Pomoč bolnim in starejšim na domu: takšne so cene po občinah
Okoli 80 tisoč starejših od 65 let živi pod pragom revščine, za leto 2023 razkrivajo zadnji podatki Statističnega urada, z vsakim letom pa se ta številka še zvišuje.
Povprečna mesečna starostna pokojnina po zadnji uskladitvi znaša 939 evrov. Torej 40 evrov pod pragom tveganja revščine, če starostnik živi sam. Še bolj v stiski so ljudje, ki prvega v mesecu prejemajo najnižjo pokojnino, ki znaša borih 352,58 evra. Mizeren je tudi znesek invalidske pokojnine, ki znaša 490 evrov. Zagotovljena pokojnina in zagotovljena vdovska pokojnina pa znaša 781,94 evra. Vsi zneski so torej globoko pod pragom tveganja revščine.
Ena prvih institucij, poleg humanitarnih organizacij, kamor se lahko za pomoč obrnejo ljudje, ki potrebujejo pomoč, so tudi občine. Te vsaka na svoj način, s številnimi programi, pomagajo tudi svojim starejšim občanom. Pregledali smo, katere vrste pomoči starejšim v stiski nudijo občine.
Zakonske obveznosti občin
Lokalnim skupnostim že nacionalna zakonodaja nalaga nekaj osnovnih obveznosti. Občine morajo plačevati institucionalno varstvo oziroma stroške oskrbe v zavodih za odrasle. V večini primerov gre za domove za starostnike, kadar upravičenci sami ne morejo pokriti stroškov oskrbe. V domu za starejše Novo mesto najosnovnejša oskrba v dvoposteljni sobi stane 762 evrov, brez kakršnihkoli dodatnih storitev. Cena je sicer primerljiva s preostalimi domovi, vendar je povprečna starostna pokojnina v Novem mestu 843 evrov. Kljub temu, da večini pri plačevanju oskrbe pomagajo še sorodniki, mora novomeška občina plačevati ali doplačevati oskrbnino 48 občanom.
Država občinam nalaga, da poskrbijo tudi za pomoč na domu. Namenjena je občanom, ki se zaradi bolezni ali drugih težav, povezanih s starostjo, ne morejo več v celoti oskrbovati ali negovati sami, niti tega v zadostnem obsegu ne zmorejo njihovi svojci ali sosedje. Država pa s tem ukrepom želi omogočiti posamezniku, da lahko čim dlje ostane v domačem okolju. Občine lahko program financirajo najmanj v višini 50 odstotkov, v povprečju pa prek 70 odstotkov celotnih stroškov. Zato so cene po občinah tudi precej različne. Od dobrih dveh evrov na uro oskrbe med tednom v Vodicah do skoraj 12 evrov na uro, kolikor plačujejo v nekaterih prekmurskih in štajerskih občinah. Med mestnimi občinami pa najbolje pridejo skozi v Ljubljani, kjer je cena na uro zgolj 4,4 evra, za 20 delovnih dni to znese 88 evrov, medtem ko morajo v Velenju plačati 10,9 evra na uro. Uporabnik mora konec meseca tako plačati 218 evrov. Konec tedna in za praznike pa so cene še višje. Se pa povsod spopadajo z dolgimi čakalnimi vrstami upravičencev, ki bi tako pomoč potrebovali.
Občine tudi pomagajo pri plačevanju neprofitnih in tržnih najemnin. Ta ukrep je sicer namenjen vsem prebivalcem, vendar je upravičencev precej tudi starejših od 65 let. V Novem mestu je delež upravičencev do subvencij tržnih najemnin, starih nad 65 let, 11 odstotkov, do subvencij neprofitnih najemnin pa kar 65 odstotkov.
Od enkratne pomoči do prostoferja
Sicer pa imajo občine še številne programe, s katerimi poskušajo pomagati starejšim pri plačilu položnic ali pa da se vsaj nekako prebijejo skozi mesec. V Murski Soboti tako lahko vsak posameznik zaprosi za enkratno denarno pomoč v višini 200 evrov, ki jo lahko upokojenec porabi za nakup ozimnice in kurjave, za premostitev trenutne socialne ogroženosti ali za plačilo pogrebnih stroškov.
Večina občin ima tudi organizirano dostavo kosil na dom. Tako v koprski občini doplačajo oziroma sofinancirajo kosila 115 osebam, še nekoliko več kosil dostavijo v Novi Gorici. V Celju so izpostavili program javne kuhinje in projekt Donirana hrana. Večina občin ima tudi organizirano dostavo hrane.
Starejšim pa veliko pomenijo programi, ki pomagajo, da starejši niso socialno izključeni in da ne ostajajo med štirimi stenami. Ena izmed pomoči starejšim, ki jo izpostavlja večina občin, pa so prevozi oseb k zdravniku, v trgovino ali po drugih opravkih. Mnogo občin je vključenih v projekt Prostofer, v katerem občina zagotovi vozilo, starejše pa po opravkih vozijo prostovoljci. Druge občine imajo svoje projekte.
Sicer pa občine sofinancirajo programe humanitarnih organizacij, društev upokojencev, medgeneracijske centre, dnevne centre in programe tretje univerze. Tako želijo najbolj ranljivim skupinam omogočiti boljše življenje ali še izboljšati kakovost življenja.
