Januarja je začel veljati zakon o osebni asistenci, ki invalidom v starosti od 18 do 65 let daje pravico do pomočnika. Ker gre za povsem novo sistemsko ureditev na področju socialnega varstva, so se na začetku pojavljale bojazni, kako bo vse skupaj potekalo v praksi in ali bo za to zagotovljenega dovolj denarja. »Zadeve potekajo, kot je treba, in za zdaj ni nobenih težav tudi glede dela komisij na terenu,« je povedal Stanko Novak, predsednik Društva paraplegikov Prekmurja in Prlekije, ki je tudi najpomembnejši izvajalec osebne asistence v Pomurju. V nekem trenutku je res prišlo do zamude pri plačilu dela članov komisije, ki daje mnenje o upravičenosti invalida do osebnega asistenta, vendar je zdaj poplačano vse delo, ki so ga opravili člani komisije, teh pa je za Pomurje trinajst. Novak je poudaril, da težav s financiranjem ni, saj ministrstvo društvu kot izvajalcu redno nakazuje denar za plačilo stroškov, povezanih z delom osebnih asistentov, na ministrstvu pa tudi dobijo vse druge informacije, ki jih potrebujejo za izvajanje programa osebne asistence.
Število invalidov, ki želijo imeti pomoč osebnega asistenta, še zmeraj raste, s tem pa se razkrivata tudi dejansko število in položaj invalidov, katerih usoda je bila življenje za štirimi stenami, in tudi njihovih svojcev, ki predano in ves čas skrbijo zanje. »Število uporabnikov na slovenski ravni tako že presega načrtovano kvoto. Kako se bodo stvari odvijale v prihodnje in kakšne bodo spremembe, ki se že načrtujejo, pa bomo še videli,« je povedal Novak.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Propad Pindže) Franc Šlihthuber trdi, da ni bil poslovodja, sojenje pred epilogom
Sojenje Francu Šlihthubru in Štefanu Kuharju, nekdanjemu direktorju komunalnega in gostinskega podjetja, pred epilogom.
Eden od pomislekov, ki se zdaj pojavljajo, je, ali je dobro, da so osebni asistenti tudi družinski člani, ker da invalidi s tem ničesar ne pridobijo. Mnenja glede tega so različna, pove Novak in ob tem opozori na invalide, na primer po poškodbi glave ali z downovim sindromom, ki razen svojcev in poznanih ljudi drugih ne sprejemajo. »Vemo za svojca, ki že deset let skrbi za invalidnega brata in ki je moral iti ponj v zavod že drugi dan rehabilitacije, saj ne sprejema drugih ljudi. Zato je težko enoznačno reči, družinski člani da ali ne. Mi o tej možnosti presodimo po pogovoru in premisleku, še vedno pa je za nas vodilo zadovoljen uporabnik in zadovoljen asistent,« je še povedal sogovornik.
Društvo paraplegikov Prekmurja in Prlekije izvaja program osebne asistence za skoraj 70 uporabnikov, delo pa opravlja že približno 120 asistentov. »Danes so se na primer nepričakovano napovedali kar trije uporabniki in asistenti. Takšna rast pa nam že daje misliti, kako daleč bomo sploh lahko šli. Zavedati se moramo, da je treba to obvladovati tako na terenu kot tudi na sedežu društva. Izvajanje dejavnosti namreč ne sme uiti nadzoru ali trpeti zaradi prevelikega obsega. Najprej smo rekli, da bomo imeli 40 uporabnikov, nato 60, zdaj jih je že 70, kajti težko je zavrniti ljudi, ki so v stiski, in marsikdo se razjoče pri nas. Upamo pa tudi, da se bo število vlog ustavilo in da bodo prišli zraven samo novi,« je dejal Novak.
Njihovi uporabniki so ob članih društva tudi drugi invalidi z območja celotnega Pomurja, kar so si pri sprejemanju odločitve, ali sploh začeti izvajati osebno asistenco, tudi postavili za svojo primarno nalogo, nekaj njihovih uporabnikov pa je zaradi preteklih vezi tudi z območja Maribora, Ljubljane in Kranja.
Osebna asistenca je pravica, ki se je doslej pokazala kot izjemno pomembna za kakovost življenja invalidov, toda sistem veliko bolje deluje na severovzhodu Slovenije kot v nekaterih drugih okoljih. Ena od težav, s katerimi se srečujejo izvajalci predvsem v večjih mestih, je pomanjkanje asistentov, kar za zdaj v Pomurju še ni težava.