Vanesa Jaušovec

Medijska hiša Vestnik je s pomočjo bralcev izbrala Vestnikovo osebnost Pomurja leta 2024. Uredništvo je določilo osem kandidatov, ki s svojimi dejanji življenje v lokalnem okolju spreminjajo na bolje. Zmagovalca ste z oddanimi glasovi določili bralci časopisa in uporabniki spletne strani vestnik.si. Največ glasov je prejel zdravnik družinske medicine v Zdravstvenem domu Ljutomer Sašo Duh. Njegovi pacienti ga poznajo kot dobrosrčnega, dostopnega in prijaznega zdravnika, ki jim vedno prisluhne.

Kljub časovni stiski, v kateri se znajde, Duh skrbi, da vsak pacient dobi njegovo pozornost, čeprav to pomeni, da bo moral delo preložiti tudi na popoldan ali konec tedna. Bil je tudi med najbolj obremenjenimi zdravniki v času epidemije. Ob seznanitvi z novico, da so ga sodelujoči izbrali za Vestnikovo osebnost Pomurja minulega leta, je bil nadvse presenečen in hvaležen. »Presenetili ste me že z nominacijo, kaj šele s klicem, da sem zmagovalec. Svoje delo res rad opravljam in sem vesel, da pacienti in vaši bralci ta trud opazijo. Rad bi se zahvalil vsem, ki so zame glasovali, jaz pa se bom tudi v prihodnje trudil za svoje paciente,« je strnil zmagovalec v prvem odzivu.

Vanesa Jaušovec

Sašo Duh prihaja s štajerskega konca, natančneje iz Svete Trojice. Pot ga je zapeljala v Ljutomer čisto po naključju. »Prijavil sem se na razpis za zdravnika družinske medicine v pomurski regiji, kajti za mariborsko regijo ni bilo nobenega razpisanega prostega mesta,« pojasni Duh, ki ima sedaj že 13 let delovnih izkušenj v ljutomerskem zdravstvenem domu. Njegova mentorica je bila Suzana Makoter, ki ga je marsikaj naučila in ga uspešno vpeljala v delo. »Pred zaposlitvijo sem bil v Ljutomeru mogoče trikrat, sedaj sem vsak dan in Ljutomer mi je res prirasel k srcu. Tukaj se počutim domače, sprejetega in že kot pravi Prlek,« pove v smehu. Ima tudi zanimivo zgodbo iz srednješolskih dni. »Obiskoval sem prvo gimnazijo v Mariboru in neki sošolec me je že takrat imel za Prleka. Češ da sem imel zelo podoben naglas prleškemu,« pripoveduje sogovornik, ki meni, da se je ta zgodba prav lepo zlila s sedanjostjo.

Skuša razumeti stisko pacienta

V gimnaziji je Duh imel zelo rad latinščino in biologijo, kot majhen pa je želel postati pilot ali policist. Kasneje so mu postajali všeč geografija, matematika in biologija, predvsem ga je zanimal svet okoli nas. Njegov profesor Biologije, ki je prav tako študiral medicino, jim je človeško telo predstavil na zelo zanimiv način. »Biologija me je nekako spodbudila k študiju medicine, hkrati pa je takrat zbolela babica in sem si resnično želel, da bi ji lahko pomagal.« Pojasni, da mu je bilo takrat težko, saj so bili le nemočni opazovalci. Ker si je želel, da bi imelo njegovo delo smisel, se je po končani srednji šoli vpisal na medicinsko fakulteto v Mariboru. 

Nekako sem se odločil ostati v svojih krajih, saj nisem imel razloga, da bi odšel v Ljubljano. Za znanje se moraš učiti povsod sam, knjiga je povsod enaka, trud, ki ga vložiš, pa je odvisen od tebe. Imeli smo tudi veliko možnosti za stike s pacienti, že od prvega letnika dalje. Kar se mi je zdela lepa prednost in priložnost.

Vanesa Jaušovec

Po končani fakulteti je Duh opravljal pripravništvo v UKC Maribor, po pol leta je opravil strokovni izpit, sledila je še specializacija. »Takrat sem se odločal med onkologijo, anesteziologijo in družinsko medicino. Nekako je pri odločitvi prevladal stik z ljudmi in to, da nisem človek za zaprte prostore nekje po velikih bolnišnicah, bolj so mi všeč majhne enote. Raje imam tudi več samostojnega odločanja, v bolnišnicah je veliko odvisno od drugih zaposlenih. Na primer pri operaciji potrebujete deset zaposlenih, medtem ko lahko pri nas s sestro narediva večino sama,« pojasni svojo odločitev Duh, ki pa tudi meni, da je njegovo delo zelo psihično naporno ter utrujajoče. Gre za delo z ljudmi, kjer srečaš veliko različnih karakterjev.

»Pri svojem delu mora biti zdravnik prepričljiv, pomembno si je pridobiti zaupanje pacienta, hkrati pa moraš biti pošten in iskren do njih. Nekako sledim svojim navodilom, da vsakega pacienta zdravim tako, kot da bi bil moj oče,« poudari zdravnik, ki se označi za deloholika. Pacientu se posveti tudi ob dveh ponoči, če je treba, saj vedno poskuša razumeti stisko, zaradi katere je ob taki uri prišel prosit za pomoč. Čeprav je lahko pacientova težava življenjsko neogrožujoča, je včasih dovolj le glas zdravnika, ki pove, da je vse v redu.

Vanesa Jaušovec

Menim, da imamo zdravniki res privilegij, da že z besedami pomirimo paciente. Izogibam se tudi visokih funkcij, kajti želim res delati le to, kar me veseli – delo s pacienti.

V prvi vrsti

Velik napor je prestajal v času epidemije, kjer je bil v Zdravstvenem domu Ljutomer eden najbolj obremenjenih zdravnikov. »Nosili smo veliko odgovornost, nismo vedeli, kaj lahko pričakujemo od novega virusa, način dela je bil čisto spremenjen in prilagojen. V Ljutomeru pa smo v Domu starejših imeli še izbruh med prvimi v Sloveniji, kar je vplivalo na medijsko izpostavljenost. Celotna situacija je bila še desetkrat bolj naporna kot sicer. Takšnih obremenitev ne bi privoščil nikomur in upam, da se vse skupaj kdaj ne ponovi.« Duh opiše dogajanje kot v vojni in pove, da bi verjetno še enkrat šel v prvo v vrsto in se žrtvoval. Nekako tako je storil v epidemiji.

Vanesa Jaušovec

Najtežji del Duhove službe so pogovori s pacienti o njihovi končni življenjski poti, odločitvah pred koncem življenja in soočanje svojcev s hudimi diagnozami. Te zgodbe ga spremljajo ves čas in jih težko odmisli. »Nekako se trudim, da ko se odpravim domov, odmislim delo in se pripravim na čas za družino. Strogo ločujem službo in čas za družino. Zato mislim, da je kar prednost, da delam v Ljutomeru in ne v svoji okolici.« Poudarja, da je pri delu zelo pomembna tudi ekipa. »Vsi zaposleni, skupaj z direktorjem, se med seboj odlično razumemo. Menim, da to opazijo tudi pacienti, kar prispeva k nagradam, kot je bila Vivina moj zdravnik leta 2024 in kot je vaša.«

Osebni arhiv

V zdravstvenem domu tudi večkrat sprejmejo študente medicine. Pred kratkim je Duh postal mentor za specializante. »Z veseljem pričakujem tudi zdravnika specializanta, kar bo za mene nov izziv. Poskušam predati vse svoje znanje in deliti izkušnje iz vseh teh let, ki jih imam v zdravstvu. Svet se res hitro vrti, novosti je zelo veliko in tudi mladi lahko doprinesejo naši ekipi, nas naučijo kaj novega. Menim, da drug drugega dopolnjujemo.« Vsem mladim, ki se odločajo za poklic zdravnika, pa bi sporočil, da je zelo težko, a vendar je vredno, če hočejo v življenju delati nekaj koristnega. Prav tako meni, da bodo lažje in hitreje opravljali delo, če bo več zaposlenih v medicini.

Igra več inštrumentov

Tudi doma ni mirno, z ženo imata namreč tri otroke. Zato je treba skrbeti za vožnjo na različne treninge, hobije in krožke. »Res imam srečo, da imam doma vse urejeno in podporo domačih. Le tako menim, da lahko tudi v službi daš največ od sebe,« pove Duh, ki pa kljub pestremu službenemu in domačemu življenju najde čas za svoje hobije. V prostem času najraje pobegne na morje, kjer si napolni baterije in dušo. Tam večino časa preživi pod vodo, saj sta mu zelo pri srcu podvodni ribolov in potapljanje. Rad pa ima tudi različne druge športe, kolesarjenje, izlete in druženja z družino, sprehode z njihovim psom. Veliko pa mu pomeni tudi glasba. Trenutno je zaradi pomanjkanja časa samo zbiralec inštrumentov, igra pa jih več, od kitare, saksofona do bobnov.

Vanesa Jaušovec

Kdo so bili preostali kandidati?
Glasovali ste lahko še za Anjo Gutman, idejno vodjo hiše strahov v Gerlincih, Branka Slano iz Bolehnečic, lastnika najuspešnejšega ljutomerskega kasaškega konja Froda S, Denisa Škofiča, pesnika, pisatelja in literarnega kritika, Franca Jerebica, edinega evidentiranega pozvačina, Marka Pintariča, dolgoletnega člana organizacijskega odbora Maratona treh src, srednješolko Nino Horvat, ki si je kljub rosnim letom nabrala že veliko delovnih izkušenj v strežbi, in za Saro Makovec, eno najboljših slovenskih nogometašinj.