Osebni arhiv

Ko so prispeli v Markovce, so se razdelili v tri skupine in se namestili v sobe. Nekaj časa so bili prosti do pol treh, potem so se peš odpravili v Čepince do Graničarskega muzeja. Tam jih je pričakal gospod Tomaž Koltaj, ki jih je popeljal po muzeju in razložil zgodovino meje med Slovenijo in Madžarsko.

Po ogledu so se spet peš odpravili nazaj. Po vrnitvi niso imeli drugih dejavnosti, zato so lahko bili zunaj, igrali odbojko, nogomet, se kartali ali pa le uživali v lepem vremenu. Za večerjo so si naročili jed po našem izboru – dunajski zrezek s pomfrijem. Ob desetih so bili vsi umiti in pripravljeni na spanje. Četudi so zaspali kasneje.

Naslednji dan jih je že čakal pripravljen zajtrk. Po vsakem obroku pa so imeli določene dežurne, da počistijo jedilnico. Takoj po zajtrku pa so pričeli z delom. Prebirali so pesniške zbirke Ferija Lainščka, Ne in Barvice. Najprej so izbrali najljubše iz zbirke Ne in jih prebrali, nato pa izbrali najljubšo barvo in o njej napisali pesem. Med tem so pa pripravili cimetove rolice in pa brownije, ki so jih kasneje lahko pojedli. Pripravili so si govor in tako skupaj pričakali Ferija Lainščka.

Osebni arhiv

Ob njegovem prihodu so ga nagovorili, pozdravili, prebrali nekaj njegovih pesmi, sledila so pa njihova vprašanja zanj. Izvedeli so, kako dolgo se že ukvarja s pisanjem, spoznali prigode iz njegovega otroštva, iz šolskih dni, zaupal jim je, kaj ga navdihuje za pisanje in celo, kako je ime njegovemu psu.

Skupaj so se zabavali ob njegovih zgodbah iz otroštva, sploh o tisti, ko jim je povedal, da je kot majhen imel zelo rad enega petelina. Ker je njegova mama to vedela, mu je govorila, da če ne bo priden, bo ta petelin v nedeljo za kosilo. »Tako so me takrat lahko ukrotili,« nam je povedal.

Svoje pesmi o barvah so mu tudi prebrali in dobili pohvale. Za na konec je dodal, da ko se je odpravljal od doma, je vzel s sabo nekaj svojih knjig, v katerih so zapisane njegove pesmi. Ni vedel, koliko jih naj vzame in je vzel »na oko«.

Takoj ob prihodu je vprašal učiteljico, koliko jih je, da jih ne bi imel premalo. Bilo nas je 18 in z dvakratnim štetjem je bilo knjig točno 18. Dokaz, da se vse v življenju zgodi z namenom. Tudi to, da ti kdaj pa kdaj v življenju pomaha sreča. Od nas pa je odvisno, ali jo znamo v pravem trenutku takrat tudi ujeti. Tako nas je podučil Feri – in on že ve.

Na koncu so naredili še skupno fotografijo in se poslovili. Zvečer so spet bili zunaj, saj je vreme bilo zelo lepo. Zunaj so se še z učiteljicami kartali uno in se zabavali, ko so učiteljici Urški z +8 kartami »vrnili« za vse učne ure. Ta večer so šli spat okoli 11. ure (nekateri).

Tretji dan so se spet prebudili okoli sedmih in imeli zajtrk. Po zajtrku so imeli nalogo narisati oz. ilustrirati svoje pesmi od prejšnjega dne. Za kosilo so pripravili vsak svojo malo pico. Tudi sicer so kuhali sami (no, z enim kančkom očesa  so nas opazovale učiteljice) in lahko kar rečemo, da so v sklopu tabora imeli tudi kulinarične delavnice, ki so jih poimenovali »MasterChef po naše«. S taborom so zaključili ob 13. uri, ko so se polni nepozabnih doživetij odpravili domov.

»Na taboru smo se imeli zelo lepo. Doživeli smo veliko lepega in zanimivega, tudi poučnega – čeprav v zelo sproščenem vzdušju, zato upamo, da nam bo sreča pomahala in da v Peterloug pridemo spet naslednje leto,« je zaključila Larisa Andrejek.