Naravna in kulturna dediščina, ki sta med seboj tesno povezani, sta vse, kar nas obdaja. Naravna dediščina je bogastvo žive in nežive narave ter avtohtonih in redkih naravnih posebnosti, kulturna dediščina, ki jo delimo na snovno in nesnovno, pa so dejavnosti in dobrine, ki jih je človek ustvaril v preteklosti in jih ohranil vse do danes. Glavno vlogo pri ohranjanju kulturne dediščine imajo muzeji. O kulturni dediščini Goričkega je tekla beseda tudi na nedavnem predavanju, ki ga je na socialni kmetiji Korenika v Šalovcih izvedla etnologinja Jelka Pšajd iz Pomurskega muzeja Murska Sobota. Predavanje je bilo izvedeno v sklopu Erasmus+ projekta Približevanje evropske razsežnosti oddaljenim podeželskim območjem, ki ga sofinancira Evropska unija.
Pšajdova je predavanje o omenjeni temi razdelila na dva dela, v prvem so udeleženci spoznavali zgodovinski in slovstveni del Goričkega ter stavbno dediščino, v drugem delu pa rokodelstvo, obrt, domače dejavnosti ter domačo in umetnostno obrt, pozornost so namenili tudi prehranski dediščini Goričkega. V Sloveniji je v register nesnovne kulturne dediščine vpisanih tudi nekaj elementov, vezanih na Pomurje, in sicer izdelovanje prekmurskih remenk, tradicionalno lončarstvo, borovo gostüvanje, gančki majoš, brodarstvo, prekmurska gibanica in prekmurščina.
Kot je povedala Pšajdova, so se zametki prekmurščine začeli s prihodom Cirila in Metoda v 9. stoletju. Knjižni jezik se je najbolj razvijal in ohranjal v pesmaricah, kasneje pa v prevodih Svetega pisma. Najstarejši ohranjeni zapis v prekmurskem jeziku je zaenkrat v Martjanski pesmarici iz 16. stoletja. »Najpomembnejši prevod za nas je vsekakor Nouvi zakon Štefana Küzmiča, ker na njem temelji prekmurščina in je zato tudi pomemben za razvoj samega prekmurskega jezika. Danes sicer pišemo v gajici, prekmurščina pa je takrat temeljila na madžarskem črkopisu, torej ne tistem, ki so ga prevzeli iz osrednjega dela Slovenije,« je povedala etnologinja. Izpostavila je še, da je bila v slovenskem etničnem prostoru prva tiskarna v Lendavi, kjer so natisnili prve tri protestantske knjige. »Na žalost ne v prekmurščini, ampak v madžarščini.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Gradili za potrebe človeka
Pomembna del kulturne dediščine Goričkega je podeželska stavbna dediščina, ki je bila narejena tako, da je ustrezala potrebam človeka. »Gradili in snovali so jo mojstri, ki so dobili svoje znanje in veščine od prednikov in ne v šolah. Veličina te preproste podeželske arhitekture je res v tem, da je bila narejena popolnoma po meri človeka, za razliko od danes, ko se velikokrat gradi tudi tisto, kar morda ne potrebujemo,« tako Pšajdova.
V preteklosti so bile hiše cimprane ali lesene z ometom iz ilovice in premazane z apnom, pa hiše iz blata, imenovane tudi blatnjače, tučence ali nabijance, ter opečnato zidane hiše. Cimprane hiše so postavljali na dva načina, po prvem so lesena brna polagali leže oziroma počez, po drugem pa pokončno. »Pri gradnji cimprač so se lotevali dveh načinov vezave brn. Ena vezava je bila na križ, pri kateri so bili zidovi ravni, drugi način vezave pa je lastovičji rep ali rogličenje, pri katerem so brna na zidovih štrlela ven.«
Veliko hiš v preteklosti je bilo zidanih v obliki črke L, en del je predstavljal stanovanjski objekt, drugi del pa gospodarski objekt. Na Goričkem so bili stanovanjski objekti v večini primerov ločeni od gospodarskih, hiše pa so bile dvo- ali trocelične, vsaka celica oziroma prostor je imel svoj ločeni vhod, ki ga je povezoval »trnac« oziroma veranda. En prostor je predstavljal »prednjo ižo«, kjer se je jedlo in spalo, v enem delu je bila kuhinja, v enem delu pa klet. »Črna kuhinja ni imela dimnika, zato se je dim valil po sobi. V teh kuhinjah se zaradi dima in saj nikoli ni jedlo, so pa bila zato vhodna vrata v kuhinjo zelo praktična. Razdeljena so bila na dva dela, zgornji del so običajno odprli, da se je dim lahko valil ven. Tak primer lahko danes vidimo v Dolencih, kjer še stoji hiša s črno kuhinjo,« pojasni etnologinja.
Pri stavbni dediščini so imeli izjemen pomen tudi stavbni elementi. Premožnejše družine so si krasile tako fasado kot okna, vrata, svisli in vhode. Na fasadah so bile tako velikokrat letnice in inicialke lastnikov hiše, v okvirjih oken in vrat so bile izrezljane različne podobe, verjeli so tudi, da se na vhodih dogajajo tako imenovana magična dejanja. »Velikokrat so bile tako na vhodih pribite podkve. Tudi če pogledamo poročne šege, od nekdaj velja, da je moral ženin nesti nevesto čez prag. Gre za praslovansko verovanje, da so pod pragom zle sile, ki bi lahko škodovale nevesti. Tudi pošiljanje lažnih nevest svatom je potekalo zato, da zli duhovi pravi nevesti ne bi škodovali,« opiše.
Bogati kmetje so imeli tudi dva vhoda, enega s cestne strani in enega z dvoriščne strani. Prvega so uporabljali izključno dvakrat, za poroko in ob smrti. Pokojnika so vedno nesli skozi glavna vrata in z nogami naprej, da njegov duh ne bi ostal v hiši.
Kič ali dober izdelek?
Drugi del predavanja je beseda tekla o rokodelstvu, obrti, domači dejavnosti ter domači in umetnostni obrti, ob tem pa so se pogovarjali tudi o tem, kaj je kič. »Če govorimo o rokodelstvu, moramo ločiti, kaj je dober izdelek in kaj ni. Bistvo kiča je, da je narejen hitro, čim ceneje, da je čim bolj dopadljiv, pri izdelavi se ne pazi na razmerja, na kakovost materialov. Gre torej za serijsko in šablonsko proizvodnjo v čim krajšem možem času.«
Vsak izdelek še ni kič, govorimo namreč tudi o spominkih, za katere velja, da so povezani z določenim krajem ali osebo, če posnemajo neko tradicijo ali povedo neko zgodbo, so lahko tudi zelo kakovostni. Predmetom, ki so boljši od drugih, da pomembno vrednost čas, znanje, spretnost, izvirnost izdelovalca, pa tudi to, da izhaja iz tradicije, lokalne posebnosti, zgodovine in etnologije ter da je uporaben. »Kadar govorimo o kiču, torej ne govorimo o tem, kaj je nekomu všeč ali ne, ampak o naštetih kriterijih, ki boljši izdelek ločijo od slabšega,« tako Pšajdova. Med najpomembnejšimi rokodelskimi obrtmi in domačimi dejavnostmi v Pomurju so pletenje iz ličja, slame in šibja, izdelovanje rož iz krep papirja za različne priložnosti, lectarstvo, kovaštvo, vezilstvo, lončarstvo, tkalstvo, izdelovanje remenk, slamokrovstvo, sodarstvo, izdelava lesenega kmečkega orodja in čevljarstvo.
»Omeniti pa moramo še prehransko dediščino. To niso samo jedi, ampak tudi kultura plačevanja, dostopnost hrane, pomanjkanje hrane, odnos do hrane, ki se je do danes popolnoma spremenil. V preteklosti moramo tako ločiti vsakdanjo in praznično hrano, to je bila prehrana ob rojstvu, poroki in smrti, ko je bila tudi bolj obilna,« razloži Pšajdova in doda, da je prehranska dediščina v Pomurju zares nekaj izjemnega. Večina jedi je bila močnatih, torej iz moke, tako ločimo kuhane in pečene močnate jedi. Med pečene sodijo različne pogače, sladice, peciva, zlivanke, pa tudi bel kruh, med kuhane močnate jedi pa testenine, kaše, mesne jedi in podobno. »Omeniti velja, da prekmurska gibanica, ki je danes tako popularna, v preteklosti niti pod razno ni bila med najpomembnejšimi jedmi. Prva omemba te jedi je bila že leta 1780, vendar ne vemo, v kakšni obliki je takrat bila, zagotovo pa ni bila tako bogata, kot je danes,« je še sklenila etnologinja Jelka Pšajd.