Gorenjca na ravnici kupila hišo in se vključila v skupnost. Imata se za prava Varašanca
Gorenjca Nataša in Silvo Šefer sta pred devetimi leti v Turnišču kupila tipično panonsko hišo, začutila dušo lokalnega okolja in navdušila s prenovo Škounikove domačije. V njej sta našla svoj dom in se, čeprav prihajata z drugega konca države, že popolnoma vživela v okolje.
Nataša in Silvo Šefer sta Gorenjca, ki sta že nekaj let razpeta med domačimi Podbrezjami in Turniščem, kjer skoraj vsak konec tedna najdeta varno zavetje in mir po napornem delovniku. Dalj časa sta imela željo, da se po upokojitvi preselita, zato sta se podala v lov na hiše. Sprva na Primorskem, a sta to idejo zaradi visokih cen hitro opustila, nato pa sta se začela zavedati, da jima je všeč v Prekmurju, kamor sta večkrat prihajala na izlete. »Ko se pripeljeva čez reko Muro, začutiva nekaj, česar se ne da opisati. Mož je imel nalogo, da po spletu išče nepremičnine, in večino, ki jih je našel, sem takoj zavrnila, ko pa sva videla hišo v Turnišču, sva oba vedela, da je prava. Ne glede na to, da je bila sprva videti precej žalostno,« opiše Nataša.
Pred devetimi leti sta tako ob glavni cesti skozi Turnišče kupila hišo, ki je v lokalnem okolju poznana kot Škounikova domačija. Tak naziv ima, ker je v njej včasih živel organist. Pred njima je bila hiša kakšno desetletje v lasti nekega Angleža. »Zanimivo je, da smo pozneje ugotovili, da je moja sodelavka na Gorenjskem vnukinja prejšnjih lastnikov te hiše in kasneje smo potem spoznali prave lastnike,« nadaljuje pripoved sogovornica. Sama prekmurskih korenin nima, jih ima pa njen mož. Njegov oče je po rodu iz Žižkov, pozneje sta se z ženo preselila v Škofjo Loko, na stara leta pa se vrnila v Mlajtince. Šeferjeva pravita, da ta vez nima veliko skupnega z njunim prihodom v našo regijo. »Mogoče mož čuti kakšno navezanost, ampak on vedno pravi, da sem jaz kriva, da sva zdaj tukaj,« smeje pove. Oba pa sta poudarila, da pokrajino začutiš v vsakem primeru, če z njo si na kak način povezan ali ne.
Nakup hiše je prinesel tudi potrebo po obnovi in te sta se lotila zelo premišljeno. Najprej sta poiskala mojstre za obnovo strehe, ki je bila v precej slabem stanju. Preostala dela so nadaljevali sistematično, veliko sta naredila tudi sama. Silvo je električar, oba pa rada poprimeta za kakršno koli delo. Pri obnovi sta težila k uporabi naravnih materialov, tako da je fasada apnena, ometi pa glineni. Tudi v urejanju notranjosti sta sledila tej logiki, kolikor se je dalo. »Med obnovo sva veliko hodila okoli, opazovala, spraševala. Veliko pa je bilo tudi takih, ki so prav tako obnavljali hiše in prihajali mimo. Tudi neki iz Maribora, ki so prišli kaj vprašat, ker takih hiš ni več veliko in tudi ljudi, ki bi poznali procese dela, ne. Na koncu smo se celo spoprijateljili,« sta navedla.
Zlati ljudje
Še posebej sta Šeferjeva navdušena nad lokalnimi ljudmi. »Imava zlate sosede, skrbijo za hišo, če pride kdo delat, ko naju ni tu, ter pomagajo. Tu sva zato, ker so Prekmurci dobri ljudje,« sta smeje poudarila in se spomnila, da jima je v začetnih letih sosed za dobrodošlico celo preoral vrt. Sogovornika sta za obnovo hiše prejela priznanje Šole prenove za uspešno prenovo kulturne dediščine za leto 2024. Hiša, ki res pritegne pogled, je pritlična, ob njej je gospodarski objekt, na katerem je letnica 1910. Za hišo menita, da je bila zgrajena še prej, a se še nista dokopala do uradnih podatkov. Sta pa, ko so mojstri delali fasado, v eno luknjico skrila časovno kapsulo. Noter sta dala en izvod časopisa, napisala, kdo sta, in vse to pustila za zanamce.
Okna so tridelna, restavrirana in v tipični panonski modri barvi. Šefer je obnovil tudi vrata in verando, za notranjost, ki je bila ob njunem prihodu prazna, pa sta kupila nekaj starih predmetov in jih restavrirala. S tem se ljubiteljsko ukvarja Silvo, Nataša pa pozneje rada doda nekaj barve in okraskov. Ob našem obisku sta nam povedala, da jima je prejeto priznanje v veliko čast, ker je to strokovni dokaz, da sta se prenove tradicionalne hiše lotila na pravi način. »Delala sva po svoji logiki, znanju in veselju, zdaj pa sva dobila še zadoščenje, da je vse prav narejeno.«
S končno podobo, manjka sicer še nekaj detajlov, a glavnina del je končana, sta sogovornika nadvse zadovoljna, prav tako z življenjem in počutjem v hiši. Prostore sta si uredila tako, da so jima všeč, veliko je restavriranih predmetov in kosov pohištva ter starin. »Všeč nama je tudi, da imava veliko prostora na dvorišču. Rada sva zunaj in uživava v pogledu na zeleno barvo. Skrbiva za vrt, že v začetku sva zasadila sadno drevje in že lahko obirava sadove, na dvorišču je čebelnjak,« naštevata in pristavita, da bosta poleti postavila še bazen in z vnuki uživala v prostem času.
Najbolj cenita mir
Lahko bi rekli, da za Silva in Natašo Šefer velja rek, da se zarečenega kruha največ poje. Kot sta povedala, je Silvo v mlajših letih, ko so prihajali na obiske v Prekmurje, govoril, da ne bi živel na ravnici, a na koncu sta si z ženo zaželela prav to. »Rada sva tudi med ljudmi. Če bi želela živeti na samem, bi izbrala Goričko,« še pravita. Ob koncih tedna, ko sta v Prekmurju, pogosto obiskujeta izletniške točke in uživata v okolju, kjer kljub kopici dogajanja najdeta svoj mir. Oba pa na Prekmurje gledata z nekoliko drugačnimi očmi kot domačini. »Na Gorenjskem je vse preveč napredovalo, vendar v slabem pomenu besede. Pri vas je bolj mir, kljub prometu, turistom in vsemu. Hitro prideš do vseh opravkov, peš, s kolesom ali avtom,« ugotavlja Silvo. Nataša pa doda, da od Prekmurcev vedno poslušata, kaj vse bi še imeli in kaj si še želijo. »Ne, ustavite se. Pri vas so kotički, ki imajo svoj čar prav zaradi tega, ker v njih ni preveč ljudi. Ko bo enkrat postalo množično, ne bo več isto.«
Čeprav še nista dokončno priseljena, se imata za prava Turniščana oziroma Varašanca, kot si pravijo domačini. Že pred leti sta se začela vključevati v lokalno skupnost. »Ko sva prihajala, nisva ostajala doma, ampak sva vedno kam šla. Veliko se pogovarjamo z ljudmi, družimo. Pri cehu sva, žena je marca obiskala prireditev ob dnevu žena, polno je aktivnosti in vse to je zelo lepo. Na Gorenjskem tega več ni,« navdušena govorita in dodajata, da imata oba zelo rada tradicijo. Dobro razumeta tudi prekmursko narečje, sama govorica pa jima še ne gre tako dobro od rok, a imata želja, da jo usvojita.
Šeferjeva sedaj že odštevata tedne in mesece do končne selitve v Turnišče. Silvo je že v pokoju, Nataša pa se bo upokojila jeseni. Vse do takrat bosta prihajala vsak drug konec tedna. »Že nekaj let vsak petek gledamo na uro in čakamo, da gremo iz službe ter krenemo proti Turnišču. Ko se morava vrniti na Gorenjsko, greva čedalje težje,« skleneta v nestrpnem pričakovanju jesenskih mesecev.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
