največje bogastvo je izobražena mladina.

V parku ob palači Manhyia v Kumasiju so se otroci, stari nekje 14 ali 15 let, želeli fotografirati z menoj. Bili so na ogledu palače, ki je sedež 16. vladarja kraljestva Asante, imenovanega Otumfuo Nana Osei Tutu II. Kraljestvo je trajalo med leti 1701 in 1901 in je zavzemalo večino današnje Gane, dele Slonokoščene obale in dele Toga. Ime Ashanti so začeli uporabljati pozneje, ko so prišli Angleži in so napačno zapisali izgovorjavo imena Asante. Simbol moči v Asanteju je zlati stol, ki je kraljevski in božanski prestol kraljev Asanteja. Izdelan je iz čistega zlata, za vsakodnevno uporabo pa so izdelali replike. Kraljestvo je bilo bogato z zlatom, kakavom in kola oreščki. Predvsem zlato je pritegnilo prve obiskovalce iz Evrope, Portugalce. Deželo so hitro poimenovali Zlata obala. Danes proizvede Gana okrog 140 ton zlata na leto.
Najprej so se opogumili fantje in prosili za skupinsko fotografijo, potem so pristopila dekleta in začelo se je fotografiranje v vseh mogočih kombinacijah. Okorno je stekel tudi pogovor, saj otroci bolj slabo obvladajo angleščino, kljub temu da se je učijo v šoli in je bila Gana tudi angleška kolonija. Vsekakor pa danes ni pravo bogastvo Gane zlato, temveč radoživa, radovedna in izobražena mladina. 30 odstotkov prebivalstva je mlajšega od 15 let in država ima soliden izobraževalni sistem ter željo, da postane najbolj razvita država Afrike.

S popotniškim kolegom Jožetom iz Dokležovja sva po Gani potovala z javnimi prevozi. Iz Kumasija sva se namenila na sever dežele v Tamale, kar je pet ur vožnje z avtobusom. Na pot bi naj krenili ob 7. uri zjutraj. Malo pred uro sva bila na kraju, od koder bi naj krenili, in sva zadovoljna ugotovila, da ni prevelike gneče in bova prišla na avtobus brez prerivanja. Ko je avtobus imel že kakšnih 15 minut zamude, sem možakarja, ki je prodajal karte, vprašal, kdaj bomo odpeljali, pa je z nasmeškom rekel: »Samo še malo, sedaj takoj.«
Enak odgovor sem dobil tudi čez tri ure, pa zopet nekje okrog 12. ure, ko bi že morali biti na cilju. Vmes se je nabralo že kar precejšnje število ljudi, ki so hoteli v isto smer. Precej pa jih je tudi obupalo, rekoč »bomo pa šli jutri, danes tako ali tako ne bo nič«. Čez kakšnih petnajst minut pa le pripelje avtobus in okrog sto ljudi se zapodi kupit vozovnice. Prodajalec se je skril za vrata iz železnih rešetk, mi pa smo se gnetli in odrivali in vlekli in moleli denar za vozovnice. Tisti možakar, ki sem ga ves čas spraševal, kdaj bomo krenili, mi je pomignil in dejal, da mi bo on rezerviral dve vozovnici, kar je tudi takoj storil. Na koncu so skoraj vsi dobili vozovnice in do vrha napolnjen avtobus je čez kakšno uro le odpeljal.
Ceste v Gani so v precej dobrem stanju, vsaj tiste nekoliko pomembnejše, še posebej, če to primerjamo s sosednjimi državami. Tudi avtobusi so udobni in klimatizirani. Precej drugačna je vožnja s kombiji, ki so po navadi precej stari in uničeni, z malo prostora za kolena. Še huje je potovati z osebnimi avtomobili, ki jih uporabljajo za nekoliko hitrejše prevoze. Avtomobili imajo uničene sedeže, vzmetenje je že davno nehalo opravljati svojo vlogo, kolesa so pritrjena s samo tremi vijaki in ne s štirimi, zavore pa so večkrat tudi v slabem stanju. Krajše prevoze, do 30 kilometrov in znotraj mest, pa opravljajo z mopedi, kar je hiter in poceni prevoz. O varnosti pa v Afriki tako ali tako ne smeš preveč razmišljati.

Tamale je majhno mestece (nekoliko večje od Ljubljane) precej na severu Gane. Nama je bilo izhodišče za vasico Larabanga, ki je na robu Narodnega parka Mole, že precej na zahodu, blizu meje s Slonokoščeno obalo. Sever Gane spada že v podsaharsko Afriko in meji na Burkino Faso, kjer potekajo občasni spopadi in dejavnost islamističnih skupin seže tudi v sosednje države, zato svetujejo previdnost na tem območju. Na severu Gane je islam že stoletja prevladujoča vera in prav to je botrovalo nastanku najstarejše mošeje v Gani. Mošeja v Larangi je bila zgrajena leta 1421. Narejena je iz blata in lesenih tramov, zato jo je treba po vsakem dežju temeljito obnoviti. Vstopnine za ogled nimajo, imajo samo prostovoljne prispevke za vaško skupnost in obnovo mošeje. Vstopnine, pa naj so še tako majhne, nas turiste jezijo, prostovoljni prispevki za obnovo in za vas pa nam potegnejo iz žepa kakšen evro več. V Akro sva se vrnila z letalom, saj sva imela na izbiro eno uro z letalom ali 11 ur z avtobusom, če bi ta sploh peljal.

Nedelje so svete
Akra je štirimilijonsko mesto in je nastalo v 15. stoletju kot središče trgovine s Portugalci. Leta 1874 Gano prevzamejo Britanci in takrat tudi začnejo graditi utrdbo Jamestown, okrog katere nastane Akra. Danes je ta del Akre žal precej propadel in potreben obnove. Leta 1957 dobi Gana suverenost in prvi predsednik postane Kwame Nkrumah, ki pa ga že leta 1966 strmoglavijo. Na nekdanjem polo igrišču so mu leta 1992 postavili mavzolej in majhen muzej.

V nedeljo je bila Akra nekako drugačna kot ostale dni. Krščanski jug slavi nedeljo, kot je bilo v navadi tudi pri nas v nekoliko bolj oddaljeni preteklosti. Ljudje si oblečejo nedeljska oblačila, ki so pri ženskah še posebej lepo izdelana in ponekod tesno objamejo obline, drugje pa se razširijo, da imaš občutek, da se sploh nočejo končati. Več generacij ene družine se skupaj odpravi v cerkev na molitev, ki pa ni takšna, kot je v navadi pri nas. Duhovnik ljudi vabi k petju, vedno je prisotna tudi živa glasba in telesa se začnejo pozibavati v ritmu glasbe, ki je vedno močnejša, in potem zapleše cela cerkev. Obredi se opravljajo tudi v šotorih, in ko prideš tako mimo, se ti nekaj časa zdi, da je to nekakšna nedeljska zabava in ne verski obred.

Sredi maše sva tako prišla tudi do katedrale, ki je bila nabito polna. Ljudje so ravno vzneseno peli, in ko sem iskal primerni položaj za fotografiranje, je iz množice prišel proti meni možakar, za katerega sem mislil, da me bo oštel, ker fotografiram ljudi brez dovoljenja. Pa ni bilo tako. Povabil me je s sabo, da grem čisto naprej, v prvo vrsto in tako najdem čim boljši položaj za fotografiranje.
Po kratkem premoru pa se je obred nadaljeval. In ker so bile ravno volitve za predsednika, so prišli zbrane nagovorit visoki predstavniki policije, ki so podpirali takratnega predsednika. Na volitvah mu to ni pomagalo, izgubil jih je in nasledil ga je Johan Manahma. Ljudje so sicer ploskali, vendar se mi ni zdelo, da ploskajo iz srca, bolj sem imel občutek, da bodo poizkusili z novim kandidatom.
Gradovi sužnjev
Ob morski obali so gradovi sužnjev, kot jih imenujejo. Eden prvih od približno štiridesetih je bil Elmina, največji in najlepše ohranjeni pa je v Cape Coastu. Mesto so ustanovili Portugalci, grad pa zgradili med leti 1610 in 1653. Bilo je glavno mesto kraljestva Fetu, med leti 1821 in 1877 pa glavno mesto Zlate obale. Pozneje je bila prestolnica Akra.

V mestu je potekala živahna trgovina z zlatom, mahagonijem in sužnji, v zameno pa so Evropejci dobavljali oblačila, začimbe, sladkor, svilo in druge dobrine. Grad so v zgornjem delu uporabljali predvsem kot bivališče za poveljnike in upravnike, ki so živeli relativno razkošno, kleti pa kot temnice, v katerih so ujeti sužnji čakali na prevoz v Ameriko in so bile mesto teme, terorja in smrti. V nečloveških razmerah je do tisoč ujetnikov bivalo od dva do dvanajst tednov in čakalo, da so jih ponoči naložili na ladje in odpeljali v suženjstvo. Zanimivo je, da Evropejci niso hodili sami na lov, saj so različna ljudstva bila v nenehnih vojnah in so sami pripeljali vojne ujetnike ter jih prodali. Leta 2009 je grad obiskal tudi ameriški predsednik Barack Obama. Danes so v pristanišču ribiške ladje, ki so močnih, kričečih barv in so pravo nasprotje sivi obali, polni nesnage in temne preteklosti gradu, ki se koplje v soncu v svoji snežni belini.

Kot angleška kolonija Gana od njih ni dobila posebne kulinarične zapuščine. Žal Angleži niti kruha ne znajo speči, kar najbolj pogrešam. Najpogostejša hrana v Gani je fufu, to je pretlačena manioka z dodatkom banan za kuhanje in jama, k temu pa postrežejo omako, najbližje temu je naš golaž, ki je lahko s sladkovodno ribo tilapijo, govedino ali piščancem. Vedno pa dodajo zvrhano količino čilija. Jed se jé z roko, zato prejmeš vrč z vodo, da si umiješ roke pred jedjo in po njej. Od kepice fufuja odtrgaš kos, ga pomočiš v omako in neseš v usta. Podoben fufuju je tudi banku iz rahlo fermentirane kuhane mešanice koruznega in kasavinega testa. Riba tilapija je odlična tudi na žaru.

Prava Afrika je tam, kjer gre vse narobe, a se vse srečno konča. Če je drugače, to ni Afrika.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se