Slovenski narod je zaslužen za osamosvojitev, s tem ko se je na plebiscitu 23. decembra 1990 odločil za samostojnost Slovenije in neodvisnost države, poudarja Gerenčer, ki je s svojimi odločitvami pomembno soustvarjal zgodovino. V poznih 80. letih predvsem z vzpostavljanjem mednarodnega sodelovanja, ki se je pokazalo kot pomembno že v procesu osamosvajanja, v času osamosvojitvene vojne in obdobju po njej.
Kako danes gledate na dogodke v času osamosvajanja?
»Vsak po svoje je bil blizu takratnim dogodkom, tudi vojak, ki mu ni bilo treba streljati, a je imel orožje, da bi branil Slovenijo. Zato ni prav, da nekateri danes kujejo iz tega, da so bili nekoč blizu dogajanju, politične in še kakšne koristi. Žalosti me, kar se zadnje čase dogaja, to razdvajanje, ki si ga Slovenija ne zasluži. V Sloveniji se žal nismo znali spogledati s tem, kako so nasprotja, ki izvirajo iz zgodovinskih dogodkov in vojn, znali rešiti v drugih državah. S tem je Slovenija utrpela veliko škodo. Kajti mladih dogodki iz preteklosti, ki so razlog za razdvajanje, ne zanimajo več. Mlade zanimajo druge zgodbe, drugi problemi, ki se jim morajo posvetiti.«
Katere druge države imate v mislih?
»Poglejte Francijo, tudi tam se je marsikaj dogajalo. Ampak to je šlo mimo, zgodovina je preteklost in zadev ne vlečejo vedno znova naprej, kot to počnemo mi iz dneva v dan.«
Zgodovina je res preteklost, kot pravite, toda razklanost izvira že iz tega, kako se novejša zgodovina zapisuje in interpretira.
»Vsak bi rad to zgodovino prikrojil sebi v dobro, kar pa ni dobro. Morali bi iti naprej na temeljih, ki jih je postavil plebiscit in kar opredeljuje slovenska ustava, torej v družbo dobrih odnosov, razumevanja in socialne države.«
Ali ne zveni to preveč utopično?
»Po svoje res, toda k temu bi morali stremeti in to bi bila lahko rešitev v dobrobit vseh nas, ki živimo v tej državi.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
Plebiscit je zgodovinsko gledano poenotil narod, hkrati s temi procesi se je navzven odvijalo mednarodno delovanje, pozneje pomembno za samostojnost Slovenije. Pomembno vlogo pri tem je imela glede na obmejno lego tudi Murska Sobota v času vašega predsedovanja.
»Posebej bi omenil srečanje v Körmendu na Madžarskem jeseni 1988, na katerem smo se dogovorili za zgodovinsko srečanje prebivalcev obmejnih občin Slovenije, Madžarske in Avstrije, s katerim bi izrazili našo željo po odpiranju mej. Te so bile zaprte predvsem z Madžarsko ...«
Kaj je bila takrat zaprta meja?
»Še nekaj let pred tem srečanjem je bila na meji z Madžarsko postavljena žična ograja, takoj za njo je bilo minsko polje. Prvi mejni prehod Slovenije z Madžarsko je bil odprt leta 1974 v Dolgi vasi, prej smo lahko mejo prestopali v Kotoribi na Hrvaškem. Prebivalci ob meji niso imeli nobenih stikov. Na Goričkem so se lahko videli čez mejo, toda drug do drugega niso smeli. Podobno je bila Madžarska zaprta proti Avstriji.
Ko so Madžari začeli pospravljati žično ograjo, smo zaznali priložnost za organizacijo zgodovinskega srečanja na tromeji v Trdkovi, na kar smo se potem pripravljali nekaj časa. Pri tem smo imeli podporo jugoslovanske in madžarske oblasti, mejnih organov in vojske. Še danes sem hvaležen pokojnemu Ernestu Eöryju, ki je bil gasilski poveljnik in imel dobre stike z Madžarsko, da smo lahko vzpostavili sodelovanje.«
Kdaj je bilo srečanje in v kakšnem smislu je bilo pomembno za poznejše dogodke?
»Srečanje je bilo 27. maja 1989. Mogoče v tistem trenutku ni bilo tako pomembno za nas, kot je bilo za porabske Slovence. Spomnim se človeka, ki je na tem srečanju pristopil k meni. Starejši gospod, kovač z Gornjega Senika. Jokal je, ko mi je dejal: 'Petinštirideset let nisem smel stopiti na ta kraj. Hvala, da ste nam to omogočili.'
Zbrala se je množica ljudi in tudi švicarska televizija je dogodek predstavljala kot zgodovinskega, saj so se družili pripadniki treh narodov, ki prej te možnosti niso imeli. Na srečanju so bili tudi pomembni predstavniki oblasti iz vseh držav.
Na tem kraju stojijo tudi trije spomeniki, na katerih je v treh jezikih opisan dogodek. Zelo mi je žal, da podobnega srečanja niso organizirali ob 30. obletnici tega dogodka.
To srečanje je pomenilo začetek odličnega sodelovanja. Ustvarjanje novih odnosov z Avstrijo in Madžarsko se je pokazalo kot zelo koristno že v času vojne za Slovenijo in za priznanje Slovenije po njeni osamosvojitvi.«
V kakšnem smislu?
»Za nas so bile meje odprte, tako da je lahko tovarna Mura med vojno odposlala prek Avstrije naložene tovornjake za izvoz, iz Madžarske pa smo dobivali blago, ki ga je pri nas začelo primanjkovati, na primer kvas. Po vzdušju na srečanju na tromeji nam je prišlo v zavest, da si zaupamo in si pomagamo.
Dobil pa sem tudi nalogo, da se dogovorim z madžarskimi mejnimi organi, da v primeru večjega napada jugoslovanske vojske na Slovenijo, in če se bodo ljudje želeli umakniti, Madžarska meje zanje ne zapre. Pogovor je bil organiziran s pomočjo Ernesta Eöryja, s poveljnikom madžarskih obmejnih enot pa sva se na skrivaj srečala v gasilskem domu v Zalaegerszegu. Ko sem mu predstavil naša pričakovanja, je dejal: 'Ne bojte se. Mi vam bomo pomagali, kar se bo dalo. Še najmanj pa se bojte tega, da bi zaprli mejo.'
Vedeti je treba, da je bila med vojno reka Mura prepreka za prehajanje ljudi, vsi mostovi so bili zaprti. Tako smo na primer za naše študente v Ljubljani organizirali prevoz domov z avtobusi prek Avstrije.
Vse to odlično sodelovanje murskosoboške občine s Körmendom, Monoštrom, Fürstenfeldom, Jennersdorfom, Radkersburgom in Feldbachom je torej prispevalo k odpiranju mej in se obrestovalo v času osamosvajanja.«
Kako se spominjate dogodka, ki ste ga pripravili v Murski Soboti 25. junija 1991 po razglasitvi neodvisnosti Slovenije?
»Zelo živo se ga spominjam predvsem iz dveh razlogov. Demos je imel takrat večino delegatov v skupščini, preostale politične stranke pa smo bile v manjšini. Kljub temu smo se bili sposobni dogovoriti, kako bo slovesnost potekala. Še danes se spominjam pogovora o tem s Štefanom Vučakom, takratnim predsednikom Demosa. Na sestanku strank smo tudi sprejeli sklep, da se pripravi zapis o naši občini z vsemi pomembnimi podatki ter se opremi z datumom in namenom slovesnosti. Vložili smo ga v steklenico, jo zapečatili ter položili pod korenine lipe, ki smo jo posadili na Trgu zmage.
Čeprav to ni možno, bi bilo včasih dobro to steklenico odkopati, da bi sedanje politične strukture v Sloveniji videle, da smo se bili takrat zmožni dogovoriti, ne glede na to, kakšna in čigava je bila večina v skupščini.
Sam sem lipo posadil in tudi imel govor, ob meni pa so bili vsi predstavniki političnih strank. Na prireditev je prišlo veliko ljudi. A že ko smo sadili lipo, smo lahko slišali prihod tovornjakov v murskosoboško vojašnico. Še več jih je prihajalo proti jutru, pripeljali so nove vojake in vojaško opremo.«
Ali ste imeli navodila, da se je treba po razglasitvi samostojnosti pripraviti na morebitno vojaško posredovanje, kajti JLA se je na to pripravljala že nekaj časa?
»Tudi mi smo se pripravljali na to možnost, toda sam nisem verjel, da bo do tega prišlo. Preprosto zato, ker so nas kot vojake JLA vzgajali v duhu bratstva in enotnosti in da moramo skrbeti za blaginjo vseh, ne pa da si povzročamo težave. Mi smo v tej veri živeli, zato smo bili nekateri zaradi agresije tudi tako zelo razočarani.
JLA je torej zelo hitro okrepila vojaško sposobnost murskosoboške vojašnice in že kmalu smo dobili tudi informacijo, da je vojska razpostavila nekaj minometov, da bi obstreljevali mesto, če bi pripadniki teritorialne obrambe (TO) Slovenije napadli vojašnico, ki so jo obkolili.«
V anale zgodovine je prišel tudi letalski napad JLA na Mursko Soboto, saj je bil prvi vojaški zračni napad v Evropi po drugi svetovni vojni. To je bilo v petek, 28. junija, popoldne. To je bil trenutek, ki ga vsi, ki smo ga doživeli, pomnimo še danes.
»To je bil napad, ki je v ljudeh sprožil velik strah, razmere pa so postale še bolj napete. V napadih JLA na okolico vojašnice sta bila hudo ranjena dva njihova vojaka, eden je kasneje v bolnišnici umrl. Drugi ranjeni vojak je bil iz Bosne in Hercegovine, in ko sem ga 29. junija obiskal v murskosoboški bolnišnici, mi je dejal: 'Gospod predsednik, če bom umrl, mojim domačim povejte, kdo mi je to naredil in da to niste bili vi Slovenci.'«
TO je zelo hitro obkolila vojašnico, vi pa ste se kljub drugačnim ukazom pogovarjali s poveljujočim Popadićem.
»Imel sem depešo predsednika predsedstva Milana Kučana in sekretarja za obrambo Janeza Janše, da se kot civilna struktura ne smemo pogovarjati z vojsko, ampak da to lahko počne samo TO. To sem spoštoval, potem pa se je zgodilo, kar se je zgodilo. Nesporazum. Poveljnik TO Edi Mihalič je vzpostavil stik s polkovnikom Popadićem ter se dogovoril za srečanje med nama ob dvajsetih pri kopališču. Popadić je prišel iz Ljubljane nekaj dni pred temi dogodki in zamenjal dotedanjega poveljnika vojašnice Horna, ki pa je ostal v vojašnici. Bil sem previden in na pogovor nisem šel sam. Povabil sem še Ivana Obala, predsednika izvršnega sveta in člana Demosa, zraven sta bila še predstavnik Rdečega križa in teritorialec v civilni obleki. Poveljnik teritorialcev ob vojašnici je bil Jože Pojbič. Vprašal sem ga, zakaj se želi Popadić sestati z mano, Pojbič pa mi je dejal, da sem vendar jaz bil tisti, ki sem to predlagal. Zaradi nesporazuma smo že nameravali oditi, kar pa ni imelo smisla, saj sta iz vojašnice prihajala dva častnika. Mi smo torej prišli na pogovor, ne da bi vedeli, kaj želimo. Ko sem poveljujočemu predstavil naše dobro sodelovanje z vojašnico prej in omenil, da je zdaj ta nevarnost za mesto, mi je dejal: 'Gospod predsednik,' kakor me je naslavljal od samega začetka. 'Vem za to vzorno sodelovanje vojske in občine prej, ampak nisva midva kriva za zdajšnje razmere. Jaz sem vojak in moram to vojašnico braniti, vi pa ste predsednik občine in morate skrbeti za občino.'
Na srečo je prišlo 7. julija do podpisa brionske deklaracije in premirja. Drugi dan zjutraj me pokliče Popadić. Povedal mi je, da se vrača v Ljubljano in da se mi zahvaljuje za korektno sodelovanje, zaradi katerega smo vsi ostali živi, mesto pa celo. Povabil sem ga na obisk na občino in je tudi prišel. Takrat mi je tudi povedal, da je bil rojen na Kosovu, vojaško akademijo končal v Beogradu, službovati pa začel v Sloveniji. Tu si je ustvaril družino in ima dva sinova, študenta. Dejal mi je še: Kaj naj zdaj povem svojim otrokom?«
Ali ste bili zaradi dobrega odnosa, ki ste ga vzpostavili s Popadićem, pozneje deležni očitkov?
»Nekateri so nam očitali, da smo bili edino mesto, ki ni bilo v stanju osvojiti vojašnice. Toda še danes sem prepričan, da je bilo dogovarjanje pravilna pot. Edino priznanje, ki ga je za to prejela občina, je bilo od pokojnega škofa Jožefa Smeja. Ko je prejel občinsko priznanje, je dejal, da čestita vodstvu občine, ker je bilo v stanju miroljubno rešiti situacijo, da smo vsi ostali živi in zdravi.«
Toda v nekem trenutku je bila vojašnica vendar velika nevarnost za mesto.
»To je bilo takrat, ko sem 2. julija prejel klic poveljnika TO: 'V pol ure izpraznite Kopališko naselje, ker bomo napadli vojašnico.' 'Ali ste vsi znoreli, koliko mrtvih bo tu,' sem se grobo odzval in odložil slušalko. Kaj naj naredimo, smo se potem spraševali v našem štabu. Padla je pobuda, da hitro aktiviramo civilno zaščito, saj smo pričakovali, da bodo ob morebitnem napadu granate padale tudi na mesto. Pol treh smo sprožili alarm za napad, potem pa čakali. Vse je bilo mirno in po treh urah in pol pokličem našega poveljnika TO, kaj zdaj to pomeni. Dejal mi je, da je po mojem odzivu zahteval pisno povelje za napad iz Ljubljane, a ga ni dobil. Zato napada ni bilo. Edino pravilno, sem dodal.
Globoko smo si oddahnili. Ko sem se s kolesom peljal domov na večerjo mimo zaklonišča, v katerem je bilo tri tisoč ljudi, je nekdo glasno izjavil: 'Jeb…takšno vojno, da se lahko predsednik s kolesom vozi po mestu. Hitro smo preklicali alarm, Sobočanom pa sem se za to, da smo jih tako dolgo zadrževali v zakloniščih, tudi javno opravičil.«
Med največjimi spremembami po vojni je bilo lastninjenje prej družbenih podjetij. Kako ste to sprejemali?
»Še zdaj mi je neprijetna misel na to, koliko podjetij smo izgubili, ne samo zaradi lastninjenja, ampak tudi slabe organizacije. Občina tu ni imela nobenih vzvodov, da bi pomagala, čeprav smo slabe razmere obravnavali tudi na občinskih sejah. Poudariti je treba, da Pomurje ni bilo vedno najbolj revno in sibirija, kakor so ga mnogi še dolgo prikazovali. Murska Sobota je imela v osemdesetih letih izjemno uspešna podjetja s slovesom najboljših v Jugoslaviji, kot so bile Mura, ABC Pomurka, Panonija, je pa z izgubo jugoslovanskih trgov tudi največ izgubila v vsej Sloveniji.
Lokalna oblast na to ni mogla dosti vplivati, vendar tudi pripravljenosti vodstvenih struktur v podjetjih za sodelovanje z občino ni bilo. Res pa je tudi, da večina gospodarstvenikov takrat ni bila pripravljena na spremembe, ki so se zgodile po osamosvojitvi, in na tržno gospodarstvo.«
Z osamosvojitvijo so bili izpolnjeni tudi pogoji za reformo lokalne skupnosti, ki se je začela leta 1994, posledice tega pa čutimo še danes. Na prvih volitvah ste bili prepričljivo izvoljeni za prvega župana Mestne občine Murska Sobota. Kako zdaj vidite te prav tako ključne poosamosvojitvene spremembe v državi?
»Napaka je bila morda to, da smo šli v Prekmurju v preveliko drobljenje občin, toda drugače se zaradi pritiskov posameznikov in okolij, ki so hoteli imeti svojo občino, ni dalo.
V murskosoboški občini smo se na to spremembo dobro pripravili, imeli pa smo tudi zelo dobro razvito krajevno samoupravo. Krajevne skupnosti so bile zametki poznejših občin. Teh je bilo skupaj z mestno občino v prvi fazi devet. Prvi v Sloveniji smo tudi izpeljali delitev premoženja po kriteriju krajevne pripadnosti, kot sem predlagal. Na začetku smo župani novih občin tudi zelo dobro sodelovali.«
Šest let ste bili kot član stranke LDS poslanec, od tega štiri leta tudi podpredsednik državnega zbora. Slovenija se je v tistem obdobju pospešeno odpirala navzven, tudi za tuji kapital. Kakšno je bilo vaše stališče do tega?
»Osebno sem zagovarjal prihod tujih vlagateljev z namenom, da se naše gospodarstvo okrepi in raste. Ne katerih koli, ampak uspešnih in uglednih. Tudi sam sem si prizadeval za zagon proizvodnje rezervnih delov avtomobilskega giganta Audi v Murski Soboti, vendar nam tega projekta kot tudi šivanja avtomobilskih prevlek zanj ni uspelo izvesti.«
Tudi zdaj smo priča pospešenemu vlaganju Madžarske v Slovenijo.
»Če bodo vlaganja katere koli tuje države ogrožala suverenost Slovenije, bo to slabo in tega ne bi smeli dovoliti.
Prihoda tujega kapitala v Slovenijo ne moremo preprečiti, ni pa dobro, če nekomu dajemo pri tem prednost in na to vežemo naložbe, ki so strateške za Slovenijo. Tega ne bi smeli dopustiti, še posebej ne za področja, na katerih sloni suverenost države. Prav tako ni sprejemljivo, da nekateri naši državljani dobivajo spodbude madžarske države za svojo dejavnost, medtem ko tega niso deležni Slovenci na drugi strani meje, v Porabju.«
Slovenija je poslušala navodila Evropske unije, česar druge članice niso, na primer glede dokapitalizacije bank ali njihove prodaje. Zdaj prevzema predsedovanje EU. Kaj bi po vašem morala pri tem poudarjati?
»Dobro bi bilo, da smo kot država drugim zgled, kako se spoštujejo evropski predpisi, vendar ne bi smeli tolerirati ravnanja tistih, ki kršijo pravila, črpajo visoka sredstva EU ter jih delijo tako ali drugače. Tudi z namenom krepitve svojih političnih interesov in vloge, s čimer se zmanjšuje suverenost drugih držav. Sam tudi nisem za delitev EU in ne za rahljanje predpisov, po katerih EU zdaj deluje kot skupnost.«
Andrej Gerenčer je bil leta 1994 prvi izvoljeni župan MO Murska Sobota, šest let državni poslanec, od tega štiri leta podpredsednik državnega zbora, svojo bogato politično kariero pa je dopolnil še z odhodom v diplomacijo. Leta 2002 je postal veleposlanik v Budimpešti. Poleg Madžarske je bil akreditiran za veleposlanika v Bolgariji, Moldaviji in do odprtja slovenskega veleposlaništva v Kijevu tudi v Ukrajini.