Vlado in Milan Kreslin drug z drugim govorita kot mož z možem
Prekmurski trubadur in njegov 98-letni oče nam brez oklevanja odpreta vrata družinskega doma v Beltincih ter brez pretvarjanja spregovorita o svojem odnosu, na koncu pa še zapojeta.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Moža se posedeta vsak na svojem koncu kuhinjske mize, jaz pa sem na sredini. Po vseh teh letih med njima ni skrivnosti, ni zadržkov in ni zamer, leta so zgladila robove, ostalo je spoštovanje. Ko govorita drug z drugim, oče in sin govorita kot mož z možem. Obujata spomine, pripovedujeta zgodbe in se šalita, vsak po svoje podoživljata življenje, ki je v veliki meri dobro življenje prav zaradi človeka na nasprotni strani mize.
Dolgo in daleč sta hodila skupaj, večkrat sta pri tem pela, nemalokrat tudi preklinjala – sedaj sta tukaj in krog se sklepa. Vsak na svojem koncu vezi, ki se ne pretrga, Vlado in Milan Kreslin v topli, domači kuhinji družinske hiše v Beltincih možujeta o svetu, družini, nogometu, glasbi, drug o drugem. »Svega i svašta je bilo,« zavzdihne oče Milan; njegove svetle oči se zazrejo vame in skozi mene daleč nazaj, predaleč naprej ...
Ime je dobil po vratarju Hajduka
Starejši Kreslin je grča, da malo takih, na svetu je dve leti manj kot celo stoletje. Vladekovega rojstva pred triinsedemdesetimi leti se spomni, kot bi bilo včeraj. »Bilo je 29. novembra, en teden pred rokom. Žena je zato tisti dan še brez skrbi delala na vrtu, ponoči pa se je začelo. Moji sestri, ki sta bili na obisku, sta tekli po babico – tedaj so ženske rojevale doma. In tako je Katica rodila sina, jaz pa sem tekel k sosedu, ki je imel trgovino, po plenice, perilo in druge potrebščine. Naslednji dan pa smo seveda nazdravljali.«
Dojenčka so poimenovali po Vladimirju Beari, legendarnem vratarju hrvaškega nogometnega kluba Hajduk, za katerega je oče strastno navijal.
Tako kot njegova sestra je Vlado odraščal v skromni, tesno povezani srenji, v kateri je bilo pošteno delo prva med vrednotami. Doma so imeli veliko gostišče, za nameček pa še njivo in dve svinji. Dečko je bil bister in priden, čeravno begav in nagnjen k lumparijam. Kadar je imel na voljo preveč časa, se je lahko pripetilo karkoli – tudi to, da je pobral ventilčke z dobršnega dela od skoraj 150 koles, ki so bila parkirana pred gostilno.
Ali pa da je gostom, ki so v gostišču igrali bilijard, kar med igro izmaknil kredo za čiščenje palic. Ali pa je v šoli premikastil kolovodjo šestih pobalinov, ki so se spravili nanj. »Takrat je hitro padlo po grbi,« pove mlajši Kreslin. »Ata mi jih je naložil, mama pa se je zraven drla: 'Samo ne po glavi, ne po glavi!'« Tedaj so pač bili takšni časi, poudari brez grenkobe.
»Oče je imel zaj… življenje«
Takšni časi, takšni kraji, takšni ljudje. Beltinci v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so bili živahna in povezana skupnost, ki je ravnokar odlepila eno stopalo iz blata minule dobe, z drugim pa je že zakorakala proti prihodnosti, za katero se je tedaj še sveto verjelo, da ne more biti drugačna kakor iz čistega zlata.
V Beltincih se je tedaj sanjalo in gradilo, izgovarjale so se parole in tudi k maši se je hodilo, malo se je verjetno tudi švercalo in sekalo ovinke, kakor do konca dni pa se je pilo, sem in tja pretepalo, gledalo se je vesterne, igralo nogomet in – pelo. Milan Kreslin je bil med pionirji, ki so takoj po veliki vojni na ravnico prinesli jazz, igral ga je z ansamblom, v katerem sta bila med drugim ravnatelj šole in direktor elektropodjetja. Sam je brenkal na kitaro, sicer pa se je z glasbo srečal že pred vojno v glasbeni šoli in kot desetleten fantič igral v godbi na pihala.
Da bi si ob službi, igranju nogometa in glasbi še posebej trgal čas za sina, ga spraševal po občutjih ter se z njim igral, kakor je v modi danes, tega seveda ni bilo. Takrat so bile meje jasne, drugega dela pa več kot zadosti – oče je bil oče, ne pa prijateljček. Starejši Kreslin ni imel lahkega življenja, že tako razgibano mladost pa je pretrgala vojna.
Proti njenemu koncu, pri šestnajstih, so ga Madžari kot »prostovoljca« potisnili k Nemcem, ti pa so ga takoj vtaknili v uniformo in poslali na fronto. Tam so ga brž ujeli Rusi in strpali v taborišče za vojne ujetnike, najprej na Češkem, nato v Moldaviji. Ko je 74 let pozneje, za svojo 90-letnico, Milan Kreslin izdal svoj glasbeni prvenec, je na njem pel tudi ruske napeve, ki jih je otrok slišal med bodečo žico – nikoli jih ne bo pozabil.
»Oče je imel zaj… življenje,« povzame Vlado, Milan pa samo skomigne z rameni in se nasmehne, skoraj plaho in kakor v opravičilo.
Vraga pa »zabučale gore«!
Nekje v sedemdesetih letih so med stenami Kreslinove hiše začeli doneti nenavadni zvoki, ki so napovedali začetek pohoda nepremagljive armade baby boomerjev na vrh družbe – s Hendrixovo metalurgijo in stonesovskim kamnitim orodjem, z metafiziko Beatlesov ter herezijo Boba Dylana so oni, rojeni v »petdesetih in še nekaj«, bučno dolbli svojo nišo v prostoru in času. Ter luknje v bobničih svojih staršev.
Vlado je v kuhinji nažigal Radio Graz, Milan in Katica pa sta bila vse prej kot impresionirana. Starejši Kreslin je pač prisegal na akustično kitaro. A ko je na radiu ujel znamenito Let it be od Beatlesov, je vendarle zastrigel z ušesi, v pesmi je namreč moč slišati tudi violine, kar je zagotovo prepoznavni znak višje umetnosti. »Ti, kaj pa je to 'ledidbi'?« se je pozanimal pri sinu. Ko mu je Vlado pojasnil, da to v angleščini pomeni »naj bo«, se je stari panj znova vnel. »A tako, naj bo, kaj – mi pa naj delamo za vas?! Nič ne bo – nič ni samo od sebe, lenuhi!«
Ob tem spominu se oba zasmejeta. Seveda – na koncu je bilo vsega, ne pa ničesar. Ozrem se po topli udobni kuhinji, prisluškujem njunim besedam in njunemu smehu, pomladnim pticam pred hišo, preiskujem tople stene iz plutovine, v katero so za vedno zažrti zvoki preteklosti. Kuhinja deluje kakor časovna komora: čeravno lična, je oprema povečini stara verjetno že nekaj desetletij, na steni je slika tihožitja ob majolki, na polici ob mizi še vedno čepi glasbeni stolp iz 90. let, pripravljen, da spet zavrti Nekega jutra, ko se zdani.
Ni mi težko verjeti, da je krhki stari mož v puliju in s pisano ruto okoli vratu, ki me ogovarja s tolikšno spoštljivostjo, nekdaj caroval tej preteklosti. Še pri 98 je Milan Kreslin luciden in zbran, njegov glas je čist in koža, napeta prek štrlečih ličnic, presenetljivo gladka. Tudi sedanji odmev nekdanje veličine vzbuja spoštovanje. Podobna sta si, sin in njegov oče. Od pete do glave odet v džins, vzravnan in vitek, Vlado Kreslin vzbuja vtis mnogo mlajšega človeka, njegov glas je še vedno žiletka in še vedno je – frajer. Vraga pa »zabučale gore«, Kreslina jih preglasita s pesmijo. »Pridi, oče, greva nekaj zašpilat,« pozove Vlado. In pograbi tisto črno kitaro.
»To niso mačje solze!«
Ko je pred desetletji doma oznanil, da bo pustil študij ekonomije in se posvetil glasbi, je pričakoval, da mu bosta starša podrla nebo na glavo. A če je mama še izrazila pomislek, da od muzike ne bo mogel živeti, mu oče ni nasprotoval. Pa četudi je bila njegova želja, da bi Vladek doštudiral ekonomijo. »Nikoli se ni izrecno reklo: 'Podpiram te!' Pa saj ni bilo treba – če mi nista preprečevala, mi je bilo pač jasno, da me podpirata,« danes – šestindvajset plošč, na desetine uspešnic in mnogo nagrad pozneje pravi Vlado Kreslin. Tako se to dela v zdravih družinah: ko gre za male grehe, te vlečemo za ušesa – ko gre za velike sanje, stojimo trdno, da lahko sežeš v nebo. Ker si naš, od nekdaj in za vedno.
Ko ga vprašam, na kaj je najbolj ponosen pri sinu, se Milan globoko zamisli in za nekaj trenutkov pomolči – seznam je pač dolg –, se izkaže: »Da drži dano besedo. Da se lahko odkrito pomeniva. Da se prilagajava in da se lahko vedno pobotava.« Drugače povedano, oče je v prvi vrsti ponosen, da je sin dober človek, šele nato pridejo poklicni uspehi. »Da je v muziki segel tako visoko in naredil toliko za Prekmurje in za vso Slovenijo. To niso mačje solze!«
Balada o Pefu Škaperju
Ko mine zadosti časa, se zgodi zadosti stvari. Otrok naraste v prednika, prednik se krči nazaj v otroka – in nekje na pol poti srečata drug drugega, če hodiš zadosti dolgo, srečaš samega sebe. Kakor so leta tekla, tako sta Milan in Vlado Kreslin skupaj preživljala vse več lepih trenutkov.
Ko je oče kot igralec, trener in funkcionar postavljal na noge nogometni klub v Beltincih, je fantič po trgu lepil plakate za tekme, ki jih je Milan – za fuzbal se je navdušil leta 1943, ko si je v Budimpešti ogledal prijateljsko srečanje med Madžarsko in Švedsko – sam izdelal doma. Skupaj sta videla nešteto tekem, poleg domačih Beltincev sta seveda navijala za Hajduk, pozneje tudi za Maribor.
Posebej divje je bilo v devetdesetih, ko so Beltinčani igrali v prvi ligi – to so bili časi! Tedaj se je spet sanjalo, četudi po ameriško, spet se je hodilo k maši in tudi krivine se je lovilo, in to še bolj zavzeto kot kadar koli prej. Predvsem pa se je v znameniti beltinski »šumi« pred štiri, pet ali tudi šest tisoč penastimi gledalci (trikrat več, kot jih šteje kraj) lomilo noge, grizlo travo in po zaslugi Pefa Škaperja zabijalo gole velikanom slovenskega športa. Zgolj o nogometu bi moja sogovornika lahko pripovedovala ure in ure. Toda glasbo bi lahko živela v neskončnost.
Vse poti vodijo v Beltince
Na neki točki sta torej morala priti skupaj. »Amapola«, ki jo je leta 1947 s svojim jazz ansamblom igral oče, je podala roko klasikam Boba Dylana, ki so zaznamovale sina, ko se je Milan kot pevec pridružil Beltinški bandi, ki jo je kot nesporni šef vodil Vlado. »Od tedaj sva enakovredna,« pravi mlajši Kreslin.
In ko je oče s pevci iz prvotne (Kociper-Baranja) bande, samimi devetdesetletniki, stopil pred mikrofon in zapel Dylanovo »Knocking On Heavens' Door«, Trkam na nebeška vrata, je Vlada po lastnih besedah stisnilo v grlu. Ko je Milan sam zapel Tam daleč stran, stari ruski napev, ki ga je slišal sredi vojne vihre peti na smrt obsojene kozake, je prehodil pot od taborišča v Moldaviji do polnega avditorija Cankarjevega doma, potovanje od prestrašenega mladeniča do spoštovanega očeta – takrat je v grlu stiskalo vse, vključno z njim samim.
Na odru sta doživela najlepše, kar lahko doživi glasbenik, nastopala sta po vsej Sloveniji in na tujem, kovala sta uspešnice, preigravala slovensko etno glasbo, za dobro mero pa še pesmi iz vesternov in ruske narodne, srečevala sta vse mogoče ljudi ter kovala nove in nore spomine – skupaj.
Po svojih koreninah sta vlekla vase od skorajda vseh narodov poteptano, z vinom in pljunkom vedno znova žegnano prekmursko zemljo ter iz nje gnetla pesmi, ki so zmožne ganiti vsakogar: alkimija žilavih podeželskih samonikležev, ki za obilen sad potrebujejo zgolj zaplato prsti in žarek bledičnega sonca.
Toda nobena pesem, še tako lepa, nobena rima, še tako ostra, ne more pravično zaobjeti vsega, kar oče in sin predata drug drugemu: drug drugega. Ne vedno nežno in morda tudi ne vedno povsem prostovoljno, toda krog se sklene, slej ko prej. Zdaj je Vlado tisti, ki razporeja obveznosti, sestavlja urnike in določa, kako bo, zdaj po hiši najglasneje odmeva njegov glas in najtrdnejša je njegova prisotnost – on je gospodar. V Beltince se iz Ljubljane vrača skoraj vsak konec tedna, da postori, kar je treba postoriti, in pomaga staršema, vendarle je to njegova zaplata in njegov žarek.
Včasih je na koncu svetost – tudi če ne hodiš k maši
»Oče me je naučil poštenja,« mi pripoveduje nemara največji med slovenskimi kantavtorji, medtem ko v naročju pestuje sijajno temno kitaro. »Vsi, ki ga poznajo, vedo, da ni nikoli lagal, kradel ali komur koli po nepotrebnem rekel žal besede.« Za hip se zamisli in skloni glavo, prsti nežno zdrsijo čez strune, kakor če bi želeli pobožati krhko, tenko kožo starčevega lica: »Ta človek ne hodi k maši, pa vendar živi po desetih zapovedih tako dosledno kot le malokdo.«
Prsti se premaknejo, kitara zaječi. Vlado pogleda proti Milanu, mu pokima z glavo, začne peti pesem Tisti bejli grm. Stari pevec, stoletni godec, dobri človek s črnim klobukom na glavi, s svetlimi očmi, poklicanimi v nesluteno daljavo, pazljivo posluša, kima z glavo; ko nastopi druga kitica, se nagne naprej in presunljivo povzdigne krhki glas: Če bi krila imel, takrat bi letel/ a, če bi znal, ne bi se igral/ starejši kakor ti/ in prestar, da bi se znal igrati z biseri.
Cankarjev dom bi ploskal in valoval, a tukaj sem samo jaz, povabljenec v to svetost, bedak in neznatnež, kakor že sem. Ni pomembno; onadva prepevata in igrata, kakor da je dovolj že svetost. Resnično: srečen je tisti, ki mu je dano, da od svojega očeta sliši besede ljubezni in z njim zapoje pesem – večina ljudi tega nikoli ne dočaka. To pomislim, ko se glasova Milana in Vlada Kreslina združita v refrenu.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
