Andrej Gerenčer, prvi izvoljeni župan Mestne občine Murska Sobota in nekdanji poslanec državnega zbora je leta 2002 postal veleposlanik v Budimpešti. Iz madžarske prestolnice je pokrival kar štiri države, in sicer poleg Madžarske še Bolgarijo, Moldavijo in do leta 2005, ko je Slovenija odprla veleposlaništvo v Kijevu, še Ukrajino.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Protesti in revolucije
Predaje poverilnega pisma takratnemu ukrajinskemu predsedniku Leonidu Kučmi se zelo dobro spominja. "Bil je september leta 2002, ko sva z našim vojaškim atašejem v večernih urah prispela v prestolnico Kijev. Videla sva, da se nekaj dogaja, saj je bilo povsod veliko policije. Potekale so namreč velike demonstracije proti predsedniku Kučmi," razlaga Genečer svoj prvi vtis Ukrajine in nadaljuje, da nikoli ne bo pozabil, kako se je s kuverto pod pazduho prebijal med protestniki do parlamenta. Tradicionalni 15-minutni pogovor na štiri oče med veleposlanikom in predsednikom države se je prelevil v 40-minutnega, saj je Kučmo, kot pravi Gerenčer, zelo fascinirala zgodovina ruskega osamosvajanja Prekmurja v drugi svetovni vojni. "Med najinim pogovorom se je slišalo vpitje tisočih protestnikov "Kučma dole, Kučma dole", a on je dejal, da naj to preslišim, saj gre le peščico huliganov," se spominja. Ukrajinci so proti Kučmi protestirali zaradi njegove domnevne korupcije in zaradi tega, ker so želeli večjo usmeritev države proti Zahodu. Kučma pa je veljal za predsednika, ki je sicer sprva kazal simpatije do Zahoda, evropskih integracij in celo javno izrazil interes za vključitev Ukrajine v zvezo Nato, a se je za podporo vseeno obračal tudi v Moskvo.
Pro-ruska nagnjenost je bila še toliko bolj očitna pri Viktorju Janukoviču, ki je bil takrat predsednik vlade, njegova sporna zmaga na naslednjih predsedniških volitvah proti Viktorju Juščenku pa je sprožila tako imenovano oranžno revolucijo, ki se je končala z ponovitvijo volitev in zmago slednjega. No, Juščenku ni uspelo stabilizirati Ukrajine, probleme je imel tudi s "svojo" predsednico vlade Julijo Timošenkovo, razlaga Gerenčer. Leta 2010 je Janukovič le zmagal na predsedniških volitvah, a njegov mandat se je končal klavrno.
Po zavrnitvi dogovora o povezovanju z Evropsko unijo, ko se je Janukovič raje odločil za krepitev vezi z Rusijo, je prišlo do množičnih in tudi krvavih protestov na kijevskih ulicah in na trgu Majdan. "Njega so dejansko nagnali iz Ukrajine. Pojavile so se govorice, da so videli, kako je s seboj odpeljal veliko premoženja na naloženih tovornjakih," pravi nekdanji veleposlanik, ki je imel precej odgovorno nalogo tudi, ko je bil Janukovič leta 2003, še kot ukrajinski premier, na uradnem obisku v Sloveniji.
Putin nima poti nazaj
V Ukrajini je vladalo zmeraj neko napeto stanje, saj se država nikoli ni niso jasno opredelila za zahodno ali rusko stran. Kot pravi Gerenčer, bi lahko država prosperirala, če bi se te stvari uredile, saj imajo veliko naravnega bogastva, gre namreč tudi za največjo žitnico Evrope. "Žal je vse skupaj tudi zgodovinsko pogojeno," poudari sogovornik in spomni na gladomor, množično lakoto, ki jo je povzročila Stalinova Sovjetska zveza v 30. letih 20. stoletja, v kateri je življenje izgubilo več milijonov Ukrajincev. Te stare bolečine so namreč, tako Gerenčer, zmeraj priplavale na površje. Nekdanji diplomat ocenjuje, da je pri izbruhu tokratne vojne povsem zatajila predvsem diplomacija. Če bi zavzetje večinsko ruskih pokrajin Doneck in Lugansk še svet morda nekako sprejel, poudarja Gerenčer, pa je bombardiranje Kijeva, Harkova in Odese, nekaj povsem drugega. Skrbijo ga tudi prostovoljci iz drugih držav, ki se odhajajo borit v Ukrajino, saj bodo ti po njegovem mnenju delali le zgago. "Putin več nima poti nazaj in tu bo nastala velika vojna škoda. Koliko mladih družin bo razseljenih, ko matere z otroci pobegnejo, očetje pa ostanejo in padejo v vojni? Koliko otrok sirot?" se sprašuje in obžaluje, da mirovni sporazum iz Minska ni obveljal.
V Minsku sta bila sicer podpisana dva sporazuma o premirju na vzhodu Ukrajine, kjer vse od leta 2014, ob skorajda istočasnem ruskem zavzetju Krima, divja vojna med ruskimi separatisti pod grbom samooklicanih republik Doneck in Lugansk ter Ukrajino. Tik pred rusko invazijo na Ukrajino, 22. februarja, ko je Rusija priznala neodvisnost spornima pokrajinama, je Putin sporočil, da je sporazum iz Minska prenehal veljati. Naš sogovornik vendarle upa, da bo prevladal zdrav razum ter bo prišlo do dogovora in konca spopadov. Razrešiti se morajo tudi, kot opozarja Gerenčer, ti osnovni problemi, ki izvirajo vse od razpada sovjetske zveze.
V skrbeh tudi Moldavija
Gerenčer je kot veleposlanik pokrival še eno državo, ki skrbno opazuje razplet situacije v Ukrajini, saj se boji, da bi lahko pristala naslednja na Putinovem seznamu. Gre za Moldavijo, majhno državo med Romunijo in Ukrajino. "Tam je ista zgodba kot v Ukrajini, poleg tega je v Transnistriji prisotna ruska vojska. Tukaj še vedno tli," pojasni nekdanji veleposlanik, ki poudari, da gre sicer za izredno revno državo, ki ima velike naravne danosti za razvoj vinogradništva, a je bila država zmeraj zelo odvisna od ruskega tržišča. Transnistrija ali Pridnestrska republika, kjer so Rusi ves čas prisotni, je država, ki je sicer uradno del Moldavije, a v praksi deluje kot neodvisna država z lastno politično ureditvijo, vojsko, policijo, pravosodnim sistemom in glavnim mestom Tiraspol. Leži med reko Dnester in Ukrajino.
Kokretni odnosi in pomoč slovenskim podjetjem
Gerenčer je svojo veleposlaniško kariero zaključil leta 2006, pravi pa, da je imel zelo korektne odnose s predstavništvi vseh držav, katere je pokrival. "Nikoli ni bilo nobenega problema, kadarkoli sem lahko poklical kogarkoli. Bilo pa je naporno pokrivati štiri države in sem si kar malce oddahnil, ko je Slovenija odprlo veleposlaništvo v Kijevu," prizna sogovornik in zaključi s prepričanjem, da so v času, ko je bil veleposlanik, rešili mnogo težav in tudi pomagali marsikateremu slovenskemu podjetju.