Vsako leto 15. oktobra zaznamujemo mednarodni dan otrok, umrlih med nosečnostjo ali kmalu po porodu. Smrt otroka je travmatična izkušnja za vsakega starša, ne glede na to, ali se zgodi med nosečnostjo, kmalu po porodu ali čez nekaj let.
Svojega sina je letos aprila pokopala tudi Metka Horvat iz Murske Sobote. Svojo življenjsko preizkušnjo je delila z nami, saj želi povezati starše, ki so izgubili svojega otroka. Da bi skupaj prebolevali, si pomagali. »Vse se je dogajalo zelo hitro, ko je bil Alen star 17 mesecev. Nekaj dni je bil slab in zdravnica je domnevala, da ima virozo, saj je imel take znake. V četrtek je bilo že tako hudo, da je samo ležal, ni hotel več jesti in piti, zato me je mama klicala, naj pridem iz službe prej in ga peljem k zdravniku,« pove Horvatova.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
S sinom sta šla k zdravnici, od tam v bolnišnico, kjer so mu vzeli kri in mu dali infuzijo. »Potem je prišel zdravnik in rekel, vaš fantek je zelo bolan. Vprašala sem, kaj mu je, in dobila odgovor, da sumijo na levkemijo. Imel je zvišano raven levkocitov v krvi.« Otrok je bil še isti dan prepeljan v Univerzitetni klinični center Ljubljana na onkološko-hematološki oddelek. »Tam mi je zdravnik po punkciji kostnega mozga rekel, da če primerjam kri z medom in vodo, ima moj sin namesto vode med in da je diagnoza akutna limfoblastna levkemija. Šlo je tako daleč, da je sin doživel epileptični napad, hkrati pa so se zaradi pregoste krvi naredili strdki, ki so prekinili dovod kisika in krvi v možgane in je možgansko umrl,« z bolečino v glasu in solzami v očeh sinovo trpljenje podoživlja strta mama.
Kar koli bi naredili, rešitve ne bi bilo
Zdravniki so jo tolažili s tem, da kar koli bi naredili, rešitve ne bi bilo. »Ne glede na vse sem bila zelo razočarana nad odnosom do nas. Spoštujem to in hvaležna sem, da sva lahko bila s partnerjem vseskozi pri sinu v bolnišnici in tudi, da so nama ponudili stanovanje v Ljubljani, ki ga imajo prav za starše otrok, obolelih za rakom. Ampak ko se do zadnjega boriš za otroka in si želiš, da preživi, ni treba, da te kdo še dodatno oklofuta, če povem v prenesenem pomenu besede. Ko prosiš za drugo zdravniško mnenje, pridejo, opravijo pregled, te potem posadijo za mizo in ti povedo, da bodo sina odklopili z aparatov, ker jim zakon to dovoljuje in ker predihavajo truplo,« se žalostno spominja.
Horvatova je nedavno na družbenem omrežju Facebook ustanovila skupino Prekmurski starši angelskih otrok. »Želim združiti osebe, ki so doživele podobno, jim pokazati, da niso sami. Pomembno je, da o tem govorimo, da se povežemo, ker mogoče bo kdo v izkušnjah drugih naletel na bilko, ki se je bo oprijel, in mu bo morda za mišjo dlako lažje kot prej.«
Meni, da smrt otrok ne bi smela biti več tabu tema. »Hudo je, ko pokoplješ starše ali stare starše, bog ne daj, da moraš pokopati otroka. Tega ne privoščim nikomur, ampak žal je tudi to del življenja in ne vem, zakaj ljudje s tem ne stopijo naprej.« Skupina počasi pridobiva člane in ustanoviteljica upa, da bo zaživela. Kot poudarja, je treba dati pozornost tudi staršem, ki so otroka izgubili pozneje, ne le tistim, ki so izgubili nerojene otroke ali novorojenčke.
Vsak žaluje po svoje. Smrti otroka ne moreš preboleti, ampak se s tem učiš živeti, še pove Horvatova. Sama ni iskala psihološke pomoči ali pomoči kakšnega društva. »Vsak ima svoja verovanja in prepričanja, jaz na primer verjamem v duhovnost. Povezala sem se z osebo, ki se pogovarja z dušami, in meni je bila to najboljša terapija.«
Obenem je hvaležna za podporo partnerja, družine, prijateljic in sodelavk, ki ji vseskozi stojijo ob strani in jočejo z njo v težkih trenutkih. Metka Horvat je sedaj v petem mesecu nosečnosti in nekaj tolažbe je našla tudi v tem. »Alena pa še sedaj čakam, da priteče izza ovinka, ampak ga ni.«
Spominski park v Murski Soboti
V Sloveniji že vrsto let obstaja društvo Solzice, ki pomaga staršem ob smrti otroka med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. Izvajajo različne programe, med drugim v mestih, kjer so porodnišnice, ustanavljajo pokopališča oziroma spominske parke. Ob 15. oktobru v teh parkih vsako leto pripravijo spominsko svečanost, na kateri se spomnijo pokojnih otrok in v zrak spustijo bele balone.
Ker takega parka v Murski Soboti ni, je Metka Horvat želela, da bi se žalujoči starši povezali in tudi oni na kak način zaznamovali ta dan. Tako je navezala stik z društvom in predsednico Petro Paver Urek. Povedala je, da dogodek praviloma izvajajo le v mestih, kjer so spominski parki, a na željo mater so se letos dogovorili, da ga bodo pripravili tudi v Murski Soboti. Za starše otrok, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po porodu, to je v obdobju prvih 14 dni. »Naše vodilo je, da začnemo vzpostavljati parke tam, kjer so porodnišnice, šli pa smo po vrstnem redu,« pravi Horvatova in doda, da vzpostavitev spominskega parka zahteva več časa, zaradi pravnih zadev in potrebnih dovoljenj.
»V Murski Soboti je prostor za raztros pepela, to je prostor za vse, mi pa si prizadevamo, da dobimo na pokopališču recimo en meter svojega prostora, ki bi ga opremili na naš način,« je še rekla. Medtem so že navezali stik s potrebnimi zavodi in organizacijami.Balone bodo v zrak spustili jutri ob 17. uri na pokopališču v Murski Soboti.
Arhiv Društva SolziceLetos bodo bele balone spustili v zrak tudi v Murski Soboti. Na murskosoboškem pokopališču bo spominska slovesnost v soboto, 15. oktobra, ob 17. uri.
