Judit Andrejek: "Pričakovanja ljudi so danes previsoka"

Z možem živita v Križevcih na Goričkem, kjer je on duhovnik, sama pa kot duhovnica pomaga v soboški cerkveni občini, ki jo vodi Leon Novak. Kot duhovnica pomaga tudi v dvojezični cerkveni občini v Lendavi, poleg tega uči še madžarsko petje v dvojezičnih vrtcih. »Veliko se vozim,« pravi.
V času praznikov veliko obiskujete ljudi doma in v različnih ustanovah. Pomurje je še vedno gospodarsko šibkejša regija v primerjavi z ostalo Slovenijo z višjo stopnjo brezposelnosti. Se vam zdi, da je tu veliko ljudi za božič osamljenih ali žalostnih?
Mislim, da revščina ni glavni vzrok za žalost. Sama sicer vedno skušam videti predvsem pozitivne stvari in menim, da v tem delu Slovenije ljudje zelo skrbijo drug za drugega. Za ljudi skušajo poskrbeti tako občine kot humanitarne organizacije, pa tudi nogometni klubi in ostala društva. Skrbijo za svoje otroke in se obiskujejo. To je zelo pomembno in tudi ena osrednjih nalog naše gmajne, da kot skupnost skrbimo za naše člane. Sama vem, kako zelo je ta skupnost pomembna, saj sem zapustila svojo državo in brez ljudi v naši gmajni ne bi mogla živeti tako daleč od doma. Ta skrb je torej zelo pomembna naloga cerkve, predvsem v času okoli božiča.

Kje pa sami vidite razloge za črnogledost in depresijo med ljudmi?
Danes je precej večja težava stres, vsi moramo poskrbeti za veliko stvari, poleg službe še za družino, ljudje hitijo po nakupih daril, morajo še počistiti in skuhati hrano. Pričakovanja ljudi so danes previsoka, da bi jih lahko izpolnili, kar prinaša stisko v naša življenja. Predvsem to bi morali spremeniti, da bi se lahko za praznike povsem umirili.

Tak način preživljanja praznikov je že postal del folklore, tudi mlade že navajamo nanj in jih obremenjujemo s temi pričakovanji …
Preveč vsega hočemo. Preveč daril, ki sploh ne bi bila potrebna v takih količinah. Namesto tega bi si morali vzeti čas, da se srečamo z ljudmi, ki so nam blizu, ali pa da jim vsaj pošljemo voščilnico, to se mi zdi zelo lep običaj, s katerim tistim, ki so daleč od nas, damo vedeti, da mislimo na njih.
Takega druženja je tudi sicer vedno manj, zdi se, da so vsi preveč osredotočeni na izpolnjevanje lastnih ambicij …
Drži, ampak so Slovenci še kar dobri na tem področju. V zadnjih petih letih so me velikokrat povabili na kavo, čeprav je sama sploh ne pijem. Danes že vem, da je kava samo izraz za to, da se ljudje želijo družiti med sabo in uživati ta skupni čas.
Ste že rano v mladosti ugotovili, da želite biti duhovnica?
Ta način življenja mi je zelo všeč. Tudi moj oče je duhovnik in že mlada sem ga rada spremljala na pogrebe in božje službe, včasih je imel šest božjih služb na eno nedeljo. Pomagala sem mu tudi pri petju. Rada delam z ljudmi in zelo mi je všeč ta poklic.
Kako vas pa ljudje dojemajo kot duhovnico v državi, ki je večinsko katoliška. So se na to že navadili?
Trenutno je v Pomurju šest duhovnic. Ko si pridejo turisti s Primorske ogledat našo cerkev, so zelo presenečeni, kako je to možno, da imamo žensko duhovnico, vendar to dejstvo vsi pozitivno sprejmejo. Mislim, da se ženske in moški duhovniki pri svojem delu zelo dobro dopolnjujemo, saj so nekateri vidiki tega poklica, ki bolj ustrezajo moškim in drugi, ki bolj ustrezajo ženskam. Recimo pri pogrebih ali na obiskih smo ženske precej bolj občutljive, sama tudi zelo rada poslušam ljudi, ko mi govorijo o svojih težavah. Torej ne vidim, da bi lahko delo duhovnic kakor koli negativno dojemali. Je pa seveda to na koncu vedno odvisno od lastnih ambicij, sama se ne trudim, da bi bila najbolj pomembna ali priljubljena v naši skupnosti, temveč zgolj uživam v tej službi in skušam ljudem pomagati pri njihovih težavah.
Kaj vam je bilo najtežje pri učenju slovenščine?
Dvojina, to je čisto "noro." Pa tudi narečja, saj sem se sama učila knjižne slovenščine in ko sem prišla v Pomurje, so mene vsi razumeli, sama pa nisem razumela nikogar. Zdaj že gre boljše, ampak še vedno boljše govorim kot 'gučim', mi pa še vedno veliko manjka.

Če primerjate povprečno življenje človeka v Pomurju in na Madžarskem, kaj se vam zdi največja razlika?
Pri Slovencih ima hrana zelo pomembno vlogo. Skorajda ne moreš iti na obisk, da bi samo nekoga za hip pozdravil, vedno ti ponudijo vsaj narezek, špricer:) ali kavo. Večinoma se jim je lepo na ta način pridružiti, a morda temu posvečajo preveč pozornosti. Zanimivo mi je tudi to, da v isti hiši živi več generacij, tudi to ima pozitivno in negativno stran. Pozitivno v tem smislu, da si lahko medsebojno pomagajo, včasih pa ne bi bilo slabo, če bi mladi zaživeli po svoje in se posvetili svojim družinam. To je pomembno tako za moškega, da lahko postane mož in glava družine, pa tudi za žensko, ki lahko tako sama vodi svoje gospodinjstvo. Žalostni so prizori, ko so starši gradili velike večnadstropne hiše, ki so danes prazne.
Smučanje ste že začeli gledati?
Nisem, rada pa gledam nogomet in navijam za Muro. Rada grem tudi na tekmo s prijatelji in družino, s katerimi skupaj navijamo, imam tudi navijaško kapo.
Kako pa je videti življenje v družini, kjer sta mož in žena duhovnika. Sliši se kot zelo strogo, kot da od jutra naprej molite …
Seveda, molimo preden jemo, tudi zvečer z otroki, živimo kot kristjani, a ni tako strogo, kot ste opisali (smeh). Vemo pa tudi drugače uživati življenje, imava tudi različne hobije, sama rada pojem in se ukvarjam z glasbo, mož je pa zdaj postal lovec.
Je že prinesel domov kakšno trofejo?
Ne, hvala bogu še nima puške (smeh).