V otroštvu je rada prijela za zidarsko žlico, zdaj redno drži pleskarski čopič
Valentina Novak se je našla v slikopleskarstvu.
Valentina Novak je ena redkih žensk v Sloveniji, ki se profesionalno ukvarjajo s pleskarstvom. V obrtniške vode je zašla po naključju, se v njih našla, dosegla kakovosten nivo in ostala. Ob tokratnem prazniku žensk je osvetila svoj pogled na delo v pretežno moški dejavnosti in na to, kako se trudi mlade prepričati, da se odločijo za poklic, ki ga na trgu dela precej primanjkuje.
Po orodju, ki je pregovorno bolj v domeni moških, je začela posegati že v otroštvu. »Moj dedek je bil zidar in vedno sem mu z veseljem pomagala pri gradbenih delih. Sprva sem zgolj opazovala, nato pa začela tudi delati in moram povedati, da me je arhitektura kar zanimala. Tudi stric Štefan Marič je bil obrtnik in pri njem smo se v srednji šoli kalili v različnih opravilih. Skrbel je za strojne tlake, bil je dokaj strog, tako da smo morali biti disciplinirani in smo dobili delovne navade. Za predajanje znanja sem jima zelo hvaležna,« pove.
Izobraževala se sicer ni za obrtniški poklic, a je na tem področju pristala. S slikopleskarstvom se je srečala, ko je iskala zaposlitev. Njen znanec, ki je iz Nemčije prišel v našo regijo, je zagnal podjetje in iskal delavce. Odločila se je poskusiti, pridobila znanje in predvsem trdo delala ter nabirala izkušnje. Ni ji bilo enostavno, a ni se dala. »Ob začetkih so bili začudeni pogledi, češ kaj bo ženska počela v tem poslu. Takrat sem bila stara 23 let. Tudi ko sem še pomagala v stričevem podjetju in so bili 50-kilogramski žaklji z materiali, so se mnogi spraševali, kako bom jaz to nesla. Pa je šlo in dokazala sem, da zmorem,« se je z nasmehom spomnila in dodala, da nikoli ni imela sodelavke, vedno so jo obdajali le moški.
Okoli leta 2010, ko je vladala vsesplošna kriza in marsikdo ni imel dovolj denarja za plačilo delavcev, se je odločila, da bo poskusila s samostojno potjo. Leta 2011 je registrirala espe in njeno podjetje ima sedež v Beltincih. Posel ji je uspeval in čez čas je pri sebi zaposlila še brata Luko. Vmes sta se njuni poti sicer razšli, ampak sedaj spet delata skupaj. Brat v tem letu tudi pridobiva mojstrski izpit, da bosta lahko opravljala še več storitev.
Deficitarni poklic
Naša sogovornica, ki živi v Murski Soboti, opravlja slikopleskarska dela, suho montažo in dekorativne tehnike. Z bratom delujeta predvsem na pomurskem območju, saj je tu, kot pravi, dela dovolj. Stranke, prevladujejo fizične osebe, največ povprašujejo po pleskanju prostorov, hiš, stanovanj. Poudarila je, da so ji dobri medsebojni odnosi in dobra delovna klima zelo pomembni. Sodeluje z več obrtniki in pri večjih projektih si medsebojno pomagajo, da jih lahko prej dokončajo. »Kot obrtnica sem začela sodelovati s Štefanom Pintaričem, ki vodi podjetje Malar Pi-Št, in od njega sem se veliko naučila, za kar mu bom vedno hvaležna,« pravi.
Povpraševanja po storitvah je veliko, kadrov na trgu pa premalo. »Dobrega delavca je težko dobiti. Slikopleskar sodi med deficitarne poklice in tudi sama hodim po šolah in poklic predstavljam, da bi ga približala mladim,« je povedala in dodala, da sodeluje tudi na sejmih Megra. Kot pravi, so v prepričevanju mladih obrtniki zelo aktivni, a je odziv predvsem v gradbenih panogah še zmeraj (pre)slab. Skušajo jim prikazati tudi praktično delo. »Nazadnje so v šolah izdelovali ptičjo hišico, jo pobarvali, da so preverili svoje spretnosti s čopičem in barvami,« je spomnila.
Kdaj preveč pedantna
Rada ima, da je delo opravljeno kakovostno, zato k temu teži. »Morda sem kdaj preveč pedantna, ampak mlade skušam naučiti, kako se pravilno dela in da to ni graja, ampak je treba biti zmeraj boljši in kontrolirati svojo izvedeno delo. Če komu poveš, da je kje storil napako, pa tega ne sme vzeti za slabo. Tudi z bratom se kontrolirava, kajti več oči več vidi,« opiše slikopleskarka.
Valentina Novak prizna, da je njeno delo, ki ga opravlja ročno, fizično zahtevno, a je to ne odvrača. »Zame je pleskanje neke vrste meditacija, je sproščujoče. Hitro se zatopiš v delo in ko sva z bratom na terenu, včasih sploh ne govoriva,« pove in doda, da posebnega rituala pri delu nima, občasno pa posluša glasbo. Opazila je, da imajo moški v tej dejavnosti do nje spoštovanje, kar si je priborila z delom. Tudi ubogajo jo, če jim da kakšno nalogo. »Že sem dobila tudi pohvale, da sem kaj naredila boljše kot kakšen moški kolega. Stranke so hvaležne ob zaključkih projektov in dobivam kakšna sporočila od njih, fotografije hiš, stanovanj, ki jih polepšam. Tako dopišejo, kako se počutijo v ambientu in kako lepo jim je,« pravi in doda, da je komunikacija s strankami zelo pomembna. Zaveda se, da je najboljši oglas tisti, ki potuje od ust do ust. »Stranke se večinoma vračajo, ker se krog vrti in je treba storitve ponavljati, prihajajo pa tudi nove,« dodaja. Za storitve se čaka tudi do pol leta, toplejše vreme pa bo prineslo še več dela. »Vse uskladiti je kar naporno,« pravi. Vsako leto sodeluje tudi v humanitarnih akcijah Območne obrtno-podjetniške zbornice Murska Sobota in na ta način pomaga drugim.
V beli uniformi slikopleskarke se dobro počuti, čeprav načeloma še vedno zaznava, da ta panoga velja za moško. »V Prekmurju še opažam bolj strogo delitev poklicev na moške in ženske, ampak z mlajšimi generacijami se to briše, ker so te bolj odprtega mišljenja.« V Sloveniji bi po njenih besedah lahko slikopleskarke prešteli na prste ene roke, a jo to še dodatno žene, ko skuša koga prepričati, da poprime za čopič.
