V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota je bil nedavno domoznanski večer, na katerem sta zgodovinar in raziskovalec judovske skupnosti v Prekmurju Dejan Süč in domoznanec Albert Halasz predstavila zgodbo znane judovske tiskarske družine Hahn. Hahnovi so bili po besedah Süča ena najpomembnejših judovskih družin v Prekmurju in ena tistih, ki je pustila najglobljo sled v kulturnem življenju Murske Sobote, verjetno pa tudi širše regije. Predstavitve so se udeležili tudi še živeči potomci Hahnovih, vnuka Andrej Horvat in Irena Šavel ter pravnukinja Mojca Šimonka, kar je dogodku dalo še večjo težo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurska občina že drugič v brezplačni najem dobila prikazovalnik hitrosti
Občina Razkrižje je bila uspešna pri pridobitvi šestmesečnega brezplačnega najema prikazovalnikov hitrosti.
Prvorojence poimenovali po dedku ali babici
Priimek Hahn se je v Murski Soboti oziroma takratnemu trgu Olsnitz prvič pojavil leta 1849 v izraelitski matični knjigi. Zapisan je Heinrich Hahn, dedek znamenitega soboškega tiskarja Izidorja Hahna. Zraven je napisano ime Kobi, tj. izpeljanka iz imena Jakob, ki je bil eden od otrok Heinricha. »V Prekmurju v tem času ni bilo družine Hahn in na neki način je mojo domnevo, da se je družina priselila iz drugih delov Evrope, potrdil zapis o smrti Heinricha Hahna iz leta 1896,« je povedal Süč in pojasnil, da v sredini 19. stoletja matične knjige še niso vsebovale veliko podatkov, medtem ko so bile proti koncu stoletja že dodelane (natančneje po 1. oktobru 1895 so bili zapisi poenoteni) in so zajemale med drugim kraj rojstva. Tako je šele v zapisu o Heinrichovi smrti izvedel, da je prvi omenjeni predstavnik družine Hahn po poklicu neke vrste kramar, ki je hodil od hiše do hiše in prodajal raznovrstno blago. »Ta podatek se mi je zdel zanimiv tudi v luči tega, da se je družina Hahn kasneje preselila v Ižakovce in nato v Bodonce. Priča o pomembnem premiku – ljudem na vasi ni bilo več dovolj le to, kar jim je dajala zemlja, temveč so si želeli drugih dobrin, tekstila, knjig ali česa drugega in judovski trgovci so jim to omogočili,« razlaga Süč.
O Heinrichu Hahnu iz zapisa o smrti izvemo še, da se je rodil v kraju Znojmo na Moravskem, to je na današnjem Češkem. Süč pravi, da neke logične razlage, zakaj je prišel v Prekmurje, ni. Tudi njegova žena Rozalija Böhm ni izvirala od tod, saj ta priimek ni bil prisoten v Prekmurju. »Res pa je, da se je v tistem času v srednji Evropi dogajalo marsikaj. Že v prvi polovici 18. stoletja je bilo z dekretom, to je t. i. Familianten Gesetz, določeno, da lahko v kraju rojstva ostane le prvi fantek, vsi drugi so se morali izseliti. Ravno ta dekret je sprožil premik Judov iz Moravske, Galicije in Bukovine proti Dunaju, od tam pa proti Železnemu,« je opisal Süč. Heinrich Hahn je bil star 76 let, ko je preminil. Domneva se, da je bil pokopan na judovskem pokopališču v Murski Soboti. Iz zapisa v mrliški matični knjigi izvemo še, da je bilo njegovemu očetu ime Jakob. To tudi pojasni ime prvega Heinrichovega sina, Kobija, saj so osebe judovske veroizpovedi skoraj vedno prvega otroka poimenovale po preminulem dedku oziroma babici.
Predporočna pogodba izpričuje dobro situiranost
Ko je družina Hahn živela v Ižakovcih, se je leta 1857 rodil Herman Hahn, oče Izidorja Hahna. Obstaja zapis o njegovi poroki z Netti Schwarz iz leta 1881 v Dolnji Lendavi. Schwarzova je bila rojena v Murskem Središču, potomci te družine pa živijo še danes, večinoma v ZDA. Poroke so bile vedno sklenjene v kraju, od koder je izvirala nevesta, zato po Süčevih besedah ni logične razlage, zakaj je bil zakon sklenjen v Dolnji Lendavi, saj Netti ni izvirala od tam in Mursko Središče prav tako ni bilo del judovske skupnosti Dolnje Lendave. Omenja možnost, da gre za napako ali da se je družina ravno v tem obdobju, ko sta se Herman in Netti poročila, premaknila v Dolnjo Lendavo. Poleg zapisa v poročni matični knjigi je ohranjena še predporočna pogodba, hranijo jo v arhivu v Zalaegerszegu. Ta dokument je zelo zanimiv z vidika, za katere informacije so čutili, da so pomembne, da se vključijo v sporazum. V tem primeru je navedeno, koliko bogastva prinaša ženin v zakon in koliko spodnjega perila, tekstila in drugega prinaša z balo v zakon nevesta.
Kot je povedal Dejan Süč, predporočne pogodbe niso bile nekaj pogostega, njen obstoj priča o tem, da je bila družina Hahn že v tistem času finančno dobro stoječa, saj če ne bi bilo česa prinesti v zakon, potem ne bi najemali notarjev za sklepanje pogodbe. Ta podatek je pomemben tudi glede Izidorja Hahna, saj to pomeni, da je bilo v družini Hahn nekaj kapitala, na podlagi katerega je Izidor lahko osnoval svojo dejavnost.
Eden pomembnejših tiskarjev
Tako o Hermanu kot o Izidorju Hahnu je bilo v takratnih časopisih veliko napisanega, Süč je našel vsaj 150 člankov, velik del tega je oglasov. Izidor kot tiskar in Herman kot trgovec sta oglaševala svoji dejavnosti in skoraj na vsaki strani tiskovin, ki so izšle v tiskarni Izidorja Hahna, je omenjen kdo iz družine Hahn. Članek v Novinah z naslovom Dva jubilanta opisuje zlato poroko Hermana in Rozalije ter srebrni jubilej Izidorjeve tiskarske dejavnosti. V članku najdemo veliko osebnih podatkov in zanimivosti o družini, med drugim to, da je Izidor Hahn kupil Peterkovo hišo, tj. današnja Hahnova stavba nasproti nekdanjega hotela Diana v Murski Soboti, in da se je poročil z Ireno Kemeny, ki je bila prav tako iz dobro situirane družine.
Če se vrnemo še k Hermanu – nekaj podatkov o njem izvemo še iz osmrtnice v časopisu. Umrl je leta 1938, več desetletij je bil trgovec v Bodoncih, kjer je začel dejavnost. Poklicu trgovca so se posvetili še drugi njegovi otroci, poleg tistih v Murski Soboti še Maks v Gornji Lendavi (današnji Grad), Hinko v Bodoncih in Rozalija v Šalovcih. »Po moji oceni je prav Herman poskrbel za socialni in ekonomski dvig te družine in omogočil, da je Izidor razvil svoje talente. Čeprav ni bil prvi tiskar v Murski Soboti, je eden ključnih, saj je za njim ostalo mnogo tiskovin.«
Odprti za vse kulture in vere
V drugem delu predavanja je Albert Halasz podrobneje predstavil življenje in delo Izidorja Hahna. Pri dvanajstih letih, leta 1905, se je začel šolati za tiskarja. Učil se je pri tiskarju Ernestu Balkanyiju v času, ko je ta deloval v Murski Soboti, sicer pa še v drugih večjih mestih, v Kolosvaru, Dešu, Lendavi in Čakovcu. Vajeništvo pri Balkanyiju je končal leta 1909 in naslednje leto začel delati kot stavec. V času prve svetovne vojne se je boril na fronti in bil trikrat ranjen, nato je leta 1922 prevzel vodenje Prekmurske tiskarne i knigarne. Ni bil torej lastnik tiskarne, je pa kasneje postal lastnik papirnice. V omenjeni tiskarni so tiskali vse mogoče tiskovine, od razglednic, dopisnic, formularjev, šolskih letnih poročil do časopisov in knjig. Natisnili so tudi prevode del Janoša Flisarja, Franca Kolenca, seznam prekmurskih občin leta 1921 in katekizme verskih družin v Murski Soboti idr.
Med tiskovinami so bili med drugim Kalendar srca Jezušovoga, Dober pajdaš kalendarium, Marijin list in priloga Marijikin ograček, Mrtvečne pesmi, Sztarisinsztvo i zvacsinsztvo, Prekmurski glasnik, Mörska krajina, Nepujsag (ne gre za predhodnika današnjega lendavskega Nepujsaga), Murske novine, Mladi Prekmurec idr. Vsem tiskovinam v medvojnem času je skupno to, da so izhajale zelo kratek čas in so bile namenjene predvsem politični agitaciji.
Med drugo svetovno vojno dobi tiskarna staro ime, Vendvideki Könyvnyomda Muraszombat, Izidor Hahn jo je vodil do aretacije leta 1944. »Pomembno je poudariti, da je tiskarna delovala in tiskala v času vseh oblasti in vseh mogočih težav, tiskala je za vse verske skupnosti in v vseh tukajšnjih jezikih. Niso torej ločevali med kulturami, jeziki ali verskimi skupnostmi,« je poudaril Halasz in dodal še, da Hahnovi niso bili ortodoksni Judje, ampak so bili odprti tudi za sprejem drugih navad in šeg. »Nekje sem prebral, da je Izidor za veliko noč na dvorišču skrival jajčka za otroke, to je krščanska šega, in ga je potem rabin zelo čudno gledal, ko je to počel, kajti zaželeno je bilo, da se držiš svoje vere in svojih šeg.«